55. člen ZTFI-F
(smiselna uporaba določb ZBan-2 o upravljanju s tveganji)
Besedilo 194. člena se spremeni tako, da se glasi: »Agencija v predpisih o upravljanju s tveganji, ki jih izda na podlagi 135. in 233. člena ZBan-2 v zvezi s prvim in drugim odstavkom prejšnjega člena, smiselno upošteva predpise o upravljanju s tveganji, ki jih na podlagi 135. in 233. člena ZBan-2 izda Banka Slovenije, in posebnosti, ki se nanašajo na borznoposredniške družbe.«.
- VSRS Sodba G 10/2010Vrhovno sodišče RS · 2010
Izpisi iz borznega trgovalnega sistema (v nadaljevanju BTS) v konkretnem primeru vsebujejo več količinsko večjih neaktivnih nakupnih naročil, ki so bila v sistemu BTS prisotna dalj časa. Po presoji Vrhovnega sodišča slednja ne bi smela biti zajeta ne v analizi podatkov in ne v grafih tožene stranke. Tudi v zvezi s primerjavo nakupnih naročil tožnikov s prodajnimi naročili se Vrhovno sodišče strinja z ugovori tožnikov, da bi tožena stranka pri ugotavljanju cene njihovih nakupnih naročil morala upoštevati tudi količino teh naročil. Tožniki namreč z uravnavanjem količine posameznega naročila, ki je presegalo najboljšo (cenovno najnižjo) ponudbo, niso sklenili posla le z najboljšim ponudnikom, temveč tudi z naslednjimi ponudniki (ki so bili na višjih cenovnih nivojih), tako da so na ta način večinoma pridobili celotno količino, navedeno v posameznem nakupnem naročilu. Vrhovno sodišče še pripominja, da tudi sicer navedbe v izreku glede „pogostega preseganja cen prodajnih naročil“ niso ne kvantificirane, ne grafično prikazane. Tožena stranka bo morala zato iz svoje analize izvzeti neaktivna nakupna in prodajna naročila in ponderirano ceno nakupnih naročil primerjati s cen
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 28. 9. 2010Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba G 10/2010Vrhovno sodišče RS · 28. 9. 2010
Izpisi iz borznega trgovalnega sistema (v nadaljevanju BTS) v konkretnem primeru vsebujejo več količinsko večjih neaktivnih nakupnih naročil, ki so bila v sistemu BTS prisotna dalj časa. Po presoji Vrhovnega sodišča slednja ne bi smela biti zajeta ne v analizi podatkov in ne v grafih tožene stranke. Tudi v zvezi s primerjavo nakupnih naročil tožnikov s prodajnimi naročili se Vrhovno sodišče strinja z ugovori tožnikov, da bi tožena stranka pri ugotavljanju cene njihovih nakupnih naročil morala upoštevati tudi količino teh naročil. Tožniki namreč z uravnavanjem količine posameznega naročila, ki je presegalo najboljšo (cenovno najnižjo) ponudbo, niso sklenili posla le z najboljšim ponudnikom, temveč tudi z naslednjimi ponudniki (ki so bili na višjih cenovnih nivojih), tako da so na ta način večinoma pridobili celotno količino, navedeno v posameznem nakupnem naročilu. Vrhovno sodišče še pripominja, da tudi sicer navedbe v izreku glede „pogostega preseganja cen prodajnih naročil“ niso ne kvantificirane, ne grafično prikazane. Tožena stranka bo morala zato iz svoje analize izvzeti neaktivna nakupna in prodajna naročila in ponderirano ceno nakupnih naročil primerjati s cen