82. člen ZDR-1

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi morala toženka v sklepu, s katerim mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala, navesti, kdaj je ugotovila razlog za odpoved. Tega ji zakon ne nalaga, določa le, da mora v odpovedi delodajalec pisno obrazložiti dejanski razlog za podajo (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Kot je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS, se za odpoved, ko je podana, domneva, da je podana v roku. Šele, če se v sodnem postopku vprašanje pravočasnosti izpostavi kot sporno, mora glede na drugi odstavek 82. člena ZDR delodajalec dokazati, kdaj je ugotovil razlog za izredno odpoved.

V obravnavani zadevi, ko tožnik zanika podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa se nanjo sklicuje kot na podlago za veljavno prenehanje delovnega razmerja tožnika pri njej, je bilo dokazno breme o tem, da je tožnik podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo podal toženki z namenom, da ta učinkuje, na slednji, tudi upoštevaje, da tožnik zatrjuje negativno dejstvo. Glede na pojasnjeno porazdelitev dokaznega bremena bi morala toženka konkretizirano navesti, kdaj, v katerih okoliščinah in na kak način naj bi ji tožnik podal veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca z namenom, da ta kot taka učinkuje, ter komu pri toženki jo je izročil, in za to predlagati ustrezne dokaze.

Tožnica je dne 9. 9. 2023 pisno odpovedala podjemno pogodbo in nato v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tožničino odpoved podjemne pogodbe ni mogoče šteti za redno odpoved delavca po 82. členu ZDR-1, kot se za to zavzema tožena stranka, saj podjemna pogodba ni predstavljala veljavne pravne podlage za tožničino delovno razmerje in zato tudi odpoved take pogodbe nima učinka na delovno razmerje (prim. sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 77/2018). Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da tožnica v tožbi in pripravljalnih vlogah ni konkretno zatrjevala elementov delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1, ter da je sodišče to poskušalo sanirati z izpovedbo tožnice. Tožnica je že v tožbi navajala, da je bila podjemna pogodba fiktivna in da je prekrivala dejansko delovno razmerje, ter postavila zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 18. 4. 2023 dalje za nedoločen čas in polni delovni čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Glede na 18. člen ZDR-1, ki določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavci in delodajalcem do

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi moral tožnik dokazati, da je odpoved podal v fazi izgubljenega stika z realnostjo oziroma da ni razumel pomena odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel, sodišče prve stopnje je njegovo izpoved in izpoved njegove osebne zdravnice pravilno štelo za manj prepričljivi od ugotovitev sodne izvedenke medicinske stroke za področje psihiatrije in prič, ki so bile zaslišane v zvezi z dogodki ob odpovedi.

Pomembno pravno vprašanje je pravilna presoja o obstoju temelja za plačilo pogodbene kazni po določbi 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije.

Tožena stranka je dokazala, da tožnica 18. 4. 2019 na srečanju prodajnikov ni dovolj strokovno predstavila plana za leto 2019, ni kvalitetno izvedla izobraževanja potnikov 7. 5. 2019 in da njena tedenska poročila niso bila dovolj kakovostna in strokovna. To pa predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Tožnik je vozil s hitrostjo 39,8 kilometra na uro, pred ovinkom (zavojem) je hitrost znižal na 32,9 kilometra na uro. Že takšno ravnanje predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno najmanj iz hude malomarnosti, prometne nesreče ni povzročila kratkotrajna izguba zavesti, ampak previsoka hitrost.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi na podlagi prvega odstavka 82. člena ZDR-1 v povezavi z določbami 45. in 46. člena OZ pravilno odločilo, da ni utemeljen tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev odpovedi, ki jo je podala, saj ta ni bila podana pod vplivom grožnje oziroma pod prisilo nadrejenih.

Neutemeljeno pritožba vztraja, da odpovedi nikoli ni podpisal in da je njegov podpis prekopiran ali ponarejen. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz originala odpovedi izhaja, da podpis tožnika na njej ni prekopiran ali prilepljen s kake druge listine. V kolikor bi tožnik resnično menil, da podpis na navedeni odpovedi ni njegov, bi predlagal izvedbo dokaza z grafologom.

Navidezna pogodba pa nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena OZ), na kar sicer upravičeno opozarja obravnavana pritožba. Vendar pa v primeru, da navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta se pogodbenika v konkretnem primeru zavedala, da ne gre za plačo (ker sta se pogodbenika zavedala, da Ž. po sklenjenem Sporazumu ne bo več pri tožeči stranki opravljal nobenega dela), temveč sta hotela dogovoriti odpravnino, pri čemer ni bilo nobenih pravnih zadržkov, da prikriti posel ne bi bil veljaven.

Sodišče je pravilno povzelo mnenje izvedenke in ugotovilo, da je le-ta zavzela stališče, da ima tožnik nizko frustracijsko toleranco, da je impulziven in se težko kontrolira zlasti pod stresom, postane napet, jezen in ni sposoben samo regulacije. Tožnik je v konkretnem primeru odreagiral z verbalnim nasiljem, in ni bil sposoben racionalnega premisleka, kakšne posledice ima lahko njegovo ravnanje. Tožnik takrat deluje nepremišljeno in škodi sebi, pri čemer je njegova nestabilnost osebnostnega funkcioniranja prisotna na več področjih. Tako je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno štelo, da tožniku ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za dejanje grožnje. Zaradi navedenega je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo je sodišče razveljavilo.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnici očitanimi kršitvami v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (to je glede žaljivega in nespoštljivega obnašanja do ravnatelja tožene stranke in sodelavca ter glede vplivanja na varovanko, da je ta po tožničinih navodilih lastnoročno napisala pisno izjavo, ki ne ustrezna dejanskemu stanju) ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da te kršitve predstavljajo utemeljen odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Tožena stranka je dokazala, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da si je protipravno prilastil 321 kosov viška servisnega materiala, ki mu je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo. S tem je uresničil vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1, kar je odpovedni razlog po 1. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Dokazan pa je tudi odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnik z očitanim ravnanjem naklepoma huje kršil tudi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil obveznosti iz 33. , 34. in 37. člena ZDR-1. Po teh določbah mora delavec vestno opravljati delo, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, upoštevati mora zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, poleg tega pa se mora vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Glede na to, da je tožnik poslal toženi stranki odpoved pogodbe o zaposlitvi z nepreklicnim odstopom z dne 15. 12. 2016, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik z nespoštovanjem odpovednega roka sicer dejansko kršil svoje delovne obveznosti, vendar taka kršitev ne pomeni, da je odpoved pravno neučinkovita. Ugotovilo je, da je tožnikovemu predlogu z dne 19. 12. 2016 toženka sledila in tožnika odjavila iz obveznega zavarovanja z dnem 14. 12. 2016. Ker je pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje tožniku na njegov predlog prenehalo z dnem 14. 12. 2016, tožena stranka pogodbe o zaposlitvi tožniku ni mogla še enkrat ne redno ne izredno odpovedati 4. 1. 2017.

Tožnica ni osvojila potrebnih znanj za opravljanje nalog na delovnem mestu, na katerem se zahteva hitro analitično razmišljanje, zelo visoka stopnja natančnosti ter dobro poznavanje matematičnih funkcij in Excella. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen odpovedni razlog, in sicer neuspešno opravljeno poskusno delo, ki onemogoča nadaljevanje dela po pogodbi o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku dne 31. 1. 2014 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. V tožbi je tožnik zatrjeval, da se je poškodoval pri delu 3. 2. 2014, kar pomeni, da navedenega dne ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato za odločanje o odškodninskem zahtevku v zvezi z zatrjevano poškodbo pri delu delovno sodišče ni stvarno pristojno, pa je za reševanje pristojno stvarno in krajevno pristojno redno sodišče.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonita razveljavi. Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi redne odpovedi, ki jo je dal toženi stranki in ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je dala tožena stranka, nična. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo tožbeni zahtevek razširil in uveljavljal še nezakonitost te redne odpovedi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložen po izteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, zato je tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo. Ker tožnik ni dokazal, da je toženi stranki redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka, ni nična.

Tožnik pri pisanju svoje lastnoročne izjave o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil deležen fizičnega nasilja ali verbalnih groženj s strani tožene stranke in ni bil v zmoti, temveč je redno odpoved podal zato, ker je želel opozoriti na nezadovoljstvo nad tem, da je tožena stranka menila, da je odgovoren za incident določenega dne, pri tem pa je tožnik pričakoval, da ga bo direktorica v zvezi z njegovo odpovedjo povabila na razgovor. Tožnik tako ni dokazal, da bi ga tožena stranka kakorkoli prevarala, da bi ga zapeljala v zmoto ali da je bil deležen grožnje s strani delodajalca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožniku niso bile podane napake volje zaradi grožnje, bistvene zmote ali prevare in tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.

Tožnik je določenega dne, da bi dosegel protipravno premoženjsko korist, naklepno vršil pritisk in zahteval podkupnino od prokurista pravne osebe in je naslednjega dne, v posledici takega ravnanja, od prokurista prejel 400,00 EUR. S svojim ravnanjem je tožnik huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer dolžnost opravljanja dela v organiziranem delovnem procesu in pod navodili delodajalca in prepoved škodljivega ravnanja. Pri tem pa je izpolnil tudi znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 in znake kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 261. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan pa je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, je odločilno le, da gre za razlog, določen v prvem odstavku 111. člena ZDR-1, sodišču pa ni treba posebej ugotavljati, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka.