32. člen ZDR-1

Kolektivna pogodba ni le akt, ki je bil sprejet v prvotnem besedilu, temveč zajema tudi vse spremembe in dopolnitve. Stranki sta pogodbo o zaposlitvi sklenili dne 27. 10. 2023, kar pomeni, da sta vanjo s sklicevanjem na KPND zaobjeli tudi vse tedaj veljavne spremembe tega akta, med drugim torej tudi Aneks h KPND (Ur. l. RS, št. 88/2021), ki se uporablja od 4. 6. 2021 dalje.

Pritožba sicer poudarja razlike med delom tožnika po IPS modelu poslovanja in poznejšim agencijskim delom, vendar te razlike ne omajejo bistvene ugotovitve: tožnik je ves čas osebno opravljal isto delo, na istem kontejnerskem terminalu, z istimi sredstvi druge toženke, v njenem organiziranem delovnem procesu, po navodilih, ki so bila neposredno povezana z izvajanjem delovnega procesa druge toženke in pod njenim nadzorom, IPS model in agencijsko delo pa sta bila zlorabljena, saj sta prikrivala delovno razmerje. Zato je pravilno ugotovilo, da je bila v vsem tem obdobju dejanska delodajalka tožnika druga toženka.

Bistveno je, kakšna je dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne, kakšen formalni, pisni izraz/obliko (če sploh) sta stranki njunemu razmerju dali. Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je pomemben zlasti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktivna oblast delodajalca). Delovno razmerje se od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela.

Tožnici kot vodilni delavki pravica do dodatka za stalnost ni bila nezakonito odvzeta, temveč je bila le realizirana na tak dopusten način, da je bil dodatek vključen v fiksno dogovorjeni mesečni bruto znesek plače.

S pravnomočno sodno odločbo X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bila med drugim ugotovljena neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, s 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi, nasprotnemu udeležencu (to je toženka v tem sporu) pa je bilo naloženo, da v roku 30 dni sprejme nov akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt toženke neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo. Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena ZS), kar pomeni, da mora kljub obstoju splošnega akta delodajalca tudi v individualnem delovnem sporu odločati primarno na podlagi zakona in prezreti tisti splošni akt delodajalca, ki posega v zakonsko določene pravice delavcev. Tudi v tem individualnem delovnem sporu je b

Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo sodišče prve stopnje glede na navedbe strank in zahtevek tožnika dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), v primerjavi z zakonskimi določbami tožniku odvzelo določene pravice ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je Organizacijsko navodilo toženke posegalo v zakonske pravice tožnika, saj je bila ureditev toženke v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je temu avtonomnemu pravnemu viru utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).

Stališče, da daljšega zastaralnega režima iz prvega odstavka 353. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker velja le za odškodninske zahtevke, ne pa za reparacijski tožbeni zahtevek, ki je predmet tega spora, ni pravilno. Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja. Po prevladujočem stališču sodne prakse pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja (npr. ko je storilec neznan, duševno zboli, ob izvrševanju škodnega dejanja ali med kazenskim postopkom umre, ko je obtožba zoper njega umaknjena, pa oškodovanec o tem ni obveščen, amnestija), pri čemer pra

Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je tedaj, kadar se kazenski postopek zaključi z odločbo, na katero pravdno sodišče ni vezano, obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje, vendar le, če to ne predstavlja nedopustnega posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, tj. pravica oškodovanca do sodnega varstva (23. člen URS) in domneva nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen URS), se torej mora prevesiti v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva. Tožniku pravica do dodatka za stalnost ni bila nezakonito odvzeta, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je bila l

Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je dopusten dogovor med pravdnima strankama o vključenosti dodatkov za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa (konkretno, za dodatke za nočno delo, delo v nedeljo in na praznike) v osnovno bruto plačo tožnika. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tak dogovor med delavcem in delodajalcem v nasprotju s prisilnimi določbami zakona in zato neveljaven.

Tožnik je opravljal naloge mejne kontrole na mednarodnih mejnih prehodih (preverjanje dokumentov, listin in prevoznih sredstev) na enak način in v enakem obsegu kot njegovi sodelavci, ki so bili zaposleni na delovnem mestu višji policist. Pravilno je sodišče ugotovilo, da gre za naloge delovnega mesta višji policist, ki jih je lahko tožnik kot policist SR-NDM opravljal zgolj izjemoma in v obliki pomoči (v primeru nepredvidenih varnostnih okoliščin), in da nalog delovnega mesta, ki ga je tožnik zasedal na podlagi pogodbe o zaposlitvi (nadzor državne meje), ni opravljal.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec ni prekršil konkurenčne klavzule. Pravilno je izhajalo iz tega, da je delo voznika tovornih vozil v osnovi podobno in da je toženec pri tožniku pridobil samo dodatno znanje in izkušnje za prevoz vozil z avtotransporterjem. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da usposabljanje za delo voznika tovornega vozila - avtotransporterja pomeni izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1, katerega je bil tožnik tožencu dolžan zagotoviti in tudi nositi stroške v zvezi z njim, kot je določeno v četrtem odstavku 170. člena ZDR-1. Pravica do kritja stroškov izobraževanja je zakonska pravica delavca, glede katere velja določba 32. člena ZDR-1, ki določa neveljavnost določil pogodbe o zaposlitvi, če so ta v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca.

Sodišče prve stopnje bi moralo dejstvo, ali je tožnik tahograf nepravilno uporabljal po lastni odločitvi ali pa ga je v to (neposredno ali posredno - prek določitve časovnih okvirov in relacij poti) silila tožena stranka, ugotoviti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Prepričljivo in vestno dokazno oceno bi moralo vnesti v obrazložitev svoje odločitve, saj je ugotovitev, po čigavi iniciativi je tožnik nepravilno uporabljal tahograf, v tem sporu bistvena za presojo verodostojnosti izpisov tahografa, s katerimi je tožnik (na katerem je bilo dokazno breme) med drugim dokazoval obseg nadurnega in nočnega dela.

Za presojo, ali je bil tožnik začasno napoten na delo v tujino ali pa je bil na službeni poti, je v obravnavanem primeru bistveno, da je bilo usposabljanje tožnika njegova edina delovna naloga v tujini na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi in da je predstavljalo opravljanje njegovega rednega dela. Dejstvo, da je bil tožnik na izobraževanju, v okoliščinah konkretnega primera še ne pomeni, da ni bil začasno napoten na delo v tujino. Izobraževanja oziroma usposabljanja delavca res praviloma ni mogoče šteti za napotitev delavca na delo v tujino, ampak gre praviloma za službeno pot. Vendar pa to ne velja v konkretnem primeru, saj je izobraževanje oziroma usposabljanje tožnika predstavljalo njegovo edino delovno nalogo v tujini v okviru pogodb o zaposlitvi in s tem njegovo redno delo. V tem primeru je zato treba tožnika obravnavati kot napotenega delavca na podlagi 208. člena ZDR-1, in sicer tako glede dela v Avstriji kot tudi glede dela v Švici.

Tožnik je v vtoževanem obdobju (od 15. 9. 2018 do 31. 8. 2019) opravljal naloge mejne kontrole (na mejnih prehodih, kar je naloga delovnega mesta višji policist), na enak način in v enakem obsegu kot njegovi sodelavci, ki so bili zaposleni na delovnem mestu višji policist. Zato mu je sodišče prve stopnje za to obdobje pravilno prisodilo vtoževano razliko v plači za dejansko opravljeno delo - glede na višje vrednoteno delovno mesto višjega policista.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku vse opravljene nadure plačala v obliki gibljivega dodatka, ki ga je tožnik prejel v vsakem mesecu vtoževanega obdobja. Znotraj mesečnih zneskov gibljivega dodatka je namreč vedno prejel višje plačilo, kot znaša zgolj upoštevana vrednost opravljenega nadurnega dela v posameznem mesecu (kar je razvidno iz tabele pod 11. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe), zato posledično ni bilo tožnikovega prikrajšanja iz naslova plačila nadurnega dela v vtoževanem obdobju. Tožnik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju zahtevka za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje na tožnikov račun odprt pri KD. Sodišče prve stopnje je tožbo v tem delu pravilno zavrglo zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke t. i. notranje poti oziroma predhodnega varstva pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu, ki jo predvideva določilo 200. člena ZDR-1.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je prepozna odpoved, ki jo je tožena stranka podala ob izteku šestmesečnega poskusnega dela. Stranki sta pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in trajanju poskusnega dela dolžni upoštevati določbe ZDR-1, pa tudi kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca, s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo pa se (razen izjem, ki so točno določene) lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše (9. člen ZDR-1). Na ta način zakon omejuje avtonomijo pogodbenih strank, kar pomeni, da tudi poskusno delo v daljšem obdobju kot je predvideno v panožni KP in splošnem aktu tožene stranke, predstavlja pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Neveljavnost takšnega pogodbenega določila predpisuje 32. člen ZDR-1.

Če za določeno delovno razmerje velja kolektivna pogodba glede na določbe o osebni in stvarni veljavnosti, ta velja ne glede na to, ali se stranki nanjo sklicujeta v pogodbi o zaposlitvi. Glede presoje, ali konkretna kolektivna pogodba (KPOP) velja za tožnika in toženko ter njuno medsebojno (delovno) razmerje, je bistveno, kakšne so določbe same kolektivne pogodbe glede veljavnosti. 9. člen ZDR-1 omejuje avtonomijo pogodbenih strank. Prvi odstavek 9. člena ZDR-1 določa, da sta pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja delavec in delodajalec dolžna upoštevati določbe tega zakona, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. 32. člen ZDR-1 pa določa, da se v primeru, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe. Povzeta ureditev v ZDR-

Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožena stranka kršila določbi 31. in 32. člena ZDR-1. Določba 8. alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1 določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določilo o znesku osnovne plače delavca v evrih, ki delavcu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ter o morebitnih drugih plačilih. Ta določba je v celoti upoštevana v tožničini pogodbi o zaposlitvi in ni v nasprotju z določbo 32. člena ZDR-1. Ta določa, da se uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. Odločilno je, da je tožničina izhodiščna plača pogodbeno določena. Dogovor o uskladitvi višine plač in sklep uprave, tudi če bi imela naravo kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca, ne določata višje plače tožnice v vtoževanem obdobju, saj se nanašata le na leto 2012, tožnica pa tudi ni navedla nobene druge pravne podlage, ki bi drugače dolo

Določba 8. alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1 določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določilo o znesku osnovne plače delavca v eurih, ki delavcu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih. Ta določba je v celoti upoštevana v tožničini pogodbi o zaposlitvi ter tudi ni v nasprotju z določbo 32. člena ZDR-1, ki določa, da se uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, saj je tožničina izhodiščna plača pogodbeno določena.

Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici tudi dejansko izplačevala plačo, dogovorjeno s pogodbo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pri plači ni bila prikrajšana.