272. člen DZ

Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se skrbnika v prvi vrsti skuša najti znotraj socialne mreže varovanca in da se pri tem upošteva želje varovanca (242. in 243. člen DZ). Vendar je lahko za skrbnika imenovana le oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje obveznosti skrbnika (240. člen DZ), za skrbnika pa ni mogoče imenovati osebe, od katere glede na njene osebne lastnosti ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti (6. alineja prvega ostavka 241. člena DZ). Sodišče druge stopnje tudi soglaša s prvostopenjskimi zaključki, da so vprašljiva pripravljenost sodelovati s CSD, zanikanje potrebe po psihiatričnem zdravljenju nasprotnega udeleženca, ki tovrstno zdravljenje vsekakor nujno potrebuje, in nesposobnost učinkovitega zastopanja nasprotnega udeleženca v (sodnih) postopkih razlogi, ovira za imenovanje A. A. za skrbnico.

Kadar so podani utemeljeni razlogi za postavitev skrbnika za posebni primer, ga lahko po 268. členu DZ postavi tudi sodišče, pri čemer je to lahko tudi pristojni CSD. Izbiro mora opraviti upoštevajoč konkretne okoliščine zadeve, glede na predmet zahtevanega sodnega varstva in strokovno znanje, ki je (oz. bo) potrebno, da se bodo pravice in pravne koristi stranke kakovostno zavarovale.

Kadar sodišče odloči o imenovanju skrbnika za posebni primer, določi tudi obseg njegovih obveznosti in pravic (četrti odstavek 272. člena DZ). Pritožnica pravilno opozarja, da je v izreku izpodbijanega sklepa obseg skrbnikovih nalog - varovanje pravic in koristi varovanke v zapuščinskem postopku - (pre)široko opredeljen, oziroma, da je podano vsebinsko nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa. Brez upoštevanja zapisa v obrazložitvi sklepa, da bo lahko A. A. sama podala dedno izjavo in izrazila svojo voljo pri sklenitvi morebitnega dednega dogovora, bi bil lahko zapis v izreku sklepa napačno tolmačen na način, da je skrbnica upravičena v imenu A. A. opravljati vsa procesna dejanja v zapuščinskem postopku (tudi podati dedno izjavo in izraziti voljo pri sklenitvi morebitnega dednega dogovora). Upoštevajoč ugotovljene omejitve varovanke sodi natančen opis skrbnikovih obveznosti in pravic v izrek sklepa, ne (le) v njegovo obrazložitev.

Zatrjevana in ugotovljena je bila neutemeljena uporaba tuje stvari, ki je omejevala in onemogočala tožnici izvrševanje lastninsko pravnih upravičenj (da bi imela nepremičnino v svoji rabi - izključni posesti) in z njo prosto razpolagala (jo oddajala v najem). S tem je (vsaj) potencialno oziroma hipotetično prikrajšanje tožeče stranke izkazano. Na drugi strani je dovolj zatrjevana obogatitev na strani tožene stranke in vzročna zveza med njima.

V sklepu določena omejitev dejansko pomeni, da se lahko nasprotna udeleženka zaposli zgolj z odobritvijo CSD oziroma mora CSD celo namesto nje skleniti pogodbo o zaposlitvi ali delu. Čeprav je utemeljeno pričakovati, da bi skrbnik (CSD) zaposlitev nasprotne udeleženke odobril, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedena pristojnost CSD pomeni omejitev in stigmatizacijo, ki resno otežuje ali celo onemogoča iskanje zaposlitve, kar pa gotovo ni v interesu nasprotne udeleženke.

Prva nasprotna udeleženka je v predmetnem ustrezno zastopana po kvalificirani pooblaščenki, katere naloga je, da ji na primeren način pojasni, namen in potek postopka, njene pravice in dolžnosti ter vsebino in posledice odločitev sodišča. Če prva nasprotna udeleženka iz strahu pred predlagateljem svoji pooblaščenki ne podaja realnih informacij in se noče aktivno udeleževati postopka, to še ne pomeni, da bi lahko za njene pravice poskrbel le skrbnik za posebni primer.

Iz predloga okrajnega sodišča za odločitev v sporu o pristojnosti izhaja napačno stališče, da bi moralo o postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo odločiti okrožno sodišče v pravdnem postopku, v katerem se je postavilo vprašanje procesne sposobnosti osebe. Takšno stališče naj bi izhajalo iz komentarja ZNP-1, v katerem je navedeno, da sodišče lahko ob obravnavanju predloga v predlagalnem nepravdnem postopku začne še postopek po uradni dolžnosti in da bo v obeh primerih zakoniti sodnik on sam. Tak primer torej ni enak obravnavanemu. V obravnavani zadevi je okrožno sodišče (torej drugo stvarno pristojno sodišče) v pravdnem postopku ugotovilo obstoj okoliščin, ki kažejo na to, da oseba ni sposobna brez škode zase poskrbeti za svoje pravice in koristi. Zato je na okrajno sodišče, ki je stvarno pristojno za odločanje v teh zadevah, naslovilo pobudo za uvedbo postopka za postavitev osebe pod skrbništvo po uradni dolžnosti.

Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) v prvem odstavku 67. člena določa, da v kolikor sodišče ugotovi, da obstajajo razlogi za razrešitev skrbnika ali če skrbnik sam to zahteva, odloči o razrešitvi skrbnika in imenovanju novega. V skladu z 254. členom Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) lahko center za socialno delo, če ugotovi, da skrbnik, ki ga je imenovalo sodišče, ne opravlja svoje funkcije oziroma jo opravlja malomarno ter zlorabi svoje pravice, s čemer ogroža varovančevo korist, in če ugotovi, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika, sodišču predlaga, da sodišče razreši dosedanjega skrbnika in imenuje novega skrbnika.

V postopku odločanja o postavitvi pod skrbništvo obstaja kolizija interesov, zato bi moral nasprotno udeleženko zastopati kolizijski skrbnik. Biti skrbnik ni pravica, temveč dolžnost, zato nihče ne more zahtevati, da se ga imenuje za skrbnika. Skrbništvo je pravica le z vidika varovanca, pravica opravilno nesposobne osebe, da ji sodišče ali CSD postavi skrbnika, ki bo varoval njene interese. Ni razloga, da sodišče ne bi smelo še pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je ugotovilo, da ni razlogov za razrešitev začasnega skrbnika, znova, dodatno in potrebam prilagojeno preoblikovati skrbnikove naloge. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se kar najbolje zavarujejo koristi nemočne osebe.