VDSS Sklep Pdp 916/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (točka I izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 140,45 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila in da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje nepravilno. Zahtevek za izplačilo razlike v plači, ki jo je tožnik prejel in ki bi jo moral prejeti zaradi doseženega napredovanja, je čisti denarni zahtevek, ki ga je mogoče uveljaviti neposredno pred sodiščem v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 in za katerega ni treba uveljavljati predhodnega varstva pravic pri delodajalcu. Zato bi moralo sodišče o tožbi meritorno odločiti. Gre za pravico iz delovnega razmerja, ki javnemu uslužbencu pripada po zakonu in ni odvisna od odločitve predstojnika organa državne uprave. Gre za avtomatično zakonsko posledico izpolnitve pogojev, določenih v zakonu in na podlagi zakona sprejetih predpisov. Tožniku višja plača pripada že na podlagi dejstva, da je v napredovalnem obdobju dejansko opravljal delo in zanj pridobil tri ocene delovne uspešnosti, s katerimi je zbral zadostno število točk za napredovanje v višji plačni razred. Pravilna višina plače je odvisna le od pravilne uporabe materialnega prava. Navaja sodno prakso pritožbenega sodišča, in sicer Pdp 519/2012, Pdp 921/2013, Pdp 1248/2012 in Pdp 1112/2015. Meritorna je le določba tretjega odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 25. 8. 2017 na toženo stranko naslovil zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka je s sklepom z dne 25. 1. 2018 pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Tožnik je zoper sklep 5. 2. 2018 vložil pritožbo, katero je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom z dne 25. 4. 2018 zavrnila kot neutemeljeno. Sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja je bil tožniku vročen 14. 5. 2018, tožnik pa bi moral tožbo glede na določbo 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) vložiti v 30 dneh od tega dne, in sicer najkasneje v sredo, 13. 6. 2018, ko se je rok iztekel. Ker je tožnik tožbo vložil 14. 6. 2018, po poteku 30‑dnevnega roka za vložitev tožbe, je tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavrglo kot prepozno.

7Zmotno je stališče pritožbe, da naj bi šlo v tem sporu za (čisto) denarno terjatev, ter da bi zato tožnik v skladu s četrtim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) terjatev lahko uveljavljal neposredno pred sodiščem, ne glede na rok iz 25. člena ZJU. Ne gre namreč za denarno terjatev v smislu določbe četrtega odstavka 204. člena ZDR-1, saj tožnik s tožbo ne zahteva po višini opredeljenega denarnega zneska, ki bi bil po temelju nesporen, temveč zahteva ugotovitev, da je upravičen do napredovanja za dva plačna razreda ter izplačilo razlik v plači ob upoštevanju napredovanja za dva plačna razreda. Tudi ne drži, da je tožnik upravičen do napredovanja že zgolj na podlagi predpisov, ter da tega ni potrebno posebej uveljavljati. O tem je zavzeto stališče v sodbi in sklepu Pdp 606/2010 z dne 2. 12. 2010. Sodišče ne more v delovnem sporu samo "napredovati" delavca v višji plačni razred, ampak presoja zakonitost odločitve delodajalca o napredovanju, ki jo mora delavec pravočasno izpodbijati. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno štelo za prepozno in jo zavrglo, ne da bi po vsebini odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

8Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožena stranka ni upravičena do nagrade za odgovor na pritožbo, saj odgovor ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).