28. člen ZDR-1

Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka sklenila delovno razmerje z njeno zavarovanko brez predpisanega predhodnega preventivnega zdravstvenega pregleda, ni pa podala konkretnih navedb, iz katerih bi izhajalo, da delavka zdravstveno ni bila sposobna za opravljanje del in nalog konkretnega delovnega mesta, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka torej svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila. Iz varstvenega namena norm, ki zapovedujejo napotitev delavca na preventivni zdravstveni pregled izhaja, da je namen zakonodajnega urejanja v prvi vrsti v varovanju delavčevega zdravja. Tožeča stranka je v spis predložila strokovno mnenje imenovanega zdravnika, da zavarovanka ob nastopu delovnega razmerja ni bila zmožna za delovne naloge, navedene v pogodbi o zaposlitvi, vendar pa ta dokaz za odločitev o zadevi ni relevanten, saj imenovani zdravnik ni opravil zdravniškega pregleda, kar je pogoj za zahtevek po drugem odstavku 87. člena ZZVZZ. Razlogov za začasno zadržanost od dela zaradi bolezni ni mogoče enačiti z zavarovančevo zdravstveno zmožnostjo za opravljanje dela, ki je predmet pogodbe o delu.

Tožnica je dne 9. 9. 2023 pisno odpovedala podjemno pogodbo in nato v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tožničino odpoved podjemne pogodbe ni mogoče šteti za redno odpoved delavca po 82. členu ZDR-1, kot se za to zavzema tožena stranka, saj podjemna pogodba ni predstavljala veljavne pravne podlage za tožničino delovno razmerje in zato tudi odpoved take pogodbe nima učinka na delovno razmerje (prim. sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 77/2018). Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da tožnica v tožbi in pripravljalnih vlogah ni konkretno zatrjevala elementov delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1, ter da je sodišče to poskušalo sanirati z izpovedbo tožnice. Tožnica je že v tožbi navajala, da je bila podjemna pogodba fiktivna in da je prekrivala dejansko delovno razmerje, ter postavila zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 18. 4. 2023 dalje za nedoločen čas in polni delovni čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Glede na 18. člen ZDR-1, ki določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavci in delodajalcem do

Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da za uporabo 67. člena ZDR-1 ni pomembno, ali je delavec s pravico do krajšega delovnega časa že zaposlen pri delodajalcu ali pa se zaposli na novo. Ker se tožnica pri toženi stranki za krajši delovni čas ni zaposlila zaradi določb s področja invalidskega zavarovanja, ampak na podlagi 65. člena ZDR-1, ne more uveljaviti pravic iz delovnega razmerja, kot jih ima delavec, zaposlen v skladu s 67. členom ZDR-1. V primeru sporne zaposlitve za krajši delovni čas s strani tožene stranke ni šlo za izpolnjevanje obveznosti delodajalca po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, kot je bila npr. situacija leta 2011, ko je tožena stranka tožnici v posledici odločbe ZPIZ z dne 9. 8. 2011 morala zagotoviti pravico do opravljanja dela s krajšim delovnim časom od polnega (101. člen ZPIZ-1). Zgolj zato, ker je bila tožnica predhodno že zaposlena pri toženi stranki za krajši delovni čas po 66. členu ZDR, nakar ji je delovno razmerje zaradi upokojitve prenehalo, ne pomeni, da je utemeljeno sklepala, da je bila v letu 2017 še nadalje zaposlena po isti podlagi oziroma na isti način kot predhodno leta 2011. Zlasti pa takšno napačno sklepanje n

Mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni podrobneje obrazloženo. Vseeno to ne pomeni, da ni upoštevno, prav tako to ne more biti razlog za nezakonitost odpovedi. Pridobitev mnenja o ugotovitvi podlage za odpoved je pogoj za podajo odpovedi, na delodajalcu pa je dokazovanje utemeljenosti odpovednega razloga (prvi odstavek 84. člena ZDR-1).

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 2. 2017 dalje (ko je tožnici že prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi redne odpovedi) in za priznanje drugih pravic iz delovnega razmerja za vtoževano obdobje, je zmotna, saj ima tožnica možnost in pravni interes za uveljavljanje takšnega zahtevka tudi na drugi pravni podlagi (18. člen ZDR-1, 4. člen ZDR-1) in ne le v posledici nezakonitosti redne odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato bo moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločati po vsebini in ugotoviti, če je ta utemeljen.

Sodišče je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi podpisala tudi bianco „sporazumno odpoved“, kar je nezakonito, saj tretji odstavek 28. člena ZDR-1 prepoveduje delodajalčevo pogojevanje sklenitve pogodbe o zaposlitvi z vnaprejšnjim podpisom odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila sporazumna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedi tožnice (da je morala pred podpisom pogodbe o zaposlitvi podpisati bianco sporazumno odpoved) in štelo, da ni najti razumnega razloga, da bi tožnica 30. 4. 2015 sama podala odpoved (kot je to zatrjeval direktor tožene stranke), pri čemer je tožnica že 6. 5. 2015 napisala odvetniku pooblastilo za pravno pomoč in vložila tožbo. Glede na to, da je tožnica 31. 3. 2015 sklenila pri banki pogodbo za gotovinski kredit in navedla, da je zaposlena pri toženi stranki, nato pa že čez en mesec podala odpoved, kaže na to, da je podaja odpovedi, kot jo je prezentiral direktor tožene stranke neprepričljiva. Tožnica je bila namreč v nadaljevanju najprej brezposelna, nato pa je sklenila delovno razmerje za določen čas za samo 30 ur tedensko. Tožnica je tudi vedela, da ne bo dobila nadomestila za brezposelnost v primeru sporazumne odpovedi, pri čemer ima tožnica dva majhna otroka, z možem gradita hišo, tako da tudi iz otroških dodatkov odplačuje kredit. Ker je tožena stranka kršila postopke v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, je izpo