204. člen ZDR-1

Ker se je 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva zoper odpoved (tretji odstavek 204. člena ZDR-1) iztekel 8. 5. 2024, je dne 20. 5. 2024 vložena tožba prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje zavrglo.

Ob upoštevanju, da je tožnica pri tožencu ostala na delu po poteku časa, za katerega je sklenila zadnjo pogodbo o zaposlitvi (to je še skoraj tri mesece po 31. 12. 2016), je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 56. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da se šteje, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Zmotno je stališče pritožbe, da naj bi šlo v tem sporu za (čisto) denarno terjatev, ter da bi zato tožnik v skladu s četrtim odstavkom 204. člena ZDR-1 terjatev lahko uveljavljal neposredno pred sodiščem, ne glede na rok iz 25. člena ZJU. Ne gre namreč za denarno terjatev v smislu določbe četrtega odstavka 204. člena ZDR-1, saj tožnik s tožbo ne zahteva po višini opredeljenega denarnega zneska, ki bi bil po temelju nesporen, temveč zahteva ugotovitev, da je upravičen do napredovanja za dva plačna razreda ter izplačilo razlik v plači ob upoštevanju napredovanja za dva plačna razreda. Tudi ne drži, da je tožnik upravičen do napredovanja že zgolj na podlagi predpisov, ter da tega ni potrebno posebej uveljavljati. Sodišče ne more v delovnem sporu samo "napredovati" delavca v višji plačni razred, ampak presoja zakonitost odločitve delodajalca o napredovanju, ki jo mora delavec pravočasno izpodbijati.

Tožbo zaradi izplačila razlike v plači je tožnik vložil dne 27. 6. 2016. Ob upoštevanju 202. člena ZDR-1 zastarajo terjatve iz delovnega razmerja v roku 5 let, vtoževana razlika v plači v zvezi z nezakonito premestitvijo predstavlja terjatev iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja in je zato potrebno upoštevati navedeno zakonsko določbo, kar pomeni, da so terjatve tožnika, ki se nanašajo na obdobje pred 27. 6. 2011 zastarale. Terjatve iz naslova plač zapadejo na plačilni dan, mesečno najkasneje do 18. v mesecu za pretekli mesec (134. člen ZDR-1) in zastaranje začne teči prvi dan po zapadlosti, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen OZ).

Tožnica je uveljavljala varstvo svojih pravic v zvezi s transformacijo delovnega razmerja v skladu z določbami 24. in 25. člena ZJU najprej pri delodajalcu in nato pred sodiščem, pri čemer je predhodni postopek pri delodajalcu procesna predpostavka za sodno varstvo. Zato je bila tožba vložena pravočasno pred iztekom 30 – dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva po določbi drugega odstavka 25. člena ZJU, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljene so navedbe revidentke, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo četrti odstavek 15. člena ZDR že s tem, ko je odločilo, da je bila nova pogodba sklenjena ustno. Za presojo nastanka pogodbe o zaposlitvi je pomembno, ali je med strankama doseženo soglasje, ni pa pomembno, kako je to soglasje izraženo – pisno, ustno ali s konkludentnimi dejanji. Zmotno je stališče, da tožničina opustitev ravnanja po prvem odstavku 204. člena ZDR izraža oziroma „se šteje za strinjanje“ s spremembo kraja opravljanja dela. Tudi razlaga sodišča druge stopnje, da že nekaj časa trajajoče dejansko opravljanje dela na drugi lokaciji (po pisni odredbi delodajalca) predstavlja soglasje volj strank za takšno spremembo, da soglasje dokazuje ter da pomeni spremembo kraja opravljanja dela, ni utemeljena oziroma je najmanj preuranjena.