2. člen ZŠtip-1

Za presojo, ali je dejansko prišlo do zlorabe in izigravanja prisilnih predpisov, je pravno relevantno, kako je dejansko potekalo delo tožnice, ali se je dejansko izobraževala ali pa je opravljala redno delo ter ali je plačilo v višini minimalne plače res predstavljalo kadrovsko štipendijo, ali pa je šlo za prikrito plačilo za opravljanje dela.

Kljub temu, da sodna praksa ni formalni pravni vir za razsojo konkretnih zadev, je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da je kot podlago za odločitev upoštevalo sklep revizijskega sodišča, ne da bi kritično ocenilo razlog za prekoračitev roka za zagovor magistrske naloge. Pravica do izobraževanja je človekova pravica, zato so vsi posegi vanjo, vključno z zahtevanimi vračili štipendij ob uspešno zaključenem študiju, podvrženi strogemu testu sorazmernosti. Vsakršno drugačno tolmačenje in uporaba ZŠtip-1 samo zaradi nekajdnevne prekoračitve roka za zagovor magistrske naloge, čeprav v konkretnem primeru iz opravičljivega razloga zaradi materinstva, bi pomenila popolno izvotlitev z ustavo zagotovljene pravice do izobraževanja.

Ni mogoče slediti očitkom tožene stranke, da bi tožnica brez težav ujela rok, če bi se pravočasno lotila pisanja diplomske naloge. Ravno nasprotno. Le ob ustreznih usmeritvah in podpori ter manjši obremenjenosti somentorice in mentorice, bi bilo mogoče izključiti soodgovornost fakultete. Z vidika tožnice je torej obstoj višje sile izven njene sfere za zamujeno izdelavo diplomske naloge. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da je v obravnavanem primeru podan ekskulpacijski razlog iz 240. člena OZ in zato tožnica prejetih štipendij ni dolžna vrniti.

Sredstva, ki jih davčnim zavezancem izplačajo tretje osebe za namene pokritja stroškov bivanja in prehrane v času izobraževanja, na katero jih je sicer napotil njihov delodajalec, so štipendija, ki je obdavčena kot drug dohodek po 5. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Končna odmera dohodnine sicer očitno ni predmet obravnavane zadeve, zato Vrhovno sodišče nima podlage, da bi se podrobneje ukvarjalo s tem vprašanjem, temveč le pripominja, da bi se v primeru zakonske ureditve, ki bi kljub uveljavljenemu objektivnemu neto načelu obdavčitve ne omogočala znižanja davčne osnove za (dodatne) dejanske stroške v zvezi s pridobitvijo dohodka iz delovnega razmerja, utegnilo postaviti celo vprašanje ustavnosti take ureditve.

Pritožbeno sodišče je v istovrstnih sporih kot je obravnavani in za katere novela ZŠtip-1B še sploh ni veljala niti ni bila uporabljiva štelo, da je v 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 šlo za pravno praznino, in jo zapolnilo z teleološkimi razlagalnimi argumenti ter uporabo analogije legis in argumenta a simili ad simile, ko sta si urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je glede na 3. člen ZS uporabljalo 240. člen OZ. Pri tem je upoštevalo 3. člen ZŠtip-1, po katerem je višja sila vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščina zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni mogoče pričakovati, predvideti, nanj računati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Stališča pritožbenega sodišča iz dosedanje sodne prakse morajo toliko bolj veljati in biti uporabljiva v konkretnem primeru, za katerega je že uporabljiv novelirani 5. odstavek 99. člena ZŠtip-1B. Torej tudi pri upoštevanju ekskulpacijskega razloga nemožnosti izdelave praktičnega dela diplomske naloge pred

Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi, kot je obravnavana, že zavzelo stališče, da je v 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 šlo za pravno praznino, in jo zapolnilo z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teleološke razlagalne metode je uporabilo analogijo legis in argument a simili ad simile - sklepanje od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v skladu s 3. členom ZS uporabilo 240. člen OZ. Upoštevalo je, da je v 3. členu ZŠtip-1 višja sila definirana kot vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščina zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvideti ali nanj računati ali se mu izogniti ali ga odvrniti. To mora logično veljati tudi glede nemožnosti pravočasnega pridobivanja merodajnih podatkov za magistrsko raziskovalno nalogo zaradi potekajoče reorganizacije in združevanja koncerna v obdobju priprav

Šele po noveliranem 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1B, ki se je začel uporabljati za šolsko leto 2018/2019, štipendist ni dolžan vrniti štipendij, izplačanih za ponavljanje letnika iz upravičenih razlogov iz 1. odstavka 87. člena ne glede, ali je letnik uspešno zaključil ali ne. V 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 je šlo za pravno praznino, kot je pritožbeno sodišče že ugotavljalo v istovrstni zadevi, in jo zapolnilo z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teleološke razlagalne metode je uporabilo tudi analogijo legis in argument a simili ad simile - sklepanje od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna10. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v skladu s 3. členom ZS uporabilo 240. člen OZ. Upoštevalo je, da je že v splošni določbi v 3. členu ZŠtip-1 višja sila definirana kot vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščina zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni bilo mogoč

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je potrebno za relevantno razmerje uporabiti ZŠtip-1, skladno s 23. členom prehodnih in končnih določb ZŠtip-1B. V predmetni zadevi je potrebno ločiti iztek štipendijskega razmerja, ki ga ureja prvi odstavek 96. člena ZŠtip-1 in prenehanje štipendijskega razmerja, kar pa določa 97. člen ZŠtip-1. V primerih prenehanja štipendijskega razmerja je štipendist dolžan vrniti štipendijo, skladno s prvim odstavkom 99. člena ZŠtip-1. Med razlogi za prenehanje štipendijskega razmerja je med drugim navedeno, da štipendist ne dokonča izobraževalnega programa v okviru trajanja programa oziroma v času podaljšanega študentskega statusa skladno s sedmim odstavkom 87. člena tega zakona. Opozoriti je na v 2. členu ZŠtip-1 opredeljen namen državne štipendije in v 3. členu opredeljen pojem višje sile, ki pomeni vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščino zunaj nadzora dodeljevalca štipendij, štipendista ali prejemnika sredstev, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev ali izpolnjevanje katere od obveznosti, pri čemer dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvidevati ali nanj računati ali se mu izogniti ali ga odvrniti.

Ob nespornih dejstvih, da je tožnica prejela navedena denarna sredstva kot štipendijo, namenjeno kritju stroškov v zvezi z raziskovalnim delom na inštitutu v Hamburgu, Nemčija, v povezavi z doktorsko disertacijo, ki jo tožnica opravlja v Republiki Sloveniji, pri čemer je tožnica zaposlena pri fakulteti v Sloveniji, sta prvostopenjski in pritožbeni organ pravilno tolmačila predmetni prejemek kot štipendijo, saj so štipendije namenjene za delno kritje stroškov v zvezi z izobraževanjem.