UPRS Sklep I U 283/2026

Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne sodne odločitve v tej zadevi toženi stranki naloži, da tožeči stranki za obdobje od 1. 2. 2026 do 30. 4. 2026 izplača, poleg že priznanega zneska nadomestila po izpodbijani odločbi, še razliko v višini 444,70 EUR na mesec.

Izpodbijana odločba

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila tožnikovemu zahtevku za dodelitev denarnega nadomestila za zasebno namestitev (v nadaljevanju denarno nadomestilo) v delu, ki se nanaša nanj tako, da mu ga je za obdobje od 1. 2. 2026 do 30. 4. 2026 dodelila v skupni višini 1.482,27 EUR (1. točka izreka), zavrnila pa ga je v delu, ki se nanaša na njegove družinske člane: mater A.A., brata B.B. (letnik 2001) in brata C.C. (letnik 2008), ki so tudi vsi državljani Sirske arabske republike (2. točka izreka). Hkrati je odločila, da se tožniku denarno nadomestilo v višini 1.482,27 EUR za obdobje 1. 2. 2026 do 30. 4. 2026 izplača v treh izplačilih v višini 494,09 EUR (3. točka izreka). Ugotovila je, da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je bil tožniku v Republiki Sloveniji s sodbo tega sodišča I U 868/2021-65 s 30. 8. 2022 priznan status begunca, ta sodba mu je bila vročena 17. 10. 2022. Je prejemnik denarne socialne pomoči in biva na zasebnem naslovu skupaj z zgoraj navedenimi družinskimi člani. Ti so v Slovenijo prišli 1. 11. 2024 na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve o priznanju združitve družine z 11. 4. 2023. Tožnik je od šolskega leta 2022/2023 dalje vpisan v osnovo šolo za odrasle, ker jo kontinuirano obiskuje, s toženo stranko ni sklenil pogodbe o integracijskih aktivnostih. Njegova mati je brez prihodkov in ga ni zmožna preživljati, zato ni zavezanka za njegovo preživljanje. V preteklih treh mesecih pred vložitvijo zahtevka je od Študentskega servisa prejel lastne prihodke v višini 341,30 EUR. To povprečno znaša 113,77 EUR na mesec, kar je manj od polovice minimalnega dohodka, zato tožena stranka teh prihodkov ni upoštevala. Prav tako ni upoštevala prihodkov, ki jih je v višini 133,80 EUR prejel tožnikov brat, saj on ni tožnikov skrbnik.

3Tožena stranka je ugotovila, da iz kopije najemne pogodbe (z 29. 10. 2024, veljavne do 31. 10. 2025 in z aneksom podaljšane do 31. 10. 2026) izhaja, da je vsota najemnine in povprečnih stroškov 1.200 EUR na mesec za štiri osebe. Tožnik je zato kot najemnik za obdobje od 1. 2. 2026 do 30. 4. 2026 upravičen do maksimalnega denarnega nadomestila v višini 1.482,27 EUR oziroma v višini 494,09 EUR na mesec, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka, ki je skladen z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.

4V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka utemeljila zakaj je zavrnila zahtevek v delu, ki se nanaša na tožnikove družinske člane. Ti so v Slovenijo prišli na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 1. 11. 2024 in bivajo na istem naslovu kot tožnik. Skladno s petim odstavkom 97. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) bi bili družinski člani do denarnega nadomestila upravičeni do konca obdobja iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1, torej do 16. 10. 2024, ker pa so v Slovenijo prišli kasneje, jim ta pravica ne gre.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

5Zoper izpodbijano odločbo tožnik vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbija 2. točko izreka izpodbijane odločbe v celoti in 3. točko v implicitno vsebovanem zavrnilnem delu. Sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu odpravi izpodbijano odločbo in ugodi njegovemu zahtevku za dodelitev denarnega nadomestila za obdobje od 1. 2. 2026 do 30. 4. 2026 v mesečnem znesku, ki predstavlja razliko med že priznanim delom in 190 % osnovnega zneska minimalnega dohodka. Podredno predlaga, da sodišče v izpodbijanem delu odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovni postopek. Hkrati predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočne sodne odločitve v tej zadevi toženi stranki naloži, da za obdobje od 1. 2. 2026 do 30. 4. 2026 njemu in njegovim družinskim članom izplača denarno nadomestilo za namestitev na zasebnem naslovu v skladu s petim odstavkom 97. člena ZMZ-1 še v mesečnem znesku, ki predstavlja 90 % osnovnega zneska minimalnega dohodka oziroma 444,70 EUR na mesec.

6Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, saj so za to izpolnjeni pogoji iz 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da gre za sedmi upravni spor, ki ga je od 2. 3. 2025 sprožil zoper toženo stranko zaradi uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila na enaki pravni podlagi. To sodišče je v sodbah I U 725/2025 z 12. 5. 2025 in I U 1175/2025 z dne 25. 7. 2025 ter I U 2191/2025 z 28. 1. 2026 podalo pravno mnenje, ki mu tožena stranka ni sledila. Zaradi tega in zaradi ekonomičnosti postopka ter eksistenčnega pomena čimprejšnje rešitve naj sodišče samo odloči o zadevi, saj bi mu nov postopek pred toženo stranko povzročil težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo.

7Tožnik meni, da je tožena stranka s tem, ko je zavrnila zahtevek v delu, ki se nanaša na družinske člane, nepravilno uporabila materialno pravo, t.j. določbo tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1. Naslovno sodišče je v sodbah I U 1175/2025, I U 2191/2025, I U 2069/2025 in I U 2070/2025 že sprejelo stališče, da tretji odstavek 97. člena ZMZ-1 predstavlja podaljšanje pravice iz prvega odstavka tega člena, zato je pri uporabi petega odstavka 97. člena ZMZ-1 treba upoštevati tako prvi kot tudi tretji odstavek tega člena. Konkretno to pomeni, da je tožnik upravičen do denarnega nadomestila za družinske člane tudi v okviru tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1. Drugačno stališče nasprotuje namenu zakonodajalca ob pripravi zakonskih določb prvotnega ZMZ-1 (Ur. l. RS št. 16/2017), načelu socialne države in pravici do izobraževanja. V sodbi I U 725/2025 je to sodišče poudarilo, da 97. člen ZMZ-1 varuje preživetje upravičenca in njegovih družinskih članov, da ga je treba razlagati skladno z načelom socialne države in socialnovarstvenim namenom (prim. 46., 47. in 49. točko obrazložitve navedene sodbe).

8Iz besedila prvega in petega odstavka 97. člena veljavnega ZMZ-1 je razvidno zakonodajalčevo izhodišče, da osebe z mednarodno zaščito v prvih letih po prejemu statusa mednarodne zaščite potrebujejo pomoč države. Zakonodajalec jim je s prvim in petim odstavkom navedenega člena omogočil obdobje, v katerem si lahko uredijo zaposlitev in finančno situacijo, torej tudi denarno nadomestilo za družinske člane kot varovalko, ki jim bo olajšala finančno breme tega obdobja in omogočila družinsko življenje. Hkrati je s podaljšanjem denarnega nadomestila osebam z mednarodno zaščito omogočil podporo pri izobraževanju do 26. leta, saj so v tem obdobju še vedno finančno negotove in nesamostojne. To izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva, ki navaja, da se z denarnim nadomestilom šolajočim osebam z mednarodno zaščito olajša možnost pridobitve izobrazbe in s tem poveča možnost uspešne integracije v slovensko družbo. Zato ni smiselno, da bi zakonodajalec osebam, katerim je pripoznal podaljšano obdobje ranljivosti in nesamozadostnosti, po spremembi ZMZ-1 odvzel varovalko, ki jim omogoča družinsko življenje.

9Namerno izvzetje družinskih članov iz varstva preživetja bi za prosilca, ki se izobražuje, predstavljalo oviro za združitev družine in ga postavilo pred neizbežno izbiro med izobraževanjem in delom. Nanj bi padlo celotno finančno breme nastanitve in preživetja vseh družinskih članov, zato mu ne bi preostalo drugega, kot da se odreče izobraževanju, s tem pa tudi varovalki iz tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1. Če bi obveljala interpretacija določbe 97. člena ZMZ-1, ki jo zagovarja tožena stranka, bodo takšne posledice doletele tudi njega, saj so njegovi družinski člani v Slovenijo prispeli po izteku obdobja iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1.

10Iz zakonodajnega gradiva Zakona o spremembah in dopolnitvah ZMZ-1 iz leta 2021 ne izhaja, da bi zakonodajalec ob spremembi besedila 97. člena zakona spremenil svoj namen v zvezi s tem členom. Navedel je celo, da predlog zakona ne odstopa od načel, ki so bila vodilo pri pripravi osnovnega zakona. Pod naslovom "K 50. členu", kjer obravnava razloge za spremembo zakonske ureditve glede denarnega nadomestila v 97. členu, ne navaja, da bi bila sprememba te zakonske določbe kakorkoli namenjena omejevanju upravičenosti do denarnega nadomestila za družinske člane upravičencev, ki se izobražujejo do 26. leta.

11S tem, ko je tožena stranka določbo petega odstavka 97. člena ZMZ-1 (upravičenost do denarnega nadomestila za družinske člane) vezala zgolj na prvi odstavek tega člena, je pravico do denarnega nadomestila izvotlila in jo naredila nefunkcionalno za osebe, ki se izobražujejo do 26. leta. Postopki združitve družine so namreč dolgotrajni in pogosto presegajo časovni okvir dveh let po prejemu statusa mednarodne zaščite, ko lahko zaprosijo za združitev družine in so upravičeni do denarnega nadomestila po petem odstavku 97. člena ZMZ-1. To velja tudi za tožnika, ki je status begunca pridobil z sodno odločbo, vročeno 17. 10. 2022, odločba o priznanju združitve družina mu je bila vročena 25. 7. 2024, njegovi družinski člani pa so v Slovenijo prišli 1. 11. 2024, kar dejansko pomeni, da tožnik te pravice ne more izkoristiti.

12Interpretacija zakonskih določb v izpodbijani odločbi tožniku onemogoča, da bi izkoristil pravice, ki mu jih dajeta Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in zakon. Stroga jezikovna razlaga določbe 97. člena ZMZ-1 nasprotuje načelu socialne države iz 2. člena Ustave, pravici do spoštovanja družinskega življenja iz 53. člena Ustave, pravici do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in 7. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Država ne sme posegati v družinsko življenje, temveč mora družino varovati in omogočati vzpostavitev družinskega življenja. Tožnik izpostavlja, da izpodbijana odločba posega tudi v njegovo pravico do izobraževanja iz 90. člena ZMZ-1 in 57. člena Ustave.

13V primeru, da bi sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, naj zaradi zatrjevane protiustavnosti 97. člena ZMZ-1 na podlagi 156. člena Ustave začne postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe.

14V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik trdi, da mu je izpodbijana odločba povzročila težko popravljivo škodo. Močno je posegla v njegov socialni položaj in ima resne posledice za njegovo možnost izobraževanja. Tožnik je socialno ogrožena oseba, on in njegovi družinski člani so odvisni od socialnih transferjev. Tožnik prejema denarno socialno pomoč, ki komaj zadošča za pokritje drugih življenjskih stroškov štiričlanske družine, ne pa tudi najemnine. Družina prejema denarno socialno pomoč v višini 1.253,58 EUR in otroški dodatek v višini 115,05 EUR, najemnina za stanovanje pa znaša 1.200 EUR. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila denarno nadomestilo v mesečnem znesku 494,09 EUR, kar pomeni, da bi skupaj z vsemi socialnimi transferji družina lahko pokrila ali najemnino ali ostale stroške, ne pa vsega. Po plačilu najemnine jim za preživetje štirih družinskih članov, od katerih je eden mladoleten, mesečno ostane 662,70 EUR, kar predstavlja celoten znesek rednih mesečnih prejemkov štiričlanske družine za prehrano, garderobo in vse ostale potrebe. Strošek mesečne slovenske prehrambene košarice za eno osebo je v letu 2025 znašal 172,69 EUR (za štiri ljudi torej 690,76 EUR). Tožnikova družina bi torej le za hrano na mesec potrebovala več kot ji dejansko ostane po plačilu najemnine. V ta znesek pa ostale materialne potrebe tožnika in njegovih družinskih članov (npr. za oblačila, opremo, prevoz ipd.) niso zajete. Od marca 2025, ko je tožena stranka izdala prvo zavrnilno odločbo glede denarnega nadomestila za družinske člane, si je tožnik zaradi opisanega finančnega pomanjkanja prisiljen neformalno izposojati denar pri znancih v okvirni mesečni višini 600 EUR, zaprosil pa je tudi za izredno socialno denarno pomoč ter za finančno pomoč nevladnih organizacij in Mestne občine Ljubljana. Ta pomoč je bila enkratne narave in nanjo tožnik ne more več računati. Na Rdečem križu prevzema materialno humanitarno pomoč (hrano), nazadnje jo je prejel 5. 1. 2026.

15Tožnik in njegovi družinski člani so vsi brezposelni in vpisani v izobraževalne programe za odrasle, tožnikova mati je v Slovenijo prispela pred dobrim letom dni, ne govori dobro slovensko, ima kronične zdravstvene težave, kar ji vse onemogoča dobiti delo. Izpodbijana odločba jih je eksistenčno ogrozila, zato bo moral tožnik izbirati med osnovnošolskim izobraževanjem ali preživetjem sebe in svojih družinskih članov. Z znižanjem denarnega nadomestila tožnikova družina ni več zmožna plačevati najemnine, zato ji neposredno grozi izguba stanovanja in brezdomnost, ogrožena je njihova eksistenca. Če se tožba izkaže za utemeljeno, ne bo dosegla svojega namena, saj se tožnik in njegovi družinski člani že sedaj nahajajo v skrajni stiski, njihova možnost izobraževanja pa je ogrožena. Tožena stranka in javna korist ne moreta utrpeti hujših posledic od tistih, ki bodo brez začasne odredbe doletele tožnika in njegove družinske člane.

Odgovor na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe

16Tožena stranka navaja, da bi upoštevanje dodanega obdobja iz tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1 poseglo v pristojnost zakonodajne veje oblasti. Rok iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1, na katerega napotuje peti odstavek tega člena, je zanjo tako nedvoumen, da mu ne more pridati še roka iz tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1. Meni, da tožniku ni kršila ustavnih pravic oziroma pravic, ki mu gredo po pravu Evropske unije. Tožnik je namreč prejemnik socialnih transferjev, zagotovljena pa mu je tudi enotnost družine.

17Meni, da tožnik z navedbami o slabem socialno-ekonomskem položaju družine ni izkazal, da bi mu brez izdane začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1. Splošno slab materialni položaj tožnikove družine ni posledica izpodbijane odločbe. Tožnik ni izkazal, da bi mu grozila izguba stanovanja. Poleg denarnega nadomestila v višini 494,09 EUR mesečno, tožnikova družina prejema še otroški dodatek in denarno socialno pomoč. Njihova denarna sredstva so omejena, a zaradi tega niso eksistenčno ogroženi. Škoda ni težko popravljiva, saj bi tožnik, če bi s tožbo uspel, od tožene stranke prejel naknadno izplačilo in bi bila ta škoda s tem sanirana. Pri odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Sodišču predlaga, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne in odloči, da tožnik sam krije stroške v zvezi s tem predlogom.

18Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

19Tožena stranka je ugotovila, da je osnovni znesek minimalnega dohodka 494,09 EUR. Za obdobje od 1. 2. 2026 do 30. 4. 2026 je ugodila tožnikovemu zahtevku za denarno nadomestilo v delu, ki se nanaša nanj v skupni višini 1.482,27 EUR (izplačala mu ga bo v treh izplačilih v višini 494,09 EUR), zavrnila pa ga je v delu, ki se nanaša na njegove tri družinske člane.

20Med strankama niso sporne naslednje dejanske okoliščine. Tožnik ima v Republiki Sloveniji od leta 2022 priznano mednarodno zaščito. S toženo stranko ni sklenil pogodbe o integracijskih aktivnostih, saj se kontinuirano šola. Prejema denarno socialno pomoč in biva na zasebnem naslovu. Njegovi trije družinski člani (mati in dva brata, od katerih je eden še mladoleten) so se mu v Sloveniji pridružili 1. 11. 2024 na podlagi združevanja družine, vsi imajo urejeno na istem naslovu kot on in so prejemniki socialnih transferjev. Tožnikova mati ni zavezanka za tožnikovo preživljanje, saj niti sebe ni zmožna preživljati. Tožnik v treh mesecih pred izdajo izpodbijane odločbe ni razpolagal z lastnimi sredstvi, relevantnimi skladno z določilom 19. člena Uredbe. Tožnikova družina za najemnino in povprečne obratovalne stroške mesečno nameni v višini 1.200 EUR. Prejema denarno nadomestilo v višini 494,09 EUR, denarno socialno pomoč v višini 1.253,58 EUR in otroški dodatek v višini 115,05 EUR, skupaj torej 1.862,72 EUR na mesec. Po plačilu 1.200 EUR za nastanitev jim za preživetje mesečno ostane 662,70 EUR za nakup prehrane, oblačil, obutve in pokritje vseh ostalih stroškov. Tožena stranka tudi ni prerekala, da je strošek mesečne slovenske prehrambene košarice za eno osebo v letu 2025 znašal 172,69 EUR (za štiri osebe torej 690,76 EUR).

21Sodišče ugotavlja, da si tožnik in njegovi družinski člani si po plačilu nastanitvenih stroškov, ne morejo privoščiti niti nakupa prehrambenih izdelkov v višini 172,69 EUR na osebo. Tudi za pokritje ostalih osnovnih življenjskih stroškov (za oblačila, obutev, higieno, frizerja, farmacevtskih izdelkov) nimajo (dovolj) denarja.

22Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

23Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetnost nastanka oziroma obstoj težko popravljive škode. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

24Namen zahteve za izdajo začasne odredbe je namreč zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki mora biti izpolnjen tudi pri izdaji ureditvene začasne odredbe iz tretjega odstavka istega člena, kakršno v tej zadevi predlaga tožnik, torej postavlja zahtevo, da tožnik izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi, kljub njegovemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora¹.

25Sodišče ugotavlja, da je tožnik vsaj s stopnjo verjetnosti izkazal, da bi mu brez izdane začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda. Ugotovljeno dejansko stanje je pokazalo, da je tožnik socialno ogrožena oseba, tudi njegovi družinski člani so odvisni od socialnih transferjev, eden od njih je še mladoleten. Vsi so brezposelni in vpisani v izobraževalne programe, tožnikova mati ni zmožna preživeti niti sebe, zaradi jezikovnih preprek in kroničnih zdravstvenih težav si zaenkrat ne more najti dela.

26Denarno nadomestilo v dodatni višini 444,70 EUR na mesec, ki ga tožnik uveljavlja s predlagano začasno odredbo, bo zagotovilo vsaj nekoliko višja sredstva za pokritje nastanitvenih stroškov. Brez tega bi tožnik verjetno moral opustiti osnovnošolsko izobraževanje, ki je po Ustavi obvezno, ogroženo bi bilo lahko celo njegovo preživetje in preživetje njegovih družinskih članov. Res je kot trdi tožena stranka, da tožnik ni izkazal, da mu brez izdane začasne odredbe grozi izguba stanovanja. Vendar je po presoji sodišča verjetno, da bodo tožnik in njegovi družinski člani, če ne bodo zmogli plačevati stroškov nastanitve (poleg najemnine tudi obratovalne stroške), ostali brez strehe nad glavo, kar jih bo zagotovo pahnilo v eksistenčno stisko. Tožena stranka meni, da ima tožnik za razreševanje svoje socialne stiske na voljo druge mehanizme npr. izredno denarno socialno pomoč, pomoč občine, nevladnih organizacij, prilagoditev življenjskih stroškov, iskanje cenejšega bivališča ali soudeležbe pri stroških. To sicer drži, vendar pa je tožnik navedel, da je bila ta finančna pomoč enkratne narave in da nanjo ne more več računati. Te navedbe tožena stranka ni prerekala. Življenjsko logično in pričakovano je, da osnovni življenjski stroški (za nastanitev, prehrano, higieno in zadovoljitev drugih osnovnih življenjskih potreb) nastajajo vsak mesec sproti in jih je tudi plačevati treba sproti. Če tožnik in njegovi družinski člani ne bodo imeli dovolj sredstev niti za plačevanje osnovnih stroškov, bodo ogroženi. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 78/2028 s 16. 5. 2018 sprejelo stališče, da težko popravljivo škodo predstavlja situacija, ki pomeni ogrožanje preživljanja posameznikov.

27Sodišče ne more pritrditi stališču tožene stranke, da predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen zato, ker je tožnik v predhodnih sporih predlagal, da se njemu in njegovim družinskim članom začasno prizna denarno nadomestilo v začasnem znesku 494,09 EUR mesečno (torej je menil, da ta znesek zadošča), v tem upravnem sporu pa začasno uveljavlja razliko do celotnega zahtevanega zneska. Sodišče v vsakem upravnem sporu individualno presoja tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe tako, da razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb, v konkretnem primeru navedb v okviru predloga za izdajo začasne odredbe (prim. prvi odstavek 20. člena ZUS-1). Skladno s prvim odstavkom 40. člena ZUS-1 mora upravni akt presoditi v mejah tožbenega predloga (oziroma predloga za izdajo začasne odredbe), ni pa vezano na (tožbene) razloge. Naloga sodišča v konkretnem primeru je ugotoviti, ali je utemeljen tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe za izplačilo denarnega nadomestila v dodatni višini 444,70 EUR (poleg že priznanega zneska 494,09 EUR) na mesec.

28Tožena stranka navaja, da bi sodišče, če bi ugodilo predlogu za izdano začasno odredbo, preden bi ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe, s tem dejansko nadomestilo njeno odločitev.

29Sklep Vrhovnega sodišča I Up 72/2020 z 19. 6. 2020 v 12. in 13. točki obrazložitve potrjuje stališče, da začasna odredba ne sme onemogočiti doseganja učinkov, ki bi jih utemeljevala zavrnilna sodba. Vendar pa na to stališče ni mogoče opreti odločitve o predlagani začasni odredbi, če se s tem tožniku v teku sodnega postopka odvzame vsako možnost, da odvrne nastanek nenadomestljive ali nepopravljive škode. V skladu s 23. členom Ustave mu mora biti zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva, pri čemer je eden izmed vidikov učinkovitosti te pravice tudi zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo pa svojega namena ne more več doseči tudi v primeru, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane težko popravljiva škoda ali celo nepopravljiva škoda. V določenih primerih je torej nastanek take škode mogoče preprečiti le, če je vsebina predloga začasne odredbe enaka vsebini tožbenega predloga².

30Prav za takšen primer gre v obravnavani zadevi. Brez izdane začasne odredbe bi bila tožnikova pravica do sodnega varstva izvotljena. Njemu in njegovim družinskim članom bi zelo verjetno nastala težko popravljiva škoda, ki se ne bi odražala le v okrnjeni ali celo odvzeti tožnikovi pravici do izobraževanja, temveč bi lahko ogrozila celo njihovo eksistenco. Glede na splošno znane podatke o visokih življenjskih stroških v Republiki Sloveniji bo začasna odredba v času do izdaje sodne odločbe o glavni stvari pripomogla k temu, da bo tožnikova družina lažje poskrbela za zadovoljitev svojih osnovnih življenjskih potreb.

31Brez izdane začasne odredbe tožba, če bi se izkazala za utemeljeno, ne bo dosegla svojega namena, saj se tožnik in njegovi družinski člani nahajajo v socialni stiski, njihova življenjska eksistenca je očitno ogrožena. Tožena stranka in javna korist ne bosta utrpeli hujših posledic od tistih, ki bi jih doletele brez začasne odredbe. Tožena stranka namreč ni navedla, da v primeru, če bi bila tožba zavrnjena, od tožnika ne bi mogla pridobiti vračila nepravilno izplačanega denarnega nadomestila.

32Glede na ugotovljeno je sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe skladno z določbo 32. člena ZUS-1 ugodilo tako, da je do pravnomočne sodne odločitve v tej zadevi toženi stranki naložilo, da tožniku za obdobje od 1. 2. 2026 do 30. 4. 2026 izplača, poleg že priznanega zneska nadomestila po izpodbijani odločbi, še razliko v višini 444,70 EUR na mesec. Gre za razliko med že priznanim denarnim nadomestilom v višini 494,09 EUR (100% osnovnega zneska minimalnega dohodka) in 190 % osnovnega zneska minimalnega dohodka.

¹ Tako tudi: Vrhovno sodišče v sklepih I Up 72/2020 z 19. 6. 2020, točka 10 obrazložitve, I Up 84/2018 s 23. 5. 2018 in I Up 22/2020 s 4. 3. 2020.
² Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 z dne 16. 7. 1998.