32. člen ZSKZDČEU-1

Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že utemeljilo, da se za odločanje v primerih, kakršen je obravnavani – ko za predajo posamezne osebe zaproša država članica EU in hkrati izročitev iste osebe zahteva tudi tretja država – uporablja določba 32. člena ZSKZDČEU-1. Pri odločanju je treba upoštevati tudi prakso Sodišča EU, ki je v luči uresničevanja pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic že večkrat presodilo, da mora zaprošena država, v kateri se nahaja državljan druge države članice EU in kateri tretja država poda prošnjo za njegovo izročitev, obvestiti navedeno državo članico EU in ji glede na okoliščine primera na njeno prošnjo predati njenega državljana v skladu z določbami Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, če je ta država članica EU na podlagi nacionalnega prava pristojna za pregon zahtevane osebe za kazniva dejanja, izvršena zunaj njenega nacionalnega ozemlja. Da bi ohranili namen preprečevanja nevarnosti nekaznovanosti zadevne osebe za dejanja, ki so ji očitana v zaprosilu za izročitev, je pomembno, da se (1) evropski nalog za prijetje nanaša vsaj na ista dejanja, kot se osebi očitajo v prošnji za izročitev, in (2) da je država članica EU prist

Za predajo je poleg kraja storitve kaznivega dejanja pomembno predvsem dejstvo, da je Republika Hrvaška članica EU, njena prošnja za predajo pa ima v luči novejše sodne prakse Sodišča EU prednost pred zahtevo za izročitev tretji državi. Sodišče EU je v zadevi C-182/2015 z dne 6. 9. 2016 razsodilo, da mora v takšnem primeru država članica, v kateri se nahaja državljan EU, ki je državljan druge države članice, in kateri tretja država, s katero je sklenila sporazum o izročitvi, poda prošnjo za izročitev, obvestiti državo članico, katere državljan je navedeni državljan, in glede na okoliščine primera tej državi članici na njeno prošnjo predati tega državljana v skladu z določbami Okvirnega sklepa Sveta 2002/584, spremenjenega z določbami Okvirnega sklepa Sveta 2009/299.

Določba drugega odstavka 31. člena ZSKZDČEU-1 primeroma navaja okoliščine, ki jih sodišče upošteva pri odločitvi o predaji osebe državi članici ali izročitvi tretji državi. K tem okoliščinam sodi tudi kriterij iz 17. člena Evropske konvencije o izročitvi, ki jo je Republika Slovenija ratificirala (Ur. l. RS-MP, št.22/94), da se upošteva možnosti za kasnejšo izročitev drugi državi. V BiH velja prepoved izročanja lastnih državljanov tretjim državam. Zakon o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah (Zakon o međunarodnoj pravnoj pomoči u krivičnim stvarima, Službeni glasnik BiH, br. 53/09 z dne 15. 6. 2009) namreč v a) točki 34. člena kot enega od kumulativno predpisanih pogojev za izročitev zahtevane osebe iz BiH v tretjo državo določa, da zahtevana oseba ni državljan BiH. Z izpodbijano odločitvijo, ko je torej sodišče dalo prednost BiH in ne ZR Nemčiji, in odločilo, da se zahtevana oseba, ki je državljan BiH izroči tej državi, je glede na prepoved izročanja lastnih državljanov, ki velja v BiH, drugi državi onemogočilo uspešno izvedbo kazenskega postopka zoper zahtevano osebo.

Za kaznivo dejanje, zaradi storitve katerega je predajo osebe zahtevala Nemčija, je predpisana višja zaporna kazen kot za kaznivo dejanje, zaradi storitve katerega je izročitev zahtevala BiH. Obe državi zahtevata predajo oziroma izročitev za dejanji, ki sta bili storjeni na njunem ozemlju, obe zaradi izvedbe kazenskega postopka zoper zahtevano osebo. Nemčija je izdala nalog za prijetje in predajo, še preden je za izročitev zaprosila BiH. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je pri odločanju bistvenega pomena, da je bilo predhodni prošnji BiH za izročitev zahtevane osebe pravnomočno ugodeno že s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 10. 6. 2013, torej še preden je Nemčija izdala nalog za prijetje in predajo M. R. Takšna odločitev, gre za res iudicata, je za našo državo zavezujoča. Celovita presoja navedenih okoliščin pokaže, da je ta dodatna prvina, ki jo je treba upoštevati v skladu z določbo tretjega odstavka 32. člena ZSKZDČEU-1 (okoliščine, določene z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo), prevalentna in narekuje izročitev zahtevane osebe BiH.

Če je zoper isto osebo odločeno, da se preda državi članici Evropske Unije in izroči tretji državi, o tem odloča senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča, ki pri tem ustrezno upošteva vse okoliščine primera, zlasti težo kaznivega dejanja, kraj storitve kaznivega dejanja, datume posameznih nalogov, dejstvo, ali so odrejeni zaradi izvedbe kazenskega postopka ali zaradi izvršitve kazni in tudi tiste okoliščine, ki so določene z ustreznimi mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo (32. člen ZSKZDČEU-1).

Če je zoper isto osebo pravnomočno odločeno, da se preda državi članici in izroči tretji državi, odloči o tem, ali se osebo preda državi članici ali izroči tretji državi, senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.