31. člen ZSKZDČEU-1

Določbo 31. člena ZSKZDČEU-1 si zagovornik napačno tolmači, saj ta predvideva postopek odločanja v primeru več nalogov (konkurenca nalogov), kar v konkretni zadevi ni primer. Iz podatkov spisa, prav tako iz razlogov izpodbijanega sklepa, nenazadnje pa v tem pogledu niti zagovornik ne trdi drugače, je sodišče prve stopnje prejelo le en nalog za prijetje in predajo, in to s strani Republike Madžarske. Republika Avstrija ni poslala nobenega naloga Republiki Sloveniji, temveč je, kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijanem sklepu (točka 11 obrazložitve), le zavrnila predajo zahtevane osebe na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo, ki ga je Republiki Avstriji posredovala Republika Madžarska.

Ne drži, da mora biti evropskemu nalogu za prijetje in predajo priložen nacionalni nalog za prijetje, to je odločba, na kateri temelji evropski nalog za prijetje in predajo. Razlaga (c) točke prvega odstavka 8. člena Okvirnega sklepa Sveta z dne 13.6.2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kot je bil spremenjen z okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26.2.2009, je v teoriji in sodni praksi jasna. 8. člen okvirnega sklepa, ki je naslovljen "Vsebina in oblika evropskega naloga za prijetje", v prvem odstavku določa: "Evropski nalog za prijetje vsebuje naslednje podatke, podane v skladu z obrazcem v prilogi:“ med drugim, je v točki (c) navedeno "dokazilo o izvršljivi sodbi, nalogu za prijetje ali katerikoli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom, ki sodi v okvir členov 1 in 2“. Navedba "dokazilo o nalogu za prijetje" ne pomeni, da mora biti nacionalni nalog za prijetje priložen evropskemu nalogu za prijetje, ampak je s tem zahtevano, da se v evropskem nalogu za predajo in prijetje navede podlaga na kateri temelji nalog in se to vnese v točko (b) obrazca evropskega naloga za prijetje in predajo. Pritožnik ima prav,

Za predajo je poleg kraja storitve kaznivega dejanja pomembno predvsem dejstvo, da je Republika Hrvaška članica EU, njena prošnja za predajo pa ima v luči novejše sodne prakse Sodišča EU prednost pred zahtevo za izročitev tretji državi. Sodišče EU je v zadevi C-182/2015 z dne 6. 9. 2016 razsodilo, da mora v takšnem primeru država članica, v kateri se nahaja državljan EU, ki je državljan druge države članice, in kateri tretja država, s katero je sklenila sporazum o izročitvi, poda prošnjo za izročitev, obvestiti državo članico, katere državljan je navedeni državljan, in glede na okoliščine primera tej državi članici na njeno prošnjo predati tega državljana v skladu z določbami Okvirnega sklepa Sveta 2002/584, spremenjenega z določbami Okvirnega sklepa Sveta 2009/299.

Določba drugega odstavka 31. člena ZSKZDČEU-1 primeroma navaja okoliščine, ki jih sodišče upošteva pri odločitvi o predaji osebe državi članici ali izročitvi tretji državi. K tem okoliščinam sodi tudi kriterij iz 17. člena Evropske konvencije o izročitvi, ki jo je Republika Slovenija ratificirala (Ur. l. RS-MP, št.22/94), da se upošteva možnosti za kasnejšo izročitev drugi državi. V BiH velja prepoved izročanja lastnih državljanov tretjim državam. Zakon o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah (Zakon o međunarodnoj pravnoj pomoči u krivičnim stvarima, Službeni glasnik BiH, br. 53/09 z dne 15. 6. 2009) namreč v a) točki 34. člena kot enega od kumulativno predpisanih pogojev za izročitev zahtevane osebe iz BiH v tretjo državo določa, da zahtevana oseba ni državljan BiH. Z izpodbijano odločitvijo, ko je torej sodišče dalo prednost BiH in ne ZR Nemčiji, in odločilo, da se zahtevana oseba, ki je državljan BiH izroči tej državi, je glede na prepoved izročanja lastnih državljanov, ki velja v BiH, drugi državi onemogočilo uspešno izvedbo kazenskega postopka zoper zahtevano osebo.

Za kaznivo dejanje, zaradi storitve katerega je predajo osebe zahtevala Nemčija, je predpisana višja zaporna kazen kot za kaznivo dejanje, zaradi storitve katerega je izročitev zahtevala BiH. Obe državi zahtevata predajo oziroma izročitev za dejanji, ki sta bili storjeni na njunem ozemlju, obe zaradi izvedbe kazenskega postopka zoper zahtevano osebo. Nemčija je izdala nalog za prijetje in predajo, še preden je za izročitev zaprosila BiH. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je pri odločanju bistvenega pomena, da je bilo predhodni prošnji BiH za izročitev zahtevane osebe pravnomočno ugodeno že s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 10. 6. 2013, torej še preden je Nemčija izdala nalog za prijetje in predajo M. R. Takšna odločitev, gre za res iudicata, je za našo državo zavezujoča. Celovita presoja navedenih okoliščin pokaže, da je ta dodatna prvina, ki jo je treba upoštevati v skladu z določbo tretjega odstavka 32. člena ZSKZDČEU-1 (okoliščine, določene z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo), prevalentna in narekuje izročitev zahtevane osebe BiH.

Če je zoper isto osebo odločeno, da se preda državi članici Evropske Unije in izroči tretji državi, o tem odloča senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča, ki pri tem ustrezno upošteva vse okoliščine primera, zlasti težo kaznivega dejanja, kraj storitve kaznivega dejanja, datume posameznih nalogov, dejstvo, ali so odrejeni zaradi izvedbe kazenskega postopka ali zaradi izvršitve kazni in tudi tiste okoliščine, ki so določene z ustreznimi mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo (32. člen ZSKZDČEU-1).

Če je zoper isto osebo pravnomočno odločeno, da se preda državi članici in izroči tretji državi, odloči o tem, ali se osebo preda državi članici ali izroči tretji državi, senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.