8. člen ZLD-1

V zadevi ni spora o tem, da ima tožnica koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti na območju Občine C., kot je to tožnica tudi navedla v svoji vlogi, ki jo je naslovila na prvostopenjski organ. Ker tožnica nima statusa izvajalca lekarniške dejavnosti na območju toženke, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožničino vlogo za ustanovitev lekarniške podružnice zavrnil. Tretji odstavek 10. člena ZLD je namreč treba razlagati tako, da dovoljenje za poslovanje podružnice lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije.

Občina lahko koncesijo podeli le za svoje območje. Če koncesijo podeljuje skupaj več sosednjih občin, pa jo lahko podelijo le za območje teh občin. Fizična ali pravna oseba s koncesijo ima po navedenem status koncesionarja le v tisti občini, v kateri ji je podeljena koncesija. Le koncesionar pa lahko lekarniško dejavnost opravlja tudi v podružnici lekarne. Med strankama ni sporno, da tožnici na območju toženke koncesija ni bila podeljena. Tožnica se zato ne šteje za koncesionarko na območju toženke. Ker torej tožnica nima statusa izvajalca lekarniške dejavnosti na območju toženke, je toženka ravnala pravilno, ko je tožničino vlogo za izdajo dovoljenja za podružnico lekarne zavrnila.

Lekarno in podružnico lekarne, fizična ali pravna oseba lahko organizira le kot koncesionar. Ta položaj pa ima lahko le na območju občine, ki ji je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so ji te skupaj podelile koncesijo.

Tožnica zmotno meni, da drugi odstavek 39. člena ZLD-1 pomeni podlago za ustanovitev podružnice lekarne izven območja občine, ki ji je podelila koncesijo. Drugi odstavek 39. člena ZLD-1 določa, da koncesionar organizira lekarne oziroma podružnice lekarn kot svoje organizacijske enote za izvajanje lekarniške dejavnosti na območjih, za katera ima koncesijo oziroma dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne. Torej oboje, lekarno in podružnico lekarne, fizična ali pravna oseba lahko organizira le kot koncesionar. Ta položaj pa ima lahko le na območju občine, ki ji je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so ji te skupaj podelile koncesijo.

Lekarno in podružnico lekarne, lahko fizična ali pravna oseba organizira le kot koncesionar. Ta položaj pa ima lahko le na območju občine, ki ji je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so ji te skupaj podelile koncesijo.

Občina lahko koncesijo podeli le za svoje območje. Fizična ali pravna oseba s koncesijo ima po navedenem status koncesionarja le v tisti občini, v kateri ji je podeljena koncesija. Le koncesionar pa lahko lekarniško dejavnost opravlja tudi v podružnici lekarne. Tožnica zmotno meni, da drugi odstavek 3. člena ZLD-1 pomeni podlago za ustanovitev podružnice lekarne izven območja občine, ki ji je podelila koncesijo.

Lekarno in podružnico lekarne, lahko fizična ali pravna oseba organizira le kot koncesionar. Ta položaj pa ima lahko le na območju občine, ki ji je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so ji te skupaj podelile koncesijo. Z drugim odstavkom 39. člena ZLD-1 zakonodajalec v bistvu določa le, na katerih območjih v pristojnosti koncedenta koncesionar lahko organizira lekarne oziroma podružnice lekarn. To pa je območje, za katerega mu je s koncesijskim aktom podeljena koncesija, in območje, za katerega mu je koncedent (to je občina, ki je podelila koncesijo) ob izpolnjenih pogojih iz 10. člena ZLD-1 izdal dovoljenje za podružnico lekarne.

Dodatna podružnica lekarne lahko ustanovi le, če število prebivalcev na predlaganem gravitacijskem območju presega 2500 prebivalcev, ki še niso bili upoštevani že pri ustanovitvi obstoječe podružnice lekarne. Besedna zveza ''lekarna ali podružnica lekarne'' pa pomeni, da se ustrezna razdalja med obstoječim in novim izvajalcem lekarne ugotavlja ne glede na to v kakšni obliki obstoječi ali novi izvajalec opravlja oziroma ima namen opravljati lekarniško dejavnost. Če pristojno ministrstvo izdajo soglasja zavrne in zbornica pa poda negativno mnenje, je tožena stranka vezana na odločitev, to je na zavrnitev izdaje soglasja, ne pa na samo obrazložitev, saj že zgolj dejstvo, da soglasje ni bilo izdano, pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 10. člena ZLD-1 za izdajo dovoljenja.

Tožnica, ki ni javni lekarniški zavod, bolnišnica, učna lekarna, socialnovarstveni in drugi zavod ali lekarna v okviru vojaške zdravstvene službe, lahko lekarniško dejavnost opravlja le na podlagi koncesije, podeljene na podlagi zakona. Le koncesionar lahko lekarniško dejavnost opravlja tudi v podružnici lekarne. Med strankama ni sporno, da tožnici na območju toženke ni bila podeljena koncesija. Tožnica se zato ne šteje za koncesionarko na območju toženke. Ker torej tožnica nima statusa izvajalca lekarniške dejavnosti na območju toženke, je bila toženkina odločitev, da tožničino vlogo za izdajo dovoljenja za podružnico lekarne zavrne, pravilna.

Prvostopenjski organ ne sme izdati dovoljenja za ustanovitev podružnice lekarne, če na gravitacijskem območju že deluje lekarna. ZLD-1 v 8. in 10. členu določa več pogojev za ustanovitev podružnice lekarne, pri čemer morajo biti vsi kumulativno izpolnjeni, da se lahko izda dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne. Položaj koncesionarja imajo zasebni lekarnarji na območju občine, ki je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so te skupaj podelile koncesijo. Le koncesionar pa lahko lekarniško dejavnost opravlja tudi v podružnici lekarne.

Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni jasno navedel razlogov za zavrženje tožničine vloge in tudi ni jasno navedel, na kateri podlagi iz prvega odstavka 129. člena ZUP je tožničino vlogo zavrgel. Dejansko pa je prvostopenjski organ tožničino vlogo obravnaval po vsebini. Po drugi strani iz izreka in obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da gre za zavrženje tožničine vloge, kar pa pomeni, da prvostopenjski organ tožničine vloge ni vsebinsko obravnaval. Izrek sklepa je po povedanem v nasprotju z obrazložitvijo, zaradi česar se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in je bilo že zaradi tega potrebno izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje.

Med strankama ni sporno dejstvo, da na gravitacijskem območju Mestne občine Maribor že obstajajo lekarne. Torej glede na to dejstvo niso podani pogoji za ustanovitev poslovanja podružnice lekarne iz petega odstavka 10. člena ZLD-1. Šesti odstavek 10. člena ZLD-1 določa tudi izjemo, ko se lahko ne glede na merila iz prvega odstavka tega člena izjemoma dovoli ustanovitev nove podružnice lekarne na demografsko ogroženih območjih. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno dejstvo, da območje Mestne občine Maribor ni demografsko ogroženo območje. Iz navedenega razloga ta izjema ni podana. Po prvem odstavku 5. člena ZLD-1 je lekarniška dejavnost javna zdravstvena služba, saj se tudi na zasebnike, ki opravljajo lekarniško dejavnost, nanašajo jamstva iz 74. člena URS. Vendar pa to ne pomeni, da na tem področju ni mogoče omejiti svobode ustanavljanja, če ima omejitev podlago v nujnih razlogih v splošnem interesu, če zagotavlja uresničitev želenega cilja in ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja (test sorazmernosti). V skladu z drugim odstavkom 39. člena ZLD-1 lahko koncesionar organizira lekarne oziroma podružnice lekarn kot svoje organizacijske enote za izvaj

Določitev obdobja trajanja koncesije za obdobje 15 let ne spreminja načina opravljanja javne službe na podlagi koncesije in ne zmanjšuje njene vrednosti, kakor tudi ne prizadene posebej le določenega imetnika pravice. Po stališču Ustavnega sodišča RS iz odločbe U-I-193/19-14 pa tudi ni bila nepredvidljiv, zato zakonodajalcu ni bilo treba določiti odmene z zakonom.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da tožnica kljub izrecnemu pozivu na dopolnitev vloge organu ni sporočila naslova, na katerem želi odpreti podružnico lekarne niti ni sporno, da ni predložila nobenega dokazila o lastništvu ali soglasja lastnika nepremičnine, kjer želi odpreti podružnico lekarne. V 10. členu ZLD-1 so res določeni posebni pogoji za odprtje podružnice lekarne. Vendar mora organ pri odločanju ali izdati dovoljenje za podružnico lekarne ali ne upoštevati tudi splošna določila iz 8. člena ZLD-1 glede mreže lekarniške dejavnosti na primarni ravni.

Tožnica zmotno meni, da drugi odstavek 39. člena ZLD-1 pomeni podlago za ustanovitev podružnice lekarne izven območja občine, ki je podelila koncesijo.

Tožnica nima statusa izvajalca lekarniške dejavnosti na območju toženke, zato je toženka ravnala pravilno, ko je tožničino vlogo za izdajo dovoljenja za podružnico lekarne zavrnila, ne da bi pred tem izvedla ugotovitveni postopek o izpolnjenosti materialnih pogojev za podružnico lekarne po določbah 10. člena ZLD-1 in ni pridobila mnenja Lekarniške zbornice Slovenije in soglasja ministrstva.

Drugi odstavek 39. člena ZLD-1 določa, da koncesionar organizira lekarne oziroma podružnice lekarn kot svoje organizacijske enote za izvajanje lekarniške dejavnosti na območjih, za katera ima koncesijo oziroma dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne, v skladu z mrežo lekarniške dejavnosti na primarni ravni po predhodnem mnenju pristojne zbornice in s soglasjem ministrstva. Navedena določba torej izrecno govori o koncesionarju, to je osebi, ki ima koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti. Ta položaj pa ima (kot že rečeno) lahko fizična ali pravna oseba le na območju občine, ki je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so te skupaj podelile koncesijo.

S strani toženke zahtevano dokazilo, tj. dokazilo o pravici razpolanja s prostori, ne predstavlja nobene izmed (sicer primeroma) navedenih sestavin vloge po 66. členu ZUP in ni določeno kot obvezna sestavina vloge za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne v ZLD-1. V kolikor toženka meni, da bi morala tožnica v postopku pred njo izkazati tudi dejansko razpolaganje s prostori, v katerih bi želela odpreti podružnico lekarne, neizkazovanje izpolnjevanja takšne zahteve tako ne more predstavljati razloga za zavrženje tožničine vloge, pač pa kvečjemu za njeno zavrnitev.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavzelo stališče, da ima zavezujoče učinke tudi razlaga ustavne določbe in da njegova ustavnosodna razlaga ne zavezuje le zakonodajalca, temveč tudi sodišča.V predmetni zadevi je bilo sodišče tako dolžno upoštevati razlago, zavzeto v zadevi številka U-I-193/19-14, saj prepričljivih ustavnopravnih argumentov zoper to stališče ni našlo.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-193/19 z dne 6. 5. 2021 poudarilo, da je prevladujoč javni interes pri izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki zavodov, kar je ustavno dopusten cilj. Naslednji stvaren razlog, ki opravičuje spremenjeno ureditev, je preprečitev zapiranja trga in omejevanje konkurence, kar je že samo po sebi ustavna kategorija. Glede na tako pomembne cilje izpodbijane ureditve, po presoji naslovnega sodišča, z načinom izvrševanja koncesijskega razmerja, kot je določeno v sporni določbi ZZDej-K (čas trajanja koncesijskega razmerja za obdobje 15 let) ta meja ni presežena, kar pomeni, da zakon na ustavno dopusten način ureja uživanje lastnine oziroma v tem primeru premoženjskega upravičenja.