1. člen ZNP-1

Nazadnje pritožba neutemeljeno navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje samo, po uradni dolžnosti, preveriti, ali je tožnik pri državnem odvetništvu pravočasno vložil predlog za mirno rešitev spora. V pravdnem postopku namreč načelo oficialnosti ne velja, zato mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Tožnik je po pozivu sodišča sam navedel, da je predlog za mirno rešitev spora pri državnemu odvetništvu vložil šele dne 27. 12. 2024, torej po razširitvi tožbe zoper Republiko Slovenijo z dne 22. 6. 2024, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da procesna predpostavka iz 27. člena Zakona o državnem odvetništvu (v nadaljevanju: ZDOdv) ni izpolnjena. Po večinski sodni praksi mora biti namreč do vložitve tožbe vsaj prelagana mirna rešitev spora pri Državnem odvetništvu. Posledično je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu (kot preuranjeno) pravilno zavrglo (četrti odstavek 27. člena ZDOdv).

Prvostopno sodišče je zavrnilno odločitev o neutemeljenosti zahtevka, ki ga je oprlo na zaključek, da sodišče ne sme nadomestiti soglasja solastnice - nasprotne udeleženke za izvedbo potrebnega upravnega postopka pred pristojnim upravnim organom za legalizacijo stanovanjskega in gospodarskega objekta, ki oba stojita na nepremičninah parc. št. 31/2 in 31/3, obe k. o. ..., ker bi to pomenilo nadomestitev soglasja za gradnjo, ki presega okvir poslov, potrebnih za redno vzdrževanje in obratovanje, temeljilo na uporabi 5. odstavka 67. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Pri odločanju je spregledalo, da so bile ravno zaradi razreševanja podobnih spornih razmerij med solastniki, z novelo SPZ-B9 dopolnjene določbe 67. člena, in sicer z novim 6. odstavkom, ki določa, da lahko solastniki, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev, sodišču predlagajo, da v nepravdnem postopku odloči o poslu, ki presega okvire rednega upravljanja, pri čemer pri odločanju sodišče upošteva zlasti vrsto posla ter porazdelitev bremen, koristi in drugih posledic za solastnike, ki s poslom niso soglašali, v primeru razpolaganja s celotno stvarjo pa tudi primernost višine odmene, ki jo prejmejo solastniki.

Naziranje CSD, da skrbnika za posebni primer ni (več) mogoče postavljati osebam z (dolgotrajnejšimi) težavami v razsojanju in da je tak primer absolutno izvzet iz upravnega postopka, je zmotno in pretirano. Za začetek oficioznega postopka je nujna sodna presoja, ki jo napravi sodnik in ki jo mora izraziti navzven z izdajo obrazloženega sklepa o začetku postopka. Sodišče ga izda po tem, ko tudi na podlagi izvedenih primernih predhodnih procesnih dejanj (npr. poizvedbe o stanju in obravnavi osebe pred CSD ali pri osebnem zdravniku) oceni, ali obstajajo utemeljeni razlogi oziroma potreba po skrbništvu. Iz podatkov spisa izhaja, da je v obravnavanem primeru sodišče začelo opravljati potrebne poizvedbe pri CSD šele po izdaji izpodbijanega sklepa. Sklepa o uvedbi postopka po uradni dolžnosti ni izdalo. Prav tako še ni opravilo obveznega zaslišanja osebe, ki naj se postavi pod skrbništvo, oziroma vsaj poskusa zaslišanja te osebe, pa tudi naroka ne. Torej je izpodbijani sklep napačen oziroma vsaj preuranjen. Dokaz z izvedencem psihiatrične stroke sodišče praviloma izvede šele po opravljenem zaslišanju – pogovoru z osebo in po opravljenem naroku. Meja med potrebo po skrbništv

Kolizijski skrbnik se imenuje otroku, nad katerim izvajajo starševsko skrb starši, če so si njihove koristi v navzkrižju. Postavitve kolizijskega skrbnika ne utemeljuje ugotovitev, da bi izid pravde lahko negativno vplival na premoženje drugega tožnika. Za primer, ko starši s svojim ravnanjem povzročajo škodo na otrokovem premoženju, DZ predvideva druge ukrepe in poseben postopek.

Sklep o vrnitvi otroka na podlagi Haaške konvencije je po vsebini še vedno najbližji začasni odredbi. Pritožbene navedbe, da mora sodišče tak postopek na podlagi drugega odstavka 1. člena ZNP-1 izvesti po pravilih nepravdnega postopka, niso utemeljene. A tudi v skladu s 100. členom ZNP-1 se začasne odredbe za varstvo koristi otrok izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje. Sklep, s katerim je sodišče dolžniku naložilo takojšnjo vrnitev otrok v Švico, ki je po svoji pravni naravi, kot je bilo obrazloženo, najbližje sklepu o začasni odredbi, ni eden tistih, v katerem je obnova postopka dovoljena.

Predlagateljica je s predlogom v predmetni zadevi uveljavljala sodno odprtje sefa skladno z določbo 1064. člena ZOR, sodišče prve stopnje pa je tak predlog pravilno obravnavalo po pravilih nepravdnega postopka. Sicer drži, da ZOR, ki sicer regulira Pogodbo o sefu in se glede na to, da Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) te materije ni uredil, uporablja po drugem odstavku 1061. člena OZ, ne določa postopka, v katerem banka tak zahtevek lahko uveljavi. Je pa podlaga za obravnavanje zahtevka za sodno odprtje sefa v nepravdnem postopku podana v drugem odstavku 1. člena ZNP-1. Ta določa, da se določbe ZNP-1 uporabljajo tudi v drugih zadevah, ki jih obravnava sodišče, za katere z zakonom ni izrecno določeno, da se obravnavajo v nepravdnem postopku, če jih glede na njihovo naravo ni mogoče obravnavati v kakem drugem postopku.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je materialnopravno pravilen zaključek, da je predlagateljica od leta 1976, pred njo (od leta 1956) pa tudi njen oče, v dobri veri izvrševala posest spornega mejnega prostora, s čimer so (upoštevajoč trajanje posesti pravnega prednika predlagateljice že po pravilih ODZ, upoštevajoč trajanje (le) posesti predlagateljice pa tudi po pravilih ZTLR) izpolnjeni pogoji za priposestvovanje.

V primerih, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje (terjatev) morajo biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve (prvi odst. 272. člena ZIZ); ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ; ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga precedenčni učinek odločbe Ustavnega sodišča, sicer razlaga določbe 267. člena ZIP v skladu s 22. členom ter prvim odst. 23. člena Ustave, vendar je, glede te predpostavke, zaradi bistveno enakega položaja, potrebno tako razlagati tudi določbo 272. člena ZIZ. Če sodišče prve stopnje zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, dolžniku pa bodisi že sodišče prve ali druge stopnje v pritožbenem postopku, zagotovi pravico do izjave (vroči listine in mu omogoči, da nanje odgovori), lahko sodišče druge stopnje spremeni odločitev sodišča prve stopnje in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V postopkih za izdajo začasnih odredb mora sodišče druge stopnje v sklepu, s katerim meritorno odloči o predlogu, odločiti tudi o stroških postopka zavarovanja.

Obvezni sestavini pritožbe sta navedba sodbe, zoper katero se pritožba vlaga in podpis pritožnika, ki ju obravnavana pritožba vsebuje. Drugemu tožencu (kateremu je bil zaradi hudega zaostanka v duševnem razvoju podaljšana roditeljska pravica) ni v korist ureditev stikov s tožnikom (očetom). V skladu z določbo 293. člena DZ je treba za zakonske učinke pravnomočne sodne odločbe o podaljšanju roditeljske pravice uporabiti določbe DZ. Ta ne pozna več podaljšanja roditeljske pravice čez otrokovo polnoletnost, ampak sodišče mlade odrasle, ki zaradi motenj v razvoju ne morejo sami poskrbeti za svoje pravice in koristi, postavi pod skrbništvo za odrasle osebe. Zakonski učinek sklepa, s katerim je bila staršem drugega toženca podaljšana roditeljska pravica, je torej, da je drugi toženec postavljen pod skrbništvo za odrasle osebe, kar je sodišče prve stopnje očitno spregledalo. Skoraj enaindvajsetletni drugi toženec ni otrok v smislu sedaj veljavnega 5. člena DZ oziroma 1. člena KOP in v smislu 106. člena ZZZDR ter se ga ne sme več obravnavati kot otroka. Ker je tako, določbe ZZZDR in DZ (ki predstavljajo podlago za urejanje stikov z mladoletnimi otroki) ne dajejo podlag

Vrhovno sodišče ocenjuje, da je predlagana delegacija smotrna. V postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo je namreč predvideno obvezno zaslišanje te osebe (61. člen ZNP-1), predviden pa je tudi pregled izvedenca medicinske stroke (62. člen ZNP-1). Iz pobude SVZ Hrastovec je razvidno, da je udeleženec že dlje časa nastanjen v tem zavodu in da se njegovo duševno zdravje poslabšuje. V Ljubljani ima prijavljeno zgolj zakonsko prebivališče, druga navezna okoliščina z Ljubljano pa ne obstaja. Očitno je torej, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel tam, kjer udeleženec trenutno biva.

Začasno odredbo je mogoče izdati le, če je vezana na zahtevek oziroma predmet odločanja v konkretnem postopku. Zakoni ne določajo, o čem sodišča ne smejo odločati, pač pa o čem so pristojna odločati. ZNP-1 v prvem odstavku 1. člena določa, da se v nepravdnem postopku obravnavajo le tiste zadeve, za katere to zakon določa. Zakonske podlage za odločanje sodišč o stikih med odraslimi ljudmi ni. Nič drugače ni, če kdo ni sposoben sam skrbeti za svoje pravice in koristi. Tekom postopka lahko sodišče za zagotovitev pravic in koristi osebe, glede katere teče postopek za postavitev pod skrbništvo, postavi začasnega skrbnika po 265. členu DZ. ZNP-1 v 59. členu izrecno določa, da predlagatelj postopka ne more biti začasni skrbnik. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v delu, ko druga predlagateljica predlaga, da se jo do pravnomočno končanega postopka imenuje za skrbnico, je zato materialnopravno pravilna.

Ker je med strankama tega postopka spor o dosegi dejanja - evidentiranju lastniških sprememb pri javnem podjetju za uporabo priključka za vodo za nepremičnino, in ne gre za ureditev razmerij med solastniki, se mora njun spor rešiti v pravdnem postopku, z vsemi ustreznimi procesnimi jamstvi, in ne v nespornim razmerjem bistveno prilagojenem nepravdnem postopku, v katerem se pravila pravdnega uporabljajo le smiselno in subsidiarno.