3. člen ZŠtip-1

ZŠtip-1 v tretjem odstavku 9. člena med drugim določa, da se štipendija ne more prvič dodeliti za letnik, v katerega je vlagatelj ponovno vpisan, ali v času dodatnega študijskega leta po izteku izobraževalnega programa ali v času podaljšanega študentskega statusa. Pojem izteka izobraževalnega programa je treba ločevati od pojma zaključka izobraževanja (14. alineja 3. člena ZŠtip-1), ki pomeni zaključek izobraževalnega programa (na izobraževalni ustanovi in pridobitev višje ravni izobrazbe od že pridobljene). Zaključek izobraževanja je torej širši pojem od izteka izobraževalnega programa, saj vključuje tako iztek programa kot tudi pridobitev višje ravni izobrazbe. Dodatno študijsko leto, ki ga študent vpiše po končanem izobraževalnem programu (zaradi pridobitve absolventskega staža) ni leto v okviru izobraževalnega programa, temveč leto po izteku tega izobraževalnega programa. Tretji odstavek 9. člena ZŠtip-1 ne pomeni neenakopravnega obravnavanja vlagateljev glede na letnik oziroma absolventsko leto, v katerega so vpisani. Načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS ne preprečuje, da zakonodajalec v okviru svojih pristojnosti določa kriterije, po katerih bo podobna dejans

Do zamude roka za zaključek izobraževanja je pri tožnici prišlo iz razlogov višje sile.

ZŠtip-1 res ne vsebuje določila o nevštevanju časa zaposlitve pred zaključkom študija, a zgolj to ne vodi do zaključka, da je takšna določba neupoštevna in nična. ZŠtip-1 je namreč splošni predpis, ki daje usmeritve, kako se naj urejajo razna štipendijska razmerja. V drugem odstavku 7. člena ZŠtip-1 je poleg obveznih sestavin pogodbe določeno tudi, da se v le-tej opredeli še drugo, kar sledi iz narave dodeljenih sredstev, načina porabe sredstev ter pravic in obveznosti štipendista ali prejemnika sredstev in sklada. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da so v pogodbah o sofinanciranju lahko določeni tudi drugi pogoji, ki se nanašajo na naravo (namen) dodeljenih sredstev in da že sam ZŠtip-1 napotuje osebe javnega prava, da sklenjene pogodbe prilagodijo sami naravi in namenu določene štipendije. Namen Pogodbe o sofinanciranju štipendije je, poleg tega, da štipendist pridobi višjo raven izobrazbe, tudi v tem, da po pridobljeni višji izobrazbi najmanj eno leto opravlja dela, ki so primerna ravni njegove izobrazbe. In četudi bi morebiti bilo mogoče slediti pritožbi, da se s štipendistovim enomesečnim opravljanjem poslovodne funkcije v gospodarski družbi ni bistveno

Sodišče je v 8. točki obrazložitve povsem argumentirano pojasnilo, da upoštevajoč, da sam Odlok niti ZŠtip-1 o štipendijah izrecno ne definira dodatnega študijskega leta po izteku izobraževalnega programa, je potrebno to določbo napolniti z njeno pravilno razlago, na kar je opozorilo že Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 12/2023 z dne 24. 10. 2023. ZŠtip-1 v 13. alineji 3. člena določa, da je iztek izobraževalnega programa zaključek trajanja izobraževanja, kot je predviden z izobraževalnim programom brez podaljšanja študentskega statusa. Potrebno je ločevati pojem izteka izobraževalnega programa od pojma zaključka izobraževanja, ki pomeni zaključek izobraževalnega programa na izobraževalni ustanovi in pridobitev višje ravni izobrazbe od že pridobljene. Pravilen je dokazni zaključek sodišča, da dodatno študijsko leto, ki ga študent vpiše po končanem izobraževalnem programu, zaradi pridobitve absolventskega staža ni leto v okviru izobraževalnega programa, temveč leto po izteku izobraževalnega programa.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali sta sodišči prve in druge stopnje z odločitvijo o odpravi odločb o dolžnosti vrnitve štipendije pravilno uporabili materialno pravo; - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede odločitve, da bi bilo treba v odločbo o dodelitvi državne štipendije poseči z izrednimi pravnimi sredstvi.

Pri razsoji zadeve je potrebno izhajati iz 9. člena ZŠtip-1, po katerem se štipendije dodelijo za obdobje od dodelitve do izteka izobraževalnega progama. Pravilno je razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je čas dodatnega leta v okviru statusa rednega študenta del izobraževalnega programa, ki se zaključi z izdelavo diplomske oz. magistrske naloge. Nadalje je potrebno pritrditi stališču sodišča, da že ob gramatikalni razlagi v tožnikovem primeru ne gre za dodatno študijsko leto po izteku izobraževalnega programa, temveč v okviru izobraževalnega programa. Takšna razlaga je v skladu z načelno določbo 3. člena ZŠtip-1, po kateri zaključek izobraževanja pomeni zaključek izobraževanja na izobraževalni ustanovi s pridobitvijo višje ravni izobrazbe od že pridobljene.

Sredstva, ki jih davčnim zavezancem izplačajo tretje osebe za namene pokritja stroškov bivanja in prehrane v času izobraževanja, na katero jih je sicer napotil njihov delodajalec, so štipendija, ki je obdavčena kot drug dohodek po 5. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Končna odmera dohodnine sicer očitno ni predmet obravnavane zadeve, zato Vrhovno sodišče nima podlage, da bi se podrobneje ukvarjalo s tem vprašanjem, temveč le pripominja, da bi se v primeru zakonske ureditve, ki bi kljub uveljavljenemu objektivnemu neto načelu obdavčitve ne omogočala znižanja davčne osnove za (dodatne) dejanske stroške v zvezi s pridobitvijo dohodka iz delovnega razmerja, utegnilo postaviti celo vprašanje ustavnosti take ureditve.

Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnica, ker ni pravočasno opravila študijskih obveznosti do 30. 9. 2017 in ji je prenehalo štipendijsko razmerje, že iz tega razloga dolžna vrniti prejete štipendije, ne da bi se ugotovili razlogi, zaradi katerih tožnica študijskih obveznosti ni zaključila do 30. 9. 2017. Tožnica je namreč tekom postopka kot razlog za zamudo za zaključek študija navajala prav zdravstvene težave in zato predložila določene dokaze. Zato je v konkretnem primeru zgolj prenehanje štipendijskega razmerja šteti kot razlog za vračilo štipendije, najmanj preuranjen. Po drugi strani je nesprejemljivo tudi nasprotno stališče, da je štipendist prost obveznosti že, če uspešno (četudi z zamudo) zaključi letnik oziroma študij. Ugotovljen mora biti namreč opravičljiv razlog za zamudo, to je za višjo silo oziroma za okoliščine, ki se jim štipendist ni mogel izogniti in jih tudi ne predvideti v smislu opredelitve višje sile iz 3. člena ZŠtip-1 ter ob smiselni uporabi določb 240. člena OZ.

Pritožbeno sodišče je v istovrstnih sporih kot je obravnavani in za katere novela ZŠtip-1B še sploh ni veljala niti ni bila uporabljiva štelo, da je v 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 šlo za pravno praznino, in jo zapolnilo z teleološkimi razlagalnimi argumenti ter uporabo analogije legis in argumenta a simili ad simile, ko sta si urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je glede na 3. člen ZS uporabljalo 240. člen OZ. Pri tem je upoštevalo 3. člen ZŠtip-1, po katerem je višja sila vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščina zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni mogoče pričakovati, predvideti, nanj računati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Stališča pritožbenega sodišča iz dosedanje sodne prakse morajo toliko bolj veljati in biti uporabljiva v konkretnem primeru, za katerega je že uporabljiv novelirani 5. odstavek 99. člena ZŠtip-1B. Torej tudi pri upoštevanju ekskulpacijskega razloga nemožnosti izdelave praktičnega dela diplomske naloge pred

Res je skladno z določilom četrtega odstavka 87. člena ZŠtip-1 lečeči zdravnik specialist tisti, ki lahko ugotovi, da je zdravstveno stanje vplivalo na to, da štipendist ni mogel izpolniti svojih študijskih obveznosti. Zato je tožeča stranka kontaktirala lečečega specialista oziroma operaterja, kar izkazuje predložena elektronska korespondenca med tožečo stranko in samim operaterjem. Le-ta potrjuje, da je tožeča stranka poskušala pri operaterju dobiti sporno potrdilo, vendar jo je lečeči specialist napotil na osebno zdravnico, ker specialisti naj ne bi bili pravi naslov za izdajanje posebnih mnenj, potrdil. Tožeča stranka se je zato upravičeno obrnila na osebno zdravnico, ki ji je vsled napotitve s strani lečečega specialista, mnenje tudi izdala. Posledično je šteti, da je tožeča stranka s predložitvijo tega potrdila, izkazala obstoj opravičljivih zdravstvenih razlogov oziroma višjo silo, kot jo opredeljuje pravna podlaga.

Elementarna nesreča 15. 8. 2016, ki je po pritožnikovih navedbah onemogočala zaključiti študij, ne izpolnjuje definicije višje sile opredeljene v 3. členu ZŠtip-1. Sodišče je pravilno in življenjsko logično pojasnilo, da mora biti podana neposredna povezava med izjemnim dogodkom in nezmožnostjo izpolnitve. Ob izkazanosti enkratnosti dogodka, v posledici katerega je nastala premoženjska škoda, ne moremo slediti zaključku tožeče stranke, da mu je sporni dogodek preprečeval izpolniti študijsko obveznost. Seveda je navajana okoliščina tožeči stranki otežila redni zaključek izobraževanja, pa vendar, kot je pravilno izpostavilo sodišče, bi lahko tožeča stranka letnik ponavljala, ne pa se zaposlila. Nenazadnje je tožeča stranka toženi stranki obljubila, da bo študij skušala končati, pa se je premislila in se raje zaposlila.

Glede na metodološki način določanja KD, ko sploh ne gre za dejanske prihodke zmanjšane za materialne stroške, temveč na predpisan način ocenjen dohodek na vnaprej določenih kategorijah kmetijskih in gozdnih zemljišč skladno z ZUKD-2, tožnica v tem sodno socialnem sporu ne more uspešno zatrjevati, da višina KD ni takšna, kot izhaja iz uradnih evidenc pristojnega davčnega organa. Ni sprejemljivo stališče sodišča o presoji in preizkušanju višine KD v Informativnem izračunu dohodnine za sporno leto v smeri, ali je izkazan v pravilni višini ali ne. Tožbeni razlogi s tem v zvezi niso takšni, da bi po 171. členu ZUP-a dopuščali dokazovanje, da v javnih listinah, in sicer v odločbi o odmeri KD ali informativnem izračunu dohodnine, ki sta postali pravnomočni, saj ju tožnica po lastni izjavi v davčnem postopku ni izpodbijala, KD po ZUKD-2 ne bi bil pravilno ocenjen in odmerjen. Sicer se že načeloma ni mogoče uspešno sklicevati na pravno neukost ali nepoznavanje prava, kaj šele na nezavedanje vpliva domnevno nepravilne davčne odločbe na drugih področjih

Šele po noveliranem 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1B, ki se je začel uporabljati za šolsko leto 2018/2019, štipendist ni dolžan vrniti štipendij, izplačanih za ponavljanje letnika iz upravičenih razlogov iz 1. odstavka 87. člena ZŠtip-1 ne glede na to, ali je letnik uspešno zaključil ali ne. V 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 je v bistvu šlo za pravno praznino. Pritožbeno sodišče je takšno stališče že zavzelo v istovrstni zadevi, in jo zapolnilo z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teleološke razlagalne metode je uporabilo tudi analogijo legis in argument a simili ad simile, t.j. sklepanje od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v skladu s 3. členom ZS uporabilo 240. člen OZ. Takšna razlaga in uporaba je nenazadnje v skladu s splošno določbo 3. člena ZŠtip-1, ki definira višjo silo kot vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščino zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki enemu ali drugemu preprečuje

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je potrebno za relevantno razmerje uporabiti ZŠtip-1, skladno s 23. členom prehodnih in končnih določb ZŠtip-1B. V predmetni zadevi je potrebno ločiti iztek štipendijskega razmerja, ki ga ureja prvi odstavek 96. člena ZŠtip-1 in prenehanje štipendijskega razmerja, kar pa določa 97. člen ZŠtip-1. V primerih prenehanja štipendijskega razmerja je štipendist dolžan vrniti štipendijo, skladno s prvim odstavkom 99. člena ZŠtip-1. Med razlogi za prenehanje štipendijskega razmerja je med drugim navedeno, da štipendist ne dokonča izobraževalnega programa v okviru trajanja programa oziroma v času podaljšanega študentskega statusa skladno s sedmim odstavkom 87. člena tega zakona. Opozoriti je na v 2. členu ZŠtip-1 opredeljen namen državne štipendije in v 3. členu opredeljen pojem višje sile, ki pomeni vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščino zunaj nadzora dodeljevalca štipendij, štipendista ali prejemnika sredstev, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev ali izpolnjevanje katere od obveznosti, pri čemer dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvidevati ali nanj računati ali se mu izogniti ali ga odvrniti.