36. člen ZMZ-1

SEU je poudarilo pomen celovite presoje dokazov ob upoštevanju vseh okoliščin primera in enako težo vseh elementov za presojo ter zavrnilo uporabo formalnih dokaznih pravil (v smislu, da bi ena neresnična izjava/izpovedba avtomatično vodila k ugotovitvi o splošni neverodostojnosti). Podobno določa ZPP v 8. členu. Tudi ESČP upošteva specifične okoliščine, v katerih se znajdejo osebe, ki želijo zaščito, zaradi česar je treba pogosto v dvomu ocenjevati verodostojnost izjav izpovedbe in predloženih dokumentov v prid posamezniku. Če se ugotovijo "močni razlogi za dvom" v zanesljivost izjav in predloženih dokumentov, mora oseba dobiti možnost, da nekonsistentnosti pojasni, pri čemer je treba razlikovati med pomembnimi in manj pomembnimi nekonsistentnostmi, torej pravno relevantnimi in nerelevantnimi. Po ustaljeni sodni praksi ESČP tudi če pritožnik za svoje trditve nima listinskih dokazov in je nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kaj se mu je zgodilo, sodišče upošteva, ali so pritožnikove trditve konsistentne s poročili mednarodnih organizacij. Ugotovitev pomanjkljivosti v postopku je pomembna za ocenjevanje dokaznega bremena tožene stranke, saj tudi po stališču Vrhovnega sodišča pomanjkljivosti v vodenju tovrstnega postopka zmanjšujejo možnost države, da dokaže svoje trditve glede vsebine dogajanja v postopku in z njimi izpodbije tožbeno trditev, da je tožnik, na strani katerega so podani upoštevni elementi za grozeče preganjanje v primeru vrnitve v izvorno državo, izrazil namero za azil". Sodišče ne sledi argumentom tožene stranke, da naj bi tožnik v policijskem postopku izjavil, da je v iskanju boljšega življenja namenjen v Italijo, kjer si bo poiskal zaposlitev, in da torej za mednarodno zaščito ni zaprosil. Še posebej, ker je tožnik prihajal iz Sirije, kjer je splošno znano tedaj že več let potekala državljanska vojna. Tudi iz slovenske upravno-sodne prakse izhaja, da so bili mladi moški v tistem času ogroženi ne le zaradi same vojne (zaradi česar je tožena stranka osebam v tožnikovem položaju tedaj priznavala status subsidiarne oblike zaščite), pač pa zaradi nevarnosti, ki so polnoletnim moškim tedaj grozile zaradi novačenja oziroma vpoklica v vojsko, na kar se tožnik prav tako sklicuje. Že samo zaradi tega je manj verjetno, da bi v takšnih okoliščinah mlad moški iz Sirije leta 2019 izjavil zgolj to, da državo zapušča iz ekonomskih razlogov in da išče boljše življenje (v Italiji). Nenazadnje je med stranka nesporno, da je tožnik v Republiki Avstriji kasneje zaprosil za mednarodno zaščito, ki mu je bila priznana. V trenutku, ko je tožnik zaprosil za azil oziroma, kakor to določa ZMZ-1, izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito, je postal prosilec za mednarodno zaščito v smislu 27. uvodne izjave Procesne direktive 2013/32, zaradi česar ga tožena stranka ne bi smela izročiti Republiki Hrvaški. S tem, ko tožena stranka tožnika ni obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito in mu zaradi nezakonite izročitve Republiki Hrvaški ni omogočila formalne vložitve prošnje za mednarodno zaščito, je posegla v pravico do azila oziroma do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Načelo nevračanja se nanaša na ukrepe države, zaradi katerih mora posameznik zapustiti njeno ozemlje, zato se obstoj dejanskega tveganja, da bo posameznik izpostavljen nedovoljenemu ravnanju, presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času izvedbe ukrepa in so bile državnim organom znane ali bi jim morale biti znane. Svojo dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi nečloveškega ravnanja krši že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, ali če te ocene sploh ne napravi. Odgovornost države torej obstoji ne glede na to, ali je bila oseba v drugi državi kasneje dejansko izpostavljena ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP. Pravica posameznika do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem mora pristojni organ presoditi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo posameznika to načelo lahko kršeno, predstavlja procesno-pravno komponento oziroma obveznost države v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP in posledično načelom nevračanja. Neizpolnitev teh obveznosti po sodni praksi Velikega senata ESČP že zadošča za ugotovitev kršitve pravice iz 3. člena EKČP oziroma načela nevračanja iz drugega odstavka 19. člena Listine, kar bo sodišče presojalo najprej. V okoliščinah, ko tožnikova skupina ni namerno izkoristila svoje številčnosti za prečkanje meje in ni bila nasilna, kar bi povzročilo težko obvladljive razmere, ki ogrožajo javno varnost, in ker je tožena stranka le pavšalno navedla, da bi tožnik lahko mejo prečkal na mejnem prehodu, tožnik pa je življenjsko logično izpovedal, da prečkanje na mejnem prehodu ni prišlo v poštev, ker ni imel niti potnega lista niti vizuma, sodišče ne more sprejeti zaključka, da je tožena stranka uspela izkazati, da je imel tožnik na voljo resnično in učinkovito možnost zakonitega vstopa v državo, in še manj, da bi tožnik sam in po svoji krivdi ustvaril razmere, v katerih ne bi bilo mogoče izvesti individualne obravnave. Tožnik pred izvršitvijo spornega dejanja že zaradi neustreznega in pomanjkljivo vodenega postopka ni mogel izkoristiti nobenega pravnega sredstva, tudi pred sodiščem ne, s katerim bi lahko učinkovito varoval svoj pravni položaj v zvezi z nevarnostjo zaradi vrnitve v Republiko Hrvaško, tj. v zvezi s pravicami iz prvega in drugega odstavka 19. člena ter 18. člena Listine. S tem je bila izvotljena oziroma ni bila spoštovana bistvena vsebina pravice iz 47. člena Listine, kar pomeni, da je prišlo do njene kršitve (I. točka izreka). Iz vseh ugotovljenih pomanjkljivosti v vodenju postopka po presoji sodišča izhaja, da tožniku dne 18. in 19. 10. 2019 ni bila dana možnost, da ustrezno in učinkovito sodeluje v postopku in poda svoje stališče glede vrnitve še pred sprejemom odločitve o njegovi predaji v Republiko Hrvaško, ki je negativno vplivala na njegove interese, ker je predaji nasprotoval. S tem mu je bilo poseženo v temeljno pravico do izjave.

Upravičenost osebe, da zaprosi za zaščito, vzpostavlja zahtevo po učinkovitih, resničnih možnosti tujca, da to željo tudi izrazi. Za take možnosti pa ne gre, če posameznik sicer ima stik z uradnimi osebami v hitrem prekrškovnem postopku in v času pridržanja, a mu te ne dajo vseh informacij, pomembnih za njegov (torej osebni, konkretni) pravni položaj, poleg tega pa mu izdajajo oziroma sestavljajo listine (sklepe, zapisnike, potrdila) v slovenskem jeziku, z vsebino katerih se naslovnik zaradi nepoznavanja jezika brez celovitega tolmačenja ne more seznaniti in zato tudi ne nasprotovati. Pri razlagi 4. člena in drugega odstavka 19. člena Listine je treba upoštevati tudi sodno prakso ESČP. To potrjujejo tudi pojasnila k Listini o temeljnih pravicah, in sicer da sklicevanje v tretjem odstavku 52. člena Listine na EKČP zajema konvencijo in njene protokole, pri čemer vsebina in obseg zagotovljenih pravic nista določena le z besedilom navedenih aktov, temveč tudi s sodno prakso ESČP in SEU. Poudarjeno je, da raven varstva, ki jo zagotavlja Listina, v nobenem primeru ne sme biti nižja od ravni, ki jo zagotavlja EKČP. V pojasnilih je glede določbe drugega odstavka 19. člena navedeno

Sodba je nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, ker se toženki v izreku kot nezakonito očita ravnanje izročitve tožnika organom Republike Hrvaške 16. 8. 2019, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da so bila nezakonita že ravnanja pred tem datumom. Ni mogoče nedvoumno ugotoviti niti, ali je sodišče prve stopnje tožnika obravnavalo kot prosilca za mednarodno zaščito (torej kot osebo, ki je podala prošnjo za to zaščito v smislu izražene namere, pa njena prošnja ni bila evidentirana, niti ji nato ni bilo omogočeno, da to prošnjo formalno vloži) ali kot osebo, za katero bi se lahko štelo, da želi podati prošnjo za mednarodno zaščito, pa o tej možnosti podaje prošnje v Republiki Sloveniji ni bila informirana (to je v smislu prvega odstavka 8. člena Procesne direktive), ali kot tujca, za katerega je treba uporabiti Direktivo 2008/115 (v nadaljevanju tudi Direktiva o vračanju), na katero se prav tako sklicuje izpodbijana sodba. Direktiva o vračanju se ne more uporabljati za prosilce za mednarodno zaščito do zaključka obravnave njihove prošnje. To pa pomeni, da pravilna uporaba materialnega prava, na katero pritožbeno sodišče prav tako pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek