269. člen DZ

Parcialno in kratkotrajno urejanje stikov z začasnimi odredbami (npr. za nekaj mesecev ali le za eno priložnost) ni primerno, ker le obremenjuje in (upoštevaje tudi ugovorni in pritožbeni postopek) podaljšuje sodni postopek, v katerem mora sodišče po naravi stvari in zakonu odločati hitro. Če sodišče oceni, da je v skladu s 161. členom DZ nujno z začasno odredbo urediti prav vse modalitete stikov (med šolskim letom, med počitnicami in med različnimi prazniki), je bolje, da to stori z eno začasno odredbo kot pa z več parcialnimi in zgolj kratkotrajnimi.

Nasprotni udeleženec je brez soglasja predlagateljice A. A., ki je bila v relevantnem obdobju še zaupana v varstvo in vzgojo obema udeležencema, odpeljal v drugo državo in ji ne omogoča stikov z materjo, ki so bili deklici v korist. Okoliščine, ki otežujejo izvajanje stikov, je povzročil sam s svojim samovoljnim ravnanjem, s katerim je sledil le svojim interesom. Z nenadno selitvijo je nasprotni udeleženec sam otežil oziroma praktično onemogočil izvajanje stikov, določenih s pravnomočno začasno odredbo, tudi situacijo dolgih voženj na stike, ki deklici niso v korist, je povzročil sam iz lastnih interesov. Nevzdržnost situacije, ki jo je sam povzročil, zato ne more uporabiti kot argument za prenos pristojnosti za izvajanje stikov in za nadomestitev soglasja za vpis A. A. v OŠ v Srbiji. Nasprotni udeleženec s samovoljnim zadrževanjem A. A. v Srbiji, pri čemer je predlagateljica selitvi A. A. v Srbijo nasprotovala, onemogoča njene osebne stike z materjo in omejuje telefonske stike, kar vodi v odtujevanje A. A. od matere in A. A. povzroča dolgoročno škodo.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je kolizijski skrbnik posebna oblika skrbništva za posebni primer, zato varuje varovančeve koristi le v omejenem obsegu, kar pomeni, da so njegove naloge omejene na varstvo koristi otroka in njegovo zastopanje glede vprašanj, o katerih se odloča v konkretnem sodnem postopku. S postavitvijo kolizijskega skrbnika se omeji pravica staršev do zastopanja otrok v konkretnem sodnem postopku, saj kolizijski skrbnik v tem postopku namesto staršev zastopa mladoletnega otroka. Kolizijski skrbnik ima nalogo, da otroka na primeren način seznani s postopkom in pomenom posameznih procesnih dejanj ter v otrokovem imenu podaja trditve, predlaga dokaze in se izreka o procesnem gradivu. Po naravi stvari lahko kolizijski skrbnik v imenu 14-letnika podaja trditve in predlaga dokaze, če z njim opravi razgovor. Zlasti pa se potreba po razgovoru pokaže, če je predlagan ukrep namestitve v zavod (175. člen DZ), kot v obravnavani zadevi, ki predstavlja hudo obliko posega države v pravico do družinskega življenja, saj mladoletnika iztrga iz domačega okolja. Kajti v skladu z 247. členom DZ se mora skrbnik pred vsakim važnejšim opravilom posvetovati z varovancem ter njegovo mn

Začasna odredba se lahko spremeni, če so se bistveno spremenile okoliščine, ki so bile podlaga za predhodno odločitev, pri čemer vsakršna sprememba na strani otrok ali staršev ni podlaga za spremembo že izdane začasne odredbe. Spreminjanje začasnih odredb ni namenjeno iskanju optimalne ureditve razmerij. Še vedno obstaja nevarnost, da bi mati s svojimi paranoidnimi idejami inducirala deklice in je bistveno, da imajo deklice tudi okolje, kjer ni indukcije psihotičnosti oziroma paranoidnosti.

Kolizijski skrbnik prevzame nalogo otrokovega zakonitega zastopnika v pravdi in na ta način omeji pravico staršev, da zastopajo svojega otroka in uveljavljajo njegove koristi. Njegova postavitev je zato dopustna le, ko otrokovi starši te naloge ne morejo opravljati oz. je ne opravljajo dobro. Nasprotje med interesi starša in otroka je treba razlagati restriktivno. Starši imajo namreč prednost pred vsemi drugimi pri skrbi in odgovornosti za korist otroka (drugi odstavek 7. člena. DZ).

Glede na podano kolizijo interesov je sodišče prve stopnje postopalo napačno, ko je B. B. in mld. A. A. napotilo na pravdo. Najprej bi moralo zavarovati interese mld. A. A., katere zakonita zastopnica je zakonita dedinja, B. B., in sicer tako, da bi mld. A. A. postavilo skrbnika, ki bi v postopku zastopal njene interese.

V postopkih, v katerih se odloča o pravnem položaju otroka, njegove pravice in koristi praviloma zastopajo njegovi starši kot njegovi zakoniti zastopniki. Če starši za otroka ne skrbijo, ga sodišče postavi pod skrbništvo in mu imenuje skrbnika, ki postane otrokov zakoniti zastopnik (257. člen DZ). Če obstaja utemeljen dvom, da starši oziroma skrbnik zaradi lastnih interesov svoje naloge ne bo opravil v korist otroka oziroma če so si njihove koristi v navzkrižju, sodišče otroku postavi kolizijskega skrbnika (269. člen DZ, peti odstavek 45. člena ZNP-1). S tem se omeji pravica staršev oziroma skrbnika, da zastopa otroka. Nalogo zastopanja otroka dobi kolizijski skrbnik, ki samostojno in nepristransko ugotavlja in zastopa otrokovo korist.

Kolizijski skrbnik se imenuje otroku, nad katerim izvajajo starševsko skrb starši, če so si njihove koristi v navzkrižju. Pri predlagateljici gre najverjetneje za prisotnost duševne bolezni, zaradi katere bi bila lahko otroka pri materi potencialno ogrožena.

Drži, da mora sodišče v postopkih, kjer se odloča o pravicah in koristih mladoletnih otrok, tudi po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze. Vendar je treba upoštevati tudi, da je pritožba samostojno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato se od obrazložene pritožbe pričakuje, da bo vzpostavila vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Predmetni pritožbi sta v veliki meri identični, deloma dobesedno prepisani, hkrati pa z nosilnimi razlogi obeh izpodbijanih sklepov ne vzpostavita vsebinske polemike. Ne v eni ne v drugi pritožbi pritožnica ne pove, katere njene navedbe oziroma dokaze ali dokazne predloge bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Pritožba navaja, da je sodišče zaključke napravilo brez kakršnekoli vsebinske presoje in obrazložitve - dejansko drži prav nasprotno, brez kakršnekoli vsebinske obrazložitve sta obe pritožbi. Tako prazno, frivolno pritoževanje pravzaprav pomeni zlorabo procesnih pravic (11. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Z imenovanjem kolizijskega skrbnika sodišče staršema odvzame pravico do uveljavljanja otrokove koristi, kar lahko stori le, če starši te naloge ne opravljajo dobro. Kolizijskega skrbnika otroku sodišče postavi le, če se tekom postopka izkaže, da gre za tako hud konflikt med staršema, da postopek za varstvo koristi otroka izkoristita za nasprotovanje drugemu staršu, brez upoštevanja, kaj bi bilo v korist otroka oziroma brez sposobnosti uvida, da otroku nastaja huda škoda. Takega konflikta pa podatki spisa ne izkazujejo.

Izpodbijana odločitev o ugoditvi predlogu je bila sprejeta, ne da bi bil predlog predhodno vročen predlagateljici. Ker gre za poseg v njeno pravico do zastopanja koristi svojega otroka v tem postopku, je utemeljen očitek, da je s tem, ko ni imela možnosti izreči se o predlogu, kršena njena pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede na pritožbene navedbe je vzbujen dvom o izkazanosti okoliščin, ki bi narekovale postavitev kolizijskega skrbnika.

Pritožnik zmotno meni, da gre v konkretnem primeru le za kolizijo interesov med starši. Avdiovizualno snemanje otroka za dokazovanje, huda konfliktnost med staršema, seznanjanje otroka s postopkom namreč ni več usmerjeno v varovanje največje koristi mladoletnega otroka, temveč vzbuja dvom, da sta starša v postopku zmožna poskrbeti, da se izrazijo tudi interesi ter koristi otroka in ne le njuni lastni interesi. Pravna podlaga za odločitev o postavitvi kolizijskega skrbnika je v prvem odstavku 269. člena DZ, po katerem se kolizijski skrbnik imenuje otroku, nad katerim izvajajo starševsko skrb starši, če so si njihove koristi v navzkrižju. Kolizijski skrbnik se torej postavi takrat, ko se pri sodišču vzbudi dvom, ali starši zmorejo v postopku varovati ne le svoje, temveč predvsem interese in koristi otroka.

V konkretni zadevi sodišče odloča o ukrepih za varstvo koristi otrok, in sicer o predlogu za izrek ukrepa trajnejšega značaja - omejitve starševske skrbi na področju skrbi za izobraževanje otrok. Nasprotna udeleženca ne zanikata navedb predlagatelja, da kljub obveznosti osnovnošolskega izobraževanja nista poskrbela, da bi mld. hčeri pristopili k opravljanju preverjanja znanja, prav tako pa tudi ne zanikata, da mld. sina nista vpisala v osnovno šolo. Tako v konkretnem primeru na eni strani stojijo interesi staršev, ki uveljavljata določen koncept varovanja otrokovih koristi na področju osnovnošolskega izobraževanja, ki je v nasprotju s konceptom obveznega osnovnošolskega izobraževanja, ki temelji na ustavi in zakonu, na drugi strani pa je ta koncept lahko v navzkrižju z interesi oziroma koristjo otrok. Že to narekuje oziroma nakazuje na dvom, da starša zaradi lastnega pogleda na obvezno osnovnošolsko izobraževanje ne bosta zmogla zastopati koristi otrok, medtem ko bo postavljena skrbnica zastopala koristi otrok, jih nepristransko informirala, sodišču posredovala njihovo mnenje, podajala navedbe, predlagala dokaze ter se izrekala o procesnem gradivu.

Otrokova ogroženost in obstoj škode oziroma njen verjeten nastanek sta pravna standarda, ki ju je treba napolniti glede na okoliščine konkretnega primera. Verjetnost, da bo otrok brez posredovanja sodišča ogrožen, je treba interpretirati v luči zavarovanja širše koristi otroka. Družinski postopki v primerih podrobnejšega ugotavljanja starševskih sposobnosti s postavitvijo izvedencev ali ob številnih predlogih strank za izdajo začasnih odredb praviloma trajajo daljši čas. Zato zgolj možnost zagotavljanja najnujnejših eksistencialnih potreb otroka s strani enega od staršev in hkrati nezmožnost zagotavljanja ostalih potreb, ki bi otroku omogočale zdrav intelektualni in socialni razvoj, predstavlja ogroženost, ki utemeljuje začasno ureditev preživnine. Pri omejitvi stikov mora sodišče pretehtati med koristmi in slabostmi, ki jih prinaša izdaja začasne odredbe, in ob tem upoštevati, da gre za grob poseg v pravico do stikov. Ta je upravičen le, kadar je to nujno potrebno, da se prepreči otrokova ogroženost, ter terja zadržan pristop. Dokazni postopek je pokazal, da sta oba starša sposobna zadovoljevati potrebe starejše hčerke, kar si medsebojno priznavata, in da je deklica na ob

Sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi si bile koristi staršev in otroka v navzkrižju. Zgolj dvom sodišča, da sta udeleženca sposobna uveljavljati resnične koristi otroka v tem postopku, pa ne zadošča za utemeljen zaključek o koliziji interesov ter za imenovanje kolizijskega skrbnika. Razen tega dosedanje ravnanje predlagateljice kaže, da ne ravna v nasprotju s koristmi in interesi otroka. V takšnih okoliščinah postavitev kolizijskega skrbnika ni potrebna.

Odločitev o postavitvi kolizijskega skrbnika ima potrebno podlago v prvem odstavku 269. člena DZ, po katerem se kolizijski skrbnik imenuje otroku, nad katerim izvajajo starševsko skrb starši, če so si njihove koristi v navzkrižju. Ne gre za kolizijo interesov med starši, kot zmotno meni pritožnica, ampak za navzkrižje koristi med starši in otrokom. Kolizijski skrbnik se postavi tedaj, ko je vzbujen dvom, da starši zmorejo v postopku varovati ne le svoje interese, ampak predvsem in najprej koristi otrok.

Obstoj kolizije interesov med starši in otrokom je podlaga za postavitev kolizijskega skrbnika po prvem odstavku 269. člena DZ in ne zagovornika po 192. členu DZ. Funkciji kolizijskega skrbnika in zagovornika otroka v postopku sta različni. V skladu z drugim odstavkom 25.a člena Zakona o varuhu človekovih pravic zagovornik nudi strokovno pomoč otroku, da izrazi svoje mnenje v vseh postopkih in zadevah, v katerih je udeležen, ter mnenje otroka posreduje pristojnim organom in institucijam, ki odločajo o njegovih pravicah in koristih, ni pa njegov zakoniti zastopnik. Namen zagovornika je, da otroku nudi psihosocialno podporo, se pogovarja z njim o njegovih željah, počutju in mnenju, otroka seznani s postopki in dejavnostmi na način, razumljiv njegovi starosti in razvoju, išče najprimernejše rešitve skupaj z otrokom, mu ob koncu postopka pomaga napisati izjavo ter spremlja otroka pred organi in institucijami, ki odločajo o njegovih pravicah in koristih. Zagovornik torej pomaga otroku, da izrazi svoje mnenje v postopku, ne more pa ga v postopku zastopati. Slednje je naloga kolizijskega skrbnika, ki otroka na primeren način seznani s postopkom in pomenom posameznih procesnih dejanj te

Glede na intenzivnost konflikta med staršema se je sodišču porodil dvom, da sta sposobna ustrezno poskrbeti za koristi mld. deklice, zato ji je postavilo kolizijsko skrbnico za objektivno varovanje njenih pravic in koristi v (pravdnem) postopku.

Glede na intenzivno prežetost starševskega odnosa s partnerskim in dekličino vse večjo stisko, na katero se starši ta čas ne zmorejo ustrezno odzvati, je izkazano tveganje, da le ob udeležbi staršev ne bodo v potrebni meri izraženi dekličini interesi v tem postopku. Utemeljena je zato odločitev, da za zastopanje dekličine koristi v postopku skrbi tretja oseba. Izbira odvetnika za kolizijskega skrbnika je primerna. Ima materialnopravna in procesna znanja, potrebna za zastopanje v postopku. Dodatna znanja in veščine s področja psihologije otrok in komunikacije z njimi so koristna za čim ustreznejšo izvrševanje nalog, a pritožbene navedbe ne utemeljujejo zaključka, da postavljeni odvetnik ne bo mogel opraviti dane naloge.

Sodišče otroku imenuje kolizijskega skrbnika, če je ustrezno varovanje njegovih koristi in polno uresničenje njegove pravice biti slišan, v okoliščinah konkretnega primera glede na ravnanja staršev (zakonitih zastopnikov otroka), ki so v navzkrižju z interesi otroka, vprašljivo. Če imata oba starša ustrezne starševske kapacitete, je po mnenju stroke v največjo korist otroka, da zanj skrbita in ga vzgajata oba, saj je to dobro za zdrav razvoj. Interes A. A., ki bi moral biti zasledovan v tem postopku, je torej vzpostavitev ustreznega odnosa z obema staršema. Dejanja toženke, ki bi v tem postopku kot zakonita zastopnica morala zastopati hčerkine interese, pa kažejo, da si ne prizadeva za to. Hčerke ne vzpodbuja, da bi ponovno vzpostavila stike, ki jih je imela z očetom, na sodno določene stike je ne pripravi ustrezno in predlogi ter ugovori, ki jih podaja v tem postopku, niso usmerjeni v vzpostavitev samostojnih stikov s tožnikom. V postopku ne zastopa prvenstveno hčerkinih, pač pa svoje interese. Tožnik hčerke, glede na to, da stikov z njo nima, dejansko ne more zastopati. Zato je za zagotovitev njene pravice biti slišana v postopku nujno takoj postaviti kolizijskega skrbni