43. člen ZSDP-1

Glede na to, da je tožnica neprekinjeno začasno zadržana od dela (v bolniškem staležu) od 18. 5. 2017 dalje, ureditev, kot izhaja iz 34. člena ZIUZDS, velja za naprej, torej za čas, ko je začasna zadržanost od dela nastala v času od 1. 1. 2024 dalje, nikakor pa ne za nazaj. V tem primeru ZIUZDS za odločitev v tej zadevi ni odločilen. Kot izhaja iz 57. člena (prehodna določba) navedenega zakona, kjer je urejen prehod na spremenjeno ureditev nadomestila za čas odsotnosti od dela, se ureditev nadomestila za čas odsotnosti od dela v breme zdravstvenega zavarovanja iz 33. člena tega zakona, osnove za nadomestilo in nadomestila iz 34. člena tega zakona ter nadomestila za čas odsotnosti od dela v breme delodajalca iz spremenjenega tretjega in četrtega odstavka 137. člena ZDR-1, uporablja za začasno zadržanost od dela za čas od 1. 1. 2024 dalje.

V predmetni zadevi je v osnovo za odmero materinskega nadomestila potrebno šteti plače v strnjenih 12-ih mesecih. Tožnica je bila od aprila 2018 do maja 2019 kontinuirano v delovnem razmerju, delodajalec pa je plačo in prispevke obračunaval ter izplačeval na zakonit način, vključno za mesec maj 2018 dne 5. 6. 2018. Obračun in izplačilo plače za nazaj ne pomeni, da bi za mesec maj 2018 bilo upoštevnih 0,00 EUR in da v osnovo ne bi bila všteta plača, obračunana in izplačana junija 2018 za mesec maj 2018. Nenazadnje je takšen način obračunavanja in izplačevanja plač povsem v skladu s 134. členom (ZDR-1), ki kot matični materialno pravni predpis eksplicitno dopušča možnost obračuna in plačila plače najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, ki ne sme biti daljše od enega meseca.

Pri odmeri starševskega nadomestila je potrebno upoštevati vseh 12 mesečnih zneskov plač (torej tudi plačo za mesec maj 2018), pri čemer ni odločilno, da je bil znesek plače za mesec maj izplačan v naslednjem mesecu in da so se posledično tudi za vse ostale mesece izplačilni dnevi pomaknili iz tekočega meseca v naslednji mesec. Za tako ravnanje delodajalca tožnica ne more nositi posledic, niti zavarovanci zaradi različnega obračunavanja plač ne smejo biti prikrajšani. Bistveno je namreč, da je odmera tako starševskega kot tudi materinskega nadomestila odvisna od vseh obračunanih prispevkov za starševsko varstvo. S tem se uresničujeta temeljni načeli zavarovanja, kot sta opredeljeni v 4. členu ZSDP-1 in sicer, da se z zavarovanje za starševsko varstvo zavarovancem po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice, vezane na starševske obveznosti.

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da 43. člen ZSDP-1 z jezikovno, kaj šele teleološko in logično razlagalno metodo ni dopustno interpretirati v nasprotju s temeljnim načelom iz 4. člena ZSDP-1, niti na način, ki bi zaradi neupoštevanja prejetih plač in obračunanih ter plačanih prispevkov, povzročal prikrajšanje. Pomeni, da je tudi v obravnavani zadevi meseca februarja obračunano in izplačano plačo za mesec januar 2018 potrebno všteti v osnovo za odmero denarne dajatve, kot je pravilno in edino sprejemljivo razlogovano v izpodbijani sodbi.

Za drugačno interpretacijo jasne zakonske določbe 43. člena ZSDP-1, kateri mesec šteti kot zadnji mesec in od tako določenega meseca oblikovati osnovo, od katere so bili obračunani prispevki v predpreteklem mesecu od vložitve prve vloge za dopust, ni utemeljenega razloga.

ZUP v tretjem odstavku 238. člena določa, da v pritožbi lahko navaja pritožnik nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. V sporni zadevi so podatki obstajali že v času vodenja postopka pred prvostopenjskim organom. Ker je organ podatke pridobival po uradni dolžnosti, tožnica upravičeno novih dejstev in novih dokazov ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi, saj ta ni bila opravljena. Drugostopenjski organ bi moral dejstva in dokaze, na katere se je tožnica sklicevala v pritožbi, upoštevati v pritožbenem postopku, česar pa ni storil, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijane odločbe odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.