173. člen ZDR-1

Toženka je dokazala, da je tožnik s tem, ko je dne 11. 8. 2020 po 28 minutah predčasno zapustil delovno mesto, o tem pa ni obvestil nadrejenega ter ni obvestil nadrejenega o razlogih za svojo odsotnost dne 11. 8., 12. 8. in 14. 8. 2020, kršil svoje pogodbene in druge obveznosti. Tožnik ni upošteval navodil toženke, da ne sme predčasno zapuščati delovnega mesta, poleg tega bi moral o odsotnosti takoj obvestil nadrejenega (33. in 34. člen ZDR-1), s čimer je kršil tudi dolžnost obveščanja delodajalca (36. člen ZDR-1).

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, očitek o neobveščanju nadrejenega delavca in o neizpolnitvi zapisnika ne izhaja iz disciplinske obdolžitve, zato se tožnica s tema očitkoma ni mogla seznaniti niti se zagovarjati. Kot določa 173. člen ZDR-1 mora delodajalec delavca pred izrekom disciplinske sankcije pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti, da se v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, o njih izjavi, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Omenjena očitka sta sicer navedena v obrazložitvi odločitve o disciplinski odgovornosti, kar pa ne zadostuje, za kar se neutemeljeno zavzema toženka.

S tem, ko sta stranki v pogodbo zapisali, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki "vse stroške, ki so nastali v zvezi z izobraževanjem", med te stroške pa brez vsakega dvoma sodi tudi nadomestilo plače za dneve, ko tožena stranka ni bila na delu, je bilo zahtevi iz Kolektivne pogodbe delavcev zdravstvenega zavarovanja Slovenije zadoščeno. Strošek tožeče stranke, ki je toženi stranki za čas njene odsotnosti izplačala neto nadomestilo plače ter odvedla zanjo davke in prispevke, predstavlja bruto znesek izplačanega nadomestila, in sicer za vse ure odsotnosti z dela zaradi izobraževanja. V času, ko je tožena stranka koristila pravico do odsotnosti, ni delala in tožeča stranka nanjo ni mogla računati. Stališče sodišč nižje stopnje, da tožena stranka nadomestila plače ni dolžna vrniti, ker je vse delo kljub odsotnosti opravila, je napačno.

Toženka ni opravila pravniškega državnega izpita. Zato je na podlagi sklenjenih pogodb o izobraževanju dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške v zvezi s pripravništvom in pravniškim državnim izpitom, in sicer v bruto znesku.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožena stranka tožnico pozivala nazaj na delo, vendar pa, ker je šlo za izvensodno dogovarjanje s tožničinim pooblaščencem, tožnica ponudbe ni bila dolžna sprejeti in je tudi ni sprejela. To stališče je preuranjeno. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s pozivi tožene stranke, da se tožnica vrne na delo. Ker je od ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, ali so bili podani utemeljeni razlogi na strani tožnice, da se kljub vročenim pozivom tožene stranke ni vrnila na delo, odvisna odločitev o zahtevku za obračun in plačilo mesečnih zneskov nadomestila plač v vtoževanem obdobju, je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik se določenega dne ni zapletel v žaljiv verbalni konflikt s sodelavcem in ni storil kršitve po 25. alineji drugega odstavka 5. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, za katero mu je bila izrečena denarna kazen v višini 5 % njegove bruto plače za čas enega meseca. Ker tožnik očitane kršitve ni storil, je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo izpodbijani sklep o disciplinski odgovornosti tožnika.

Tožnik se ni žaljivo in grobo obnašal do uporabnika železniških storitev in ni storil kršitve po 17. alineji 2. odstavka 5. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, za katero mu je bila izrečena denarna kazen v višini 5 % njegove bruto plače za dobo enega meseca. Ker tožnik očitane kršitve ni storil, je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo izpodbijani sklep o disciplinski odgovornosti tožnika.