29. člen ZDR-1

Iz prve pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je toženka tožniku priznala le 2 dneva dopusta za leto 2019 in ni dokazala, da je tožnika seznanila, da ima tudi za leto 2020 pravico do sorazmernega dela dopusta. Toženka tekom postopka na prvi stopnji ni ne zatrjevala ne dokazala, da je tožnika obvestila, koliko dni dopusta mu pripada za leto 2020 in ga opozorila, da lahko ta dopust izrabi. Zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožniku za leto 2020 priznavala več kot 2 dni dopusta, s čimer naj bi bil tožnik seznanjen. Ker toženka ni dokazala, da je bil tožnik poučen o možnosti izrabe sorazmernega dela dopusta za leto 2020, katerega tožnik dejansko ni izrabil, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo nadomestilo za 17 dni neizrabljenega dopusta za leto 2020. Toženka ni dokazala, da bi tožnika tem, ko ji je prinesel dokazilo o delovni dobi, pozvala, naj to stori, čeprav je vedela, da je njena dolžnost, da tožniku plača dodatek za delovno dobo. Toženka se zato neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 29. člena ZDR-1 in okoliščino, da tožnik ni ugovarjal obračunu plače. Navedeno ne vpliva na njeno zakonsko obveznost, da tožniku pravočasno plača osnovno plačo s pripadajočimi do

Izjemoma se v primerih, ki so taksativno našteti v tretjem odstavku 9. člena ZDR-1, pravice in obveznosti s kolektivno pogodbo lahko uredijo drugače, kot je določeno v ZDR-1. Med izjemami, ki omogočajo drugačno ureditev, kar lahko pomeni tudi za delavca manj ugodno ureditev in s tem odstop od načela in favoren, je tudi določba 222. člena ZDR-1, s tem da je v samem 222. členu ZDR-1 možnost takšne, drugačne ureditve omejena le na kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti.

Neutemeljene so navedbe revidentke, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo četrti odstavek 15. člena ZDR že s tem, ko je odločilo, da je bila nova pogodba sklenjena ustno. Za presojo nastanka pogodbe o zaposlitvi je pomembno, ali je med strankama doseženo soglasje, ni pa pomembno, kako je to soglasje izraženo – pisno, ustno ali s konkludentnimi dejanji. Zmotno je stališče, da tožničina opustitev ravnanja po prvem odstavku 204. člena ZDR izraža oziroma „se šteje za strinjanje“ s spremembo kraja opravljanja dela. Tudi razlaga sodišča druge stopnje, da že nekaj časa trajajoče dejansko opravljanje dela na drugi lokaciji (po pisni odredbi delodajalca) predstavlja soglasje volj strank za takšno spremembo, da soglasje dokazuje ter da pomeni spremembo kraja opravljanja dela, ni utemeljena oziroma je najmanj preuranjena.

Toženec je dolžan tožniku delno invalidsko pokojnino na podlagi sodbe izplačati za nazaj. Ker do izdaje ustrezne odločbe toženca ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca, delodajalca oziroma druge osebe, temveč zaradi ravnanja toženca, je tožnik upravičen do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.