93. člen ZDR-1

Ker toženka neutemeljeno ni upoštevala datuma prenehanja delovnega razmerja, ki ga je navedla tožnica v odpovedi in pri določitvi katerega je upoštevala dogovorjeno dolžino odpovednega roka, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožničinemu zahtevku.

Dogovor o krajšem odpovednem roku s potekom 31. 12. 2021 res ne vsebuje dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka, vendar navedeno za razsojo v tej zadevi ni odločilno. Bistveno je zgolj dejstvo, da je A. A. delovno razmerje z elementi iz 4. člena ZDR-1 pri tožeči stranki dejansko prenehalo z dnem 31. 12. 2021 ter se je na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi dne 1. 1. 2022 dejansko vzpostavilo pri delodajalcu B. d. d. Z dnem 31. 12. 2021 je tako odpadla podlaga za ex lege vključenost v zavarovanje iz 14. člena ZPIZ-2 pri tožeči stranki. Od 1. 1. 2022 dalje je pravni temelj za obvezno zavarovanje A. A. iz delovnega razmerja in posledično lastnost zavarovanca obstajal pri delodajalcu B. d. d.

Ob upoštevanju, da določba 83. člena ZDR-1 temelji na 49. členu Ustave RS, ki prepoveduje prisilno delo, je pogodbeno določilo, ki delavcu prepoveduje podati odpoved pogodbe o zaposlitvi pred nastopom dela ali v roku enega meseca po nastopu dela, zaradi nasprotovanja določbam ustave in prisilnim določbam ZDR-1 nično. Stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji glede ničnosti upoštevati, koliko časa takšna pogodbena kazen zavezuje stranki in da bi lahko govorili o ničnosti pogodbene kazni le v primeru, ko je delavec celotno obdobje zaposlitve pod pritiskom plačila pogodbene kazni v primeru, če bi odpovedal pogodbo o zaposlitvi in bi lahko le takrat šteli, da gre za pretiran poseg delodajalca v pogodben odnos, je napačno.

Tek odpovednega roka ni odvisen od datuma, ki ga v odpovedi navede delavec, temveč (zgolj) od datuma vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je torej tožnica odpoved podala in toženi stranki vročila dne 14. 8. 2019, je 15-dnevni pogodbeno določeni odpovedi rok začel teči z naslednjim dnem in se je iztekel 29. 8. 2019, ne 31. 8. 2019. Po uveljavljeni sodni praksi je delavec upravičen do plačila vseh dejansko opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa. Pri tem ni bistveno, ali je delodajalec delavcu nadurno delo odredil pisno ali ne, ampak le, ali je od delavca zahteval, da delo opravijo in je bilo delo tudi opravljeno.

Opravljanje kratkotrajnega oziroma priložnostnega dela za druge naročnike ne izključuje obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki. Tudi redno zaposleni delavci lahko občasno opravljajo delo, ki jim omogoča dodaten zaslužek. Ker je tožena stranka v okviru organiziranega delovnega procesa dajala tožniku navodila glede osebnega opravljanja dela in ga nadzorovala, je šlo v tožnikovem primeru dejansko za prikrito delovno razmerje. Za prikrito delovno razmerje gre namreč v primeru, če se razmerje med delavcem in delodajalcem navzven prikazuje drugače, kot je v resnici, z namenom izničenja ali zmanjšanja zaščite, ki se zagotavlja delavcem oziroma zaradi izogibanja plačila davkov in prispevkov. ZDR v drugem odstavku 11. člena oziroma ZDR-1 v drugem odstavku 13. člena v takšnem primeru ne glede na formalno obliko razmerja celo vzpostavlja domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), ni pravilno, da sodba vsebuje toč

Dejstvo, da delavec pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in po tem, ko sprejme ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, opravlja enako delo, ne pomeni avtomatično neutemeljenosti odpovednega razloga. Ob ukinitvi določenega delovnega mesta je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, tudi če delavec dejansko ves čas opravlja enako ali v bistvenem podobno delo.