242. člen DZ

Sodišče skrbnika imenuje praviloma izmed oseb, ki so z varovancem sorodstveno povezane. Imenovanje CSD za skrbnika pride v poštev v primerih, ko takih oseb ni ali za njihovo imenovanje niso izpolnjeni zakonski pogoji oziroma to ni v korist varovanca. V konkretnem primeru je ugotovljeno, da taka oseba obstaja, njeno imenovanje za skrbnika pa tudi ni v nasprotju s koristmi nasprotne udeleženke.

Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se skrbnika v prvi vrsti skuša najti znotraj socialne mreže varovanca in da se pri tem upošteva želje varovanca (242. in 243. člen DZ). Vendar je lahko za skrbnika imenovana le oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje obveznosti skrbnika (240. člen DZ), za skrbnika pa ni mogoče imenovati osebe, od katere glede na njene osebne lastnosti ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti (6. alineja prvega ostavka 241. člena DZ). Sodišče druge stopnje tudi soglaša s prvostopenjskimi zaključki, da so vprašljiva pripravljenost sodelovati s CSD, zanikanje potrebe po psihiatričnem zdravljenju nasprotnega udeleženca, ki tovrstno zdravljenje vsekakor nujno potrebuje, in nesposobnost učinkovitega zastopanja nasprotnega udeleženca v (sodnih) postopkih razlogi, ovira za imenovanje A. A. za skrbnico.

Obstoj pravde med varovanko kot tožnico in njeno hčerjo kot toženko predstavlja okoliščino, zaradi katere lahko pride do nasprotja interesov med varovanko in njeno hčerjo.

Nadalje je zmotno sklicevanje predlagatelja na določbe Haaške konvencije iz leta 1996. Pritožbeno sodišče pojasnjuje da Bruseljska uredba IIa v 61. členu izrecno določa, da ima ta uredba v razmerju do Haaške konvencije iz leta 1996 prednost pri uporabi (kar pomeni, da se uporablja uredba, ne pa konvencija), če ima otrok običajno prebivališče na območju države članice EU. V obravnavani zadevi je imela mld. A. A. ob začetku postopka (leta 2021) običajno prebivališče v Sloveniji, ki je država članica EU, zato se uporabijo določbe o mednarodni pristojnosti, ki jih vsebuje Bruseljska uredba IIa, ne pa določbe o mednarodni pristojnosti, ki jih vsebuje Haaška konvencija iz leta 1996. Enako velja za vprašanje priznanja izvršitve odločb iz ene države članice v drugi državi članici. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se določba 15. člena Bruseljske uredbe IIa uporabi zgolj izjemoma (kot izhaja že iz same dikcije omenjenega člena), kar že samo po sebi pomeni, da jo je treba ozko razlagati. Poleg tega iz besedila 15. člena Bruseljske uredbe IIa izhaja, da sodišče, ki vodi postopek, ni dolžno prekiniti postopka, ampak zgolj lahko prekine. Ne glede na navedeno sodišče druge stopnje me

Nadzorstvo nad delom skrbnika je pridržano centru za socialno delo.

Kadar sodišče z odločitvijo razdeli upravičenja, ki sestavljajo starševsko skrb, med več oseb, ena oseba izvaja vsakodnevno varstvo in vzgojo otroka (npr. rejnik), druga pa opravlja nadzorstveno ali odločevalsko funkcijo (npr. skrbnik). Če višje sodišče v pritožbenem postopku vsa ta upravičenja združi v eni osebi, takšna oseba s tem praktično postane nosilka starševske skrbi. V takem primeru mora (višje) sodišče zato opraviti celostno te osebe, z vidika skrbništva zlasti, da presodi, ali so v takem primeru izpolnjeni pogoji, določeni v 241. členu Družinskega zakonika.

Sodišče prve stopnje, glede na to, da je A. A. že 27. 11. 2024 na CSD izjavil, da namerava do 31. 12. 2024 poravnati celoten dolg do Centra starejših Zimzelen Topolšica, a tega nesporno ni storil, in glede na to, da se niti ni prepričalo (niti z zaslišanjem A. A.), ali je res iz materinega bančnega računa plačeval izdelke, ki sta jih starša naročila, kot je navedel v izjavi na CSD dne 27. 11. 2024, ni imelo osnove za to, da je v ravnanju zaslišanega, ki se je sicer tudi na naroku 30. 4. 2025 zavezal, da bo v postavljenem roku štirih mesecev dolg poplačal v celoti, prepoznalo pristno željo po pomoči in optimalnem upravljanju s premoženjem nasprotne udeleženke ter skrbjo za njeno dobrobit.

Kadar sodišče odloči o imenovanju skrbnika za posebni primer, določi tudi obseg njegovih obveznosti in pravic (četrti odstavek 272. člena DZ). Pritožnica pravilno opozarja, da je v izreku izpodbijanega sklepa obseg skrbnikovih nalog - varovanje pravic in koristi varovanke v zapuščinskem postopku - (pre)široko opredeljen, oziroma, da je podano vsebinsko nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa. Brez upoštevanja zapisa v obrazložitvi sklepa, da bo lahko A. A. sama podala dedno izjavo in izrazila svojo voljo pri sklenitvi morebitnega dednega dogovora, bi bil lahko zapis v izreku sklepa napačno tolmačen na način, da je skrbnica upravičena v imenu A. A. opravljati vsa procesna dejanja v zapuščinskem postopku (tudi podati dedno izjavo in izraziti voljo pri sklenitvi morebitnega dednega dogovora). Upoštevajoč ugotovljene omejitve varovanke sodi natančen opis skrbnikovih obveznosti in pravic v izrek sklepa, ne (le) v njegovo obrazložitev.

Če pritožnico skrbi, da bi skrbnica v imenu nasprotne udeleženke v nasprotju z njenimi koristmi sklenila posle, ki se nanašajo na nepremičnine in na večje denarne zneske, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora skrbnica za vse posle, ki presegajo redno upravljanje (prim. določbe 247. člena DZ in 248. člena DZ), pridobiti dovoljenje centra za socialno delo. V ta okvir spadata sklepanje poslov o odtujitvi ali obremenitvi nepremičnin ter sklepanje poslov o razpolaganju s premoženjskimi pravicami večje vrednosti (prim. prvo in drugo alinejo prvega odstavka 248. člena DZ).

Določitev skrbnika (oz. postavitev pod skrbništvo) samo po sebi še ne pomeni, da oseba nima poslovne sposobnosti oz. da se ji ta avtomatično odvzame v obsegu nalog skrbnika.

Pritožbeno sodišče poudarja, da lahko skladno z določbama 240. člena DZ naloge skrbnika opravlja le ena oseba, ta pa mora biti zato sposobna opravljati prav vsa opravila, ki so glede na osebne okoliščine varovanca potrebna v okviru skrbništva. Določbi prvega odstavka 242. člena DZ in 243. člena DZ sodišču nalagata, da za skrbnika, če je to le mogoče, postavi osebo, ki je z varovancem v tesnem razmerju zaupanja in medsebojne čustvene navezanosti, in pri tem upošteva tako želje varovanca, kot tudi njegovih bližnjih. Obenem mora preizkusiti, ali bi bila realizacija teh želja v varovančevo korist. Če kandidat za skrbnika v opravljanje teh obveznosti ne privoli in če sploh ni sposoben opravljati vseh nalog, ki so glede na varovančeve osebne okoliščine nujne za uresničitev cilje skrbništva (240. člena DZ), presoja te koristi, kot že rečeno, niti ni potrebna.

Če namena zavarovanja ni mogoče doseči že z izdajo sklepa o začasnem skrbništvu, v postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo sodišče lahko izda vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja - zaščito koristi in pravic osebe, ki jih ne more urediti sama. V postopku zavarovanja je temeljno vodilo izključno zaščita osebe, njenih interesov in koristi pred nevarnostjo ali škodo (premoženjsko in nepremoženjsko), ki grozi varovani osebi, nikakor pa ne zaščita premoženjskih koristi in pričakovanj predlagateljev ali tretjih oseb. Izrečeni začasni ukrep mora biti sorazmeren stopnji sposobnosti osebe in prilagojen njenim individualnim okoliščinam in izključno potrebam varovane osebe. Ker odklonitvenih razlogov ni mogoče prvič uveljavljati šele v pritožbi, se pritožbenemu sodišču ni treba vsebinsko opredeljevati do okoliščin, ki naj bi kazale na pristranskost sodnice.

Namen skrbništva je v varstvu osebnosti odrasle osebe z motnjami in težavami, ki se uresničuje tako z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje. S tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je predlagateljica postavljena pod skrbništvo, je tudi pravilno razrešilo dosedanjo skrbnico - mati predlagateljice, ki je imela nad predlagateljico podaljšano roditeljsko pravico, saj slednja več ne želi biti skrbnica. Ker je sodišče prve stopnje mati predlagateljice razrešilo funkcije skrbnice, je slednja, v skladu z 251. členom DZ, dolžna podati letno poročilo o svojem delu in račun o upravljanju premoženja ter izročiti premoženje varovanke v upravljanje novo imenovanemu skrbniku.

Določila DZ postavitve dveh pravnih oseb kot skrbnikov odrasli osebi, kljub delitvi (različnih) nalog, ne dopuščajo. Sodne prakse na tem področju ni, kaj šele, da bi bila ustaljena, pravna teorija pa zastopa stališče, da je edina pravna podlaga za postavitev dveh pravnih oseb kot skrbnikov drugi odstavek 242. člena v povezavi z drugim odstavkom 244. člena DZ. Sodišče prve stopnje je določila DZ pravilno uporabilo in ni mogoče pritrditi pritožbi, da je dopustno po sedaj veljavnem DZ na podlagi drugega odstavka 242. člena nasprotni udeleženki postaviti dva skrbnika, to je dve pravni osebi, CSD in VDC.

Pri imenovanju skrbnika sodišče upošteva predvsem želje varovanca, če jih je ta izrazil ter če je sposoben razumeti njihov pomen, posledice, in je to v njegovo korist. Upošteva tudi želje sorodnikov, če so te v varovančevo korist.

Obveznost poročanja o svojem delu in podajanja računa o upravljanju premoženja enkrat letno ali kadar to zahteva CSD nastane ob postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo in z imenovanjem skrbnika.

Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je namen skrbništva v varstvu osebnosti odrasle osebe z omejitvenimi motnjami in težavami, ki se uresničuje tako z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje, kakor tudi z varovanjem premoženjskih in drugih pravic ter koristi posameznika (drugi in tretji odstavek 239. člena Družinskega zakonika.

To pomeni, da sta glavna kriterija za odločitev o namestitvi otroka dva: ali je oseba, h kateri naj bo nameščen otrok, osebnostno primerna in ali je to v skladu z največjo otrokovo koristjo. Oba kriterija se medsebojno prepletata, sodišče pa ju ugotavlja glede na okoliščine konkretnega primera. Praviloma je v korist otroka, da mu sodišče zagotovi nadomestno varstvo trajne narave.

Tako kot pri institut začasnega zastopnika v smislu določila 82. člena ZPP, ki je primerljiv z institutom skrbnika za poseben primer, se v skladu z drugim odstavkom 182. člena ZZZDR oziroma sedaj 242. člen DZ, skrbništvo (za posebne primere) lahko poveri tudi ustrezni pravni osebi. Ustrezna pravna oseba pa ni le tista pravna oseba, ki se s skrbništvom lahko ukvarja v okviru svoje dejavnosti, za katero je registrirana. Lahko je katera koli pravna oseba, ki lahko kakovostno opravlja naloge skrbnika. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je A. postavilo za skrbnika za posebni primer, pojasnilo razloge za postavitev, med katere je navedlo, da leži nepremičnina na njenem območju in da ima zato kot upnica interes, da poskrbi zanjo. Sodišče druge stopnje pa ob tem še dodaja, da je ena izmed nalog občine upravljanje z občinskimi nepremičninami, zato je prepričano, da bo pritožnica naloge skrbnika za posebni primer strokovno opravljala in kakovostno poskrbela za zapuščino zapustnika.

Predlagateljica potrebuje skrbništvo CSD, saj kot je bilo ugotovljeno ni samostojna pri opravljanju posameznih opravil, razen tistih, za katere ji skrbništvo ni postavljeno. Zgolj ugotovitve izvedenca, da je predlagateljica urejena, vljudna in prijazna, da vzpostavlja očesni stik in da ima miselni tok urejen ter je vsestransko orientirana in normalno inteligentna, še ne zadoščajo za odpravo skrbništva, saj kot je bilo pojasnjeno.