268. člen DZ

Kadar so podani utemeljeni razlogi za postavitev skrbnika za posebni primer, ga lahko po 268. členu DZ postavi tudi sodišče, pri čemer je to lahko tudi pristojni CSD. Izbiro mora opraviti upoštevajoč konkretne okoliščine zadeve, glede na predmet zahtevanega sodnega varstva in strokovno znanje, ki je (oz. bo) potrebno, da se bodo pravice in pravne koristi stranke kakovostno zavarovale.

Kadar sodišče odloči o imenovanju skrbnika za posebni primer, določi tudi obseg njegovih obveznosti in pravic (četrti odstavek 272. člena DZ). Pritožnica pravilno opozarja, da je v izreku izpodbijanega sklepa obseg skrbnikovih nalog - varovanje pravic in koristi varovanke v zapuščinskem postopku - (pre)široko opredeljen, oziroma, da je podano vsebinsko nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa. Brez upoštevanja zapisa v obrazložitvi sklepa, da bo lahko A. A. sama podala dedno izjavo in izrazila svojo voljo pri sklenitvi morebitnega dednega dogovora, bi bil lahko zapis v izreku sklepa napačno tolmačen na način, da je skrbnica upravičena v imenu A. A. opravljati vsa procesna dejanja v zapuščinskem postopku (tudi podati dedno izjavo in izraziti voljo pri sklenitvi morebitnega dednega dogovora). Upoštevajoč ugotovljene omejitve varovanke sodi natančen opis skrbnikovih obveznosti in pravic v izrek sklepa, ne (le) v njegovo obrazložitev.

Upnik pri zapuščinskem sodišču ne more predlagati postavitve začasnega skrbnika zapuščine, ki bi bil upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen (prvi odstavek 131. člena ZD). Ker niso bile izčrpane vse možnosti za popravo tožbe, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka, pogojev za zavrženje tožbe ni.

Pritožba ima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje, pred postavitvijo začasnega skrbnika, po določbi drugega odstavka 192. člena ZD, zaslišati oba dediča, ker je bilo to, ko se je našel še drugi dedič, možno in jima na ta način dati možnost, da se o postavitvi skrbnika izjasnita.

Tako kot pri institut začasnega zastopnika v smislu določila 82. člena ZPP, ki je primerljiv z institutom skrbnika za poseben primer, se v skladu z drugim odstavkom 182. člena ZZZDR oziroma sedaj 242. člen DZ, skrbništvo (za posebne primere) lahko poveri tudi ustrezni pravni osebi. Ustrezna pravna oseba pa ni le tista pravna oseba, ki se s skrbništvom lahko ukvarja v okviru svoje dejavnosti, za katero je registrirana. Lahko je katera koli pravna oseba, ki lahko kakovostno opravlja naloge skrbnika. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je A. postavilo za skrbnika za posebni primer, pojasnilo razloge za postavitev, med katere je navedlo, da leži nepremičnina na njenem območju in da ima zato kot upnica interes, da poskrbi zanjo. Sodišče druge stopnje pa ob tem še dodaja, da je ena izmed nalog občine upravljanje z občinskimi nepremičninami, zato je prepričano, da bo pritožnica naloge skrbnika za posebni primer strokovno opravljala in kakovostno poskrbela za zapuščino zapustnika.

Prva nasprotna udeleženka je v predmetnem ustrezno zastopana po kvalificirani pooblaščenki, katere naloga je, da ji na primeren način pojasni, namen in potek postopka, njene pravice in dolžnosti ter vsebino in posledice odločitev sodišča. Če prva nasprotna udeleženka iz strahu pred predlagateljem svoji pooblaščenki ne podaja realnih informacij in se noče aktivno udeleževati postopka, to še ne pomeni, da bi lahko za njene pravice poskrbel le skrbnik za posebni primer.

Odločitev o zavrženju predloga zakonitih dedičev za razrešitev začasne skrbnice zapuščine je po obrazloženem in glede na navedbo v izpodbijanem sklepu, da je zakonita dedinja A. A. pri pristojnem CSD podala predlog za razrešitev skrbnice zapuščine, vendar do izdaje odločbe CSD o tem še ni odločil, pravilna zato, ker je CSD, ki je (poleg zapuščinskega sodišča) tudi pristojen za odločanje o tem predlogu, prvi začel postopek o razrešitvi začasne skrbnice zapuščine.

Pravilno zastopanje procesno nesposobnih strank kot oseb, ki niso sposobne same skrbeti za svoje pravice in interese, ni le v interesu prizadete stranke same, temveč tudi v javnem interesu in je izraz načela socialne države. Omejitev poslovne oz. pravdne sposobnosti je hud poseg v osebnostne pravice posameznika. Zato mora biti odločitev o tem sprejeta po temeljito izvedenem dokaznem postopku, v katerem so osebi zagotovljene postopkovne varovalke. Sodišče mora pretehtati, ali je glede na okoliščine primera zaradi varstva ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva utemeljeno poseči v ustavno pravico do zasebnosti in kontradiktornosti.

Ko sodišče ugotovi, da v postopku nastopa oseba, ki zaradi okrnjene zmožnosti razsojanja verjetno ni zmožna poskrbeti za svoje pravice in koristi, pa ji še ni imenovan skrbnik, mora zato oceniti, ali naj počaka na imenovanje skrbnika v sodnem postopku ali pa na drugi strani tehtni razlogi narekujejo postavitev skrbnika za posebni primer.

Samo v primerih, ko je treba v postopku hitro zavarovati pravice stranke, je dopustno postaviti skrbnika za posebni primer. Skrbnik za posebni primer ni namenjen osebam, ki potrebujejo celovito varstvo osebnosti. Takšne osebe je treba postaviti pod skrbništvo.

Glede na dejstvo, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v nepravdnem postopku, ki se vodi zaradi predloga za spremembo skrbnika tožnika, je moč ugotoviti, da si interesi tožnika in njegovega stalnega skrbnika nasprotujejo. V navedenem nepravdnem postopku želi tožnik namreč doseči spremembo stalnega skrbnika, torej da CSD A. ne bo več njegov skrbnik. Glede na navedeno si torej interesi tožnika in njegovega stalnega skrbnika nasprotujejo, posledično pa so njuni interesi v navzkrižju tudi v postopku dodelitev BPP za navedeni nepravdni postopek. Toženka bi zato morala v postopku dodelitve BPP zaradi kolizije interesov tožniku postaviti začasnega zastopnika, kar bi storila z imenovanjem skrbnika za posebni primer v postopku pred drugim organom v skladu z 268. v zvezi z 267. členom DZ. Šele po postavitvi začasnega zastopnika, bi morala toženka le-tega pozvati na podajo soglasja k vloženi prošnji za dodelitev BPP v nepravdnem postopku, ter, v primeru podaje soglasja, tožnikovo prošnjo tudi vsebinsko obravnavati.

Pri odločanju o postavitvi osebe pod skrbništvo mora biti sodišče pozorno tudi na določbo drugega odstavka 267. člena DZ, saj ta določa, drugače kot prej veljavni 211. člen ZZZDR, da skrbnika za posebne primere ni mogoče imenovati, ko so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače. Glede na okoliščine tega primera je prvostopenjsko sodišče očitno presodilo, da bodo koristi in pravice tožnice ustrezno in hitreje varovane z imenovanjem skrbnika za poseben primer, ki ga po določbi 268. člena DZ v sodnem postopku lahko postavi tudi sodišče in je to lahko tudi CSD. Ker se tožnica pritožuje zgolj v smeri, da sploh ne potrebuje skrbnika za poseben primer (torej še manj skrbnika za odrasle), se tudi pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so bili v obravnavani zadevi sploh izpolnjeni pogoji za postavitev skrbnika za poseben primer, ali pa za postavitev trajnejše oblike skrbništva.