187. člen DZ

Pravnomočnost se ne nanaša na tisto, kar se je/bo zgodilo kasneje. Z drugimi besedami to pomeni, da se preživninske zmožnosti nasprotnega udeleženca ugotavljajo glede na okoliščine v trenutku zaključka zadnjega naroka. Če se te kasneje spremenijo, to samo po sebi še ne vpliva na prisojeno preživnino, so pa spremenjene okoliščine (na eni ali drugi strani) lahko razlog za začetek postopka za spremembo preživnine.

Postopek spremembe s pravnomočno odločbo določene preživnine poteka v dveh korakih. V prvem koraku mora sodišče ugotavljati, ali so se v času od zadnje določitve preživnine potrebe preživninskega upravičenca in/ali zmožnosti zavezancev bistveno spremenile. Če na to vprašanje odgovori pritrdilno, mora v drugem koraku znova celovito presoditi potrebe otroka in pridobitne zmožnosti obeh staršev ter jih uravnotežiti v denarni znesek, ki je primeren za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka.

Že spremenjeno razmerje med preživninskimi zmožnostmi obeh staršev je podlaga za poseg v pravnomočno določeno preživninsko obveznost in za novo določitev preživnine, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče ugotoviti tudi spremembo otrokovih potreb. Dejstev, ki so nastala po koncu glavne obravnave, sodišče v svoji odločitvi ni moglo upoštevati, zato jih tudi ne zajemajo časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe. V postopku za ureditev družinskih razmerjih pa je mogoče navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar le, če so ti v korist otrok (34. člen ZNP-1 v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZNP-1). Okoliščina poslabšanja pridobitne zmožnosti enega od staršev ne omogoča neposrednega zaključka, da je njeno uveljavljanje v otrokovo korist, saj lahko pogojuje znižanje preživnine. Vendar pa ne glede na navedeno iz pritožbe izhaja, da gre za negotovo začasno stanje. V primeru trajnega zmanjšanja pridobitne in delovne zmožnosti nasprotnega udeleženca pa bo to lahko podlaga za morebitno spremembo odločitve o preživnini (197. člen DZ).

Nosilni razlog sodišča, da je neobstoj zakonske dolžnosti preživljanja tožnice s strani žene tožničinega očeta ključen pri priznanju pravice do državne štipendije v tem sporu, je materialnopravno zmoten. V tem socialnem sporu ni bistvena zakonska dolžnost preživljanja tožnice (pastorke) s strani žene tožničinega očeta v smislu določb DZ, temveč je ključno, da tožnica uveljavlja državno štipendijo iz javnih sredstev. Izražen javni interes, ki prežema tovrstno področje, je razlog, da je treba upoštevati določila ZUPJS oziroma režim, ki ga za to področje določa ZUPJS. ZUPJS je v razmerju do DZ lex specialis, saj določa način uveljavitve pravic iz javnih sredstev.

V postopku, ki je tekel o predlogu za zvišanje preživnine, sodišče ni imelo podlage, da bi določilo nižjo preživnino od dogovorjene s sodno poravnavo. Ob preizkusu odločitve po uradni dolžnosti se je vzbudil dvom, ali je odločitev o spremembi stikov v dekličino korist. Ni bilo ugotovljeno, kakšne so dekličine želje in kako bo ureditev stikov, ki so jo predlagali starši, vplivala na vez z očetom, ki je bila še nekaj mesecev prej ovrednotena kot pomembna za dekličin razvoj, niti niso bile raziskane druge okoliščine, pomembne za ugotovitev dekličine koristi. Prav ugotavljanju teh okoliščin služi mnenje centra za socialno delo, ki ga je sodišče dolžno pridobiti v postopku, ki teče o varstvu otrokove korist.