10. člen ZSDP-1

Pritožbeno sodišče v tem sporu presoja le utemeljenost znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, in sicer z vidika kršitve prepovedi diskriminacije, ne pa tudi znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi čakanja na delo (tožnica namreč ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, s katero je slednje zavrnilo njen zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo poslovne uspešnosti za čas čakanja na delo). V zadevi je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka s tem, ko je upoštevala navedeno določbo podjetniške kolektivne pogodbe ravnala v skladu z ureditvijo o prepovedi diskriminacije, kot jo opredeljuje določba 6. člena ZDR-1. Slednja za razliko od 1. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), kljub temu, da bolniški stalež kot tak ni neposredno naveden kot razlog za prepoved diskriminacije na ravni Direktiv EU in ga v tem pogledu (zaenkrat) ne ščiti niti Sodišče EU,1 zdravstveno stanje izrecno določa kot relevantno osebno okoliščino. Obseg človekovih pravic je v slovenski zakonodaji širši, saj so v skladu s 14. členom URS v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine med drugim tudi

V predmetni zadevi je v osnovo za odmero materinskega nadomestila potrebno šteti plače v strnjenih 12-ih mesecih. Tožnica je bila od aprila 2018 do maja 2019 kontinuirano v delovnem razmerju, delodajalec pa je plačo in prispevke obračunaval ter izplačeval na zakonit način, vključno za mesec maj 2018 dne 5. 6. 2018. Obračun in izplačilo plače za nazaj ne pomeni, da bi za mesec maj 2018 bilo upoštevnih 0,00 EUR in da v osnovo ne bi bila všteta plača, obračunana in izplačana junija 2018 za mesec maj 2018. Nenazadnje je takšen način obračunavanja in izplačevanja plač povsem v skladu s 134. členom (ZDR-1), ki kot matični materialno pravni predpis eksplicitno dopušča možnost obračuna in plačila plače najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, ki ne sme biti daljše od enega meseca.

Pri odmeri starševskega nadomestila je potrebno upoštevati vseh 12 mesečnih zneskov plač (torej tudi plačo za mesec maj 2018), pri čemer ni odločilno, da je bil znesek plače za mesec maj izplačan v naslednjem mesecu in da so se posledično tudi za vse ostale mesece izplačilni dnevi pomaknili iz tekočega meseca v naslednji mesec. Za tako ravnanje delodajalca tožnica ne more nositi posledic, niti zavarovanci zaradi različnega obračunavanja plač ne smejo biti prikrajšani. Bistveno je namreč, da je odmera tako starševskega kot tudi materinskega nadomestila odvisna od vseh obračunanih prispevkov za starševsko varstvo. S tem se uresničujeta temeljni načeli zavarovanja, kot sta opredeljeni v 4. členu ZSDP-1 in sicer, da se z zavarovanje za starševsko varstvo zavarovancem po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice, vezane na starševske obveznosti.

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da 43. člen ZSDP-1 z jezikovno, kaj šele teleološko in logično razlagalno metodo ni dopustno interpretirati v nasprotju s temeljnim načelom iz 4. člena ZSDP-1, niti na način, ki bi zaradi neupoštevanja prejetih plač in obračunanih ter plačanih prispevkov, povzročal prikrajšanje. Pomeni, da je tudi v obravnavani zadevi meseca februarja obračunano in izplačano plačo za mesec januar 2018 potrebno všteti v osnovo za odmero denarne dajatve, kot je pravilno in edino sprejemljivo razlogovano v izpodbijani sodbi.

Za drugačno interpretacijo jasne zakonske določbe 43. člena ZSDP-1, kateri mesec šteti kot zadnji mesec in od tako določenega meseca oblikovati osnovo, od katere so bili obračunani prispevki v predpreteklem mesecu od vložitve prve vloge za dopust, ni utemeljenega razloga.

V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, tj. za odškodnino za premoženjsko škodo. Višina odškodnine je določena v višini nadomestila, zato ne gre za klasično odškodnino za premoženjsko škodo. Ker je odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka prejemek v zvezi z delovnim razmerjem, zanjo veljajo splošni davčni predpisi oziroma predpisi, ki določajo obveznost obračuna in plačila prispevkov za socialno varnost. Zato je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi določbe tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2 razsodilo, da mora tožena stranka plačati akontacijo dohodnine ter prispevke v skladu s 144. členom ZPIZ-2.

Obveznost delodajalca, da obračuna akontacijo dohodnine in prispevke temelji na prisilnih predpisih. Glede na prisilno naravo predpisov je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je pobot terjatve tožene stranke izvedlo zgolj do višine neto zneska tožnikove terjatve iz naslova odpravnine, ne pa tudi v višini davkov in prispevkov, ki jih je treba obračunati in odvesti, ne glede na ugovor pobota.

53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.

V zvezi s plačilom odškodnine na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR, ki jo je bil po izvršilnem naslovu dolžan plačati dolžnik upniku v znesku 7.200,00 EUR, pa je sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno napačno stališče. Odškodnina po 118. členu ZDR, ki je veljal v času izdaje izvršilnega postopka, sedaj pa vsebinsko enako določa 118. člen ZDR-1, je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki se v 5. točki prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) šteje za dohodek iz delovnega razmerja. Po tej določbi dohodek iz delovnega razmerja vključuje tudi izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobne primere. Na drugi strani gre za odškodnino, ki ni zajeta med prejemki, od katerih se dohodnina ne plača.