15. člen ZDR-1

Glede na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi nična, to pomeni, kot da sploh ni bila sklenjena. Na podlagi nične pogodbe, ne morejo nastati nobene pravice oziroma obveznosti v smeri, kot se v pritožbi zavzema tožnik.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pogodbi o zaposlitvi zaradi oziroma v delu, v katerem sta se tožnici odpovedali vsem terjatvam zoper toženko, razen terjatvam iz te pogodbe nista nični. Delavec se ne more vnaprej odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, lahko pa prosto razpolaga s terjatvijo, ki je že zapadla, in se ji v tem okviru "odpove". Tako sta tožnici prosto razpolagali s terjatvijo iz naslova že zapadlih razlik v plači, ko sta s toženko sklenili pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 5. 2019 in 16. 5. 2019, v katerih je vsebovana določba, da "pogodba predstavlja celoten dogovor med strankama in nadomešča vse morebitne prejšnje ustne in/ali pisne dogovore" ter da "pogodbeni stranki razen zahtevkov iz te pogodbe druga do druge nimata nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma se tem izrecno odpovedujeta".

Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je toženec izkoristil funkcijo zakonitega zastopnika javnega zavoda za lastne potrebe in si tik pred iztekom mandata zagotovil zaposlitev za nedoločen čas v javnem zavodu. Kot je pravilno ugotovilo, je pri sklenitvi izpodbijane pogodbe o zaposlitvi nastopal v dvojnem svojstvu. Bil je v vlogi delavca, s katerim se je sklenila pogodba. Istočasno je bil v skladu z 49. členom ZOFVI poslovodni organ šole oziroma zakoniti zastopnik delodajalca, za katerega je izpodbijano pogodbo o zaposlitvi podpisala pomočnica ravnatelja A.A. To je bilo edino dejanje, ki ga je A.A. opravila na podlagi toženčevega pooblastila, s katerim jo je 2. 9. 2019 pooblastil, da namesto njega podpisuje pogodbe o zaposlitvi z delavci zavoda. Pritožba zmotno navaja, da sklenitev pogodbe v dvojnem svojstvu ni bila sporna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je A.A. kot pooblaščenka nastopala v imenu in za račun toženca. To z vidika učinkov pooblastilnega razmerja pomeni, da je toženec dejansko sklenil izpodbijano pogodbo o zaposlitvi sam s seboj oziroma se šteje, da je on izjavil voljo za sklenitev izpodbijane pogodbe tako na strani delavca kot delodajalca. Takšno nastopanje tožen

Kot bistveno je sodišče prve stopnje obravnavalo vprašanje, ali je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi sposoben za razsojanje, glede na to, da je sposobnost za razsojanje, enako kot poslovna sposobnost, predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe. Pogodba, ki jo je sklenila oseba brez dejanske sposobnosti razsojanja, je namreč nična. Pravilno je presodilo, da tožnik neutemeljeno uveljavlja ničnost pogodbe o zaposlitvi in da je bila nova pogodba o zaposlitvi veljavno sklenjena, ker ob podpisu sporne pogodbe o zaposlitvi tožnikova sposobnost razsojanja ni bila okrnjena, ker je nedvomno razumel pomen svojega ravnanja in bil sposoben izraziti svojo voljo, potrebno za veljavno sklenitev pogodbe. Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke, ki ga je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo kot popolno, strokovno, nepristransko, jasno in konsistentno.

Za odločitev v zadevi je ključno, ali lahko "odsotnost nosečnosti" štejemo za bistveno okoliščino pri sklepanju sporazuma. S sporazumom se je tožnica med drugim dogovorila za prenehanje pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja na določen dan, ter določeno denarno odmero v poravnavo vseh njenih denarnih terjatev, kar predstavlja kavzo pogodbenih strank. Kavza pa je vprašanje skupnega namena oz. smotra pogodbe, glede katere sta stranki dosegli soglasje volj. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožničine trditve utemeljujejo zaključek o obstoju tako imenovane zmote v motivu, ki pa pri odplačnih pogodbah ni upoštevna.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2016 tožniku odpovedala delovno razmerje, ki ni več obstajalo (prenehalo je namreč že 12. 12. 2016 na podlagi tožnikove izredne odpovedi), pravilno odločilo, da je izredna odpoved tožene stranke pravno neučinkovita. Stališče, da pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že odpovedana in je prva odpoved že pričela učinkovati, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na tak način odpoveduje, ne obstoji več, izhaja tudi iz primerljive zadeve Vrhovnega sodišča RS. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališča, da se za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki odpoveduje (v trenutku odpovedi) neobstoječe delovno razmerje, smiselno uporablja določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha (enako določa tretji odstavek 15. člena sedaj veljavnega ZDR-1) in da zato uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR (tretjega odstavka 200. člena ZDR-1).

Pogodbe o zaposlitvi, ki je bila enkrat že odpovedana, ni mogoče ponovno odpovedati. Tožena stranka neutemeljeno vztraja, da je bil tožnik s sodnim uveljavljanjem ničnosti izredne odpovedi tožene stranke vezan na rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Vrhovnega sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da se glede odpovedi, ki odpoveduje že odpovedno delovno razmerje, smiselno uporablja določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha (enako določa tretji odstavek 15. člena ZDR-1). Zato uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 200 ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2016 tožniku odpovedala delovno razmerje, ki ni več obstajalo (prenehalo je namreč že 12. 12. 2016 na podlagi tožnikove izredne odpovedi), pravilno odločilo, da je izredna odpoved tožene stranke pravno neučinkovita. Stališče, da pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že odpovedana in je prva odpoved že pričela učinkovati, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na tak način odpoveduje, ne obstoji več, izhaja tudi iz primerljive zadeve Vrhovnega sodišča RS. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališča, da se za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki odpoveduje (v trenutku odpovedi) neobstoječe delovno razmerje, smiselno uporablja določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha (enako določa tretji odstavek 15. člena sedaj veljavnega ZDR-1) in da zato uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR (tretjega odstavka 200. člena ZDR-1).

Pogodbe o zaposlitvi, ki je bila enkrat že odpovedana, ni mogoče ponovno odpovedati. Tožena stranka neutemeljeno vztraja, da je bil tožnik s sodnim uveljavljanjem ničnosti izredne odpovedi tožene stranke vezan na rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Na strani tožnika je izpostavilo delni uspeh z zahtevkom in s tem drugi odstavek 154. člena ZPP, napačno pa se je sklicevalo na drugi odstavek 38. člena ZDSS-1. Ta določba je bila uzakonjena delavcu v korist, ne obratno. Namenjena je temu, da se na delavca, ki ga zastopa predstavnik sindikata, v primeru delnega oziroma manjšega uspeha v pravdi nanj ne prevalijo stroški delodajalca, ne pa temu, da bo delavec kril sam svoje stroške. Za slednjo odločitev je podlaga že v določbah ZPP. Navedena določba ZDSS-1 je torej v predmetnem sporu docela neuporabljiva, saj v tovrstnih sporih delodajalec krije sam svoje stroške postopka ne glede na uspeh (peti odstavek 41. člena ZDSS-1), zato je okoliščina delnega uspeha na strani tožene stranke za odmero njenih stroškov nerelavantna.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2016 tožniku odpovedala delovno razmerje, ki ni več obstajalo (prenehalo je namreč že 12. 12. 2016 na podlagi tožnikove izredne odpovedi), pravilno odločilo, da je izredna odpoved tožene stranke pravno neučinkovita. Stališče, da pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že odpovedana in je prva odpoved že pričela učinkovati, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na tak način odpoveduje, ne obstoji več, izhaja tudi iz primerljive zadeve Vrhovnega sodišča RS. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališča, da se za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki odpoveduje (v trenutku odpovedi) neobstoječe delovno razmerje, smiselno uporablja določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha (enako določa tretji odstavek 15. člena sedaj veljavnega ZDR-1) in da zato uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR (tretjega odstavka 200. člena ZDR-1).

Z daljšim opravljanjem drugih del tožnika je v konkretnem primeru prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankama (tj. za delo avtomehanika vulkanizerja), čeprav ni prišlo do formalnega podpisa nove pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja izmene, čeprav ta zaradi dejanskega opravljanja dela na drugem delovnem mestu ni ustrezala dejanski vsebini delovnega razmerja, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita. Ni namreč prenehala potreba po opravljanju dela avtomehanik vulkanizer, ki ga je tožnik dejansko opravljal, in v posledici česar je prišlo do dejanske sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 v zvezi s četrtim odstavkom 15. člena ZDR-1.

Tožena stranka je podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav pogodbeno (delovno) razmerje med njo in tožnikom ni bilo sklenjeno. Listina z dne 1. 11. 2015, ki navzven izkazuje pogodbo o zaposlitvi, ne more imeti pravnih učinkov, ker ni podlage - obstoja pogodbenega (delovnega) razmerja. Ker ni pogodbenega razmerja med tožnikom in toženo stranko, pa posledično tudi listini z dne 17. 11. 2015 in 23. 11. 2015 o izredni odpovedi tega razmerja ne moreta imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni.

Neutemeljene so navedbe revidentke, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo četrti odstavek 15. člena ZDR že s tem, ko je odločilo, da je bila nova pogodba sklenjena ustno. Za presojo nastanka pogodbe o zaposlitvi je pomembno, ali je med strankama doseženo soglasje, ni pa pomembno, kako je to soglasje izraženo – pisno, ustno ali s konkludentnimi dejanji. Zmotno je stališče, da tožničina opustitev ravnanja po prvem odstavku 204. člena ZDR izraža oziroma „se šteje za strinjanje“ s spremembo kraja opravljanja dela. Tudi razlaga sodišča druge stopnje, da že nekaj časa trajajoče dejansko opravljanje dela na drugi lokaciji (po pisni odredbi delodajalca) predstavlja soglasje volj strank za takšno spremembo, da soglasje dokazuje ter da pomeni spremembo kraja opravljanja dela, ni utemeljena oziroma je najmanj preuranjena.

Prvi odstavek 15. člena ZDR-1 določa, da na ničnost pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana stranka. To pa ne pomeni, da stranka, ki zatrjuje ničnost pogodbe o zaposlitvi, ni dolžna v zvezi s to trditvijo podati nikakršne trditvene podlage in da je dolžnost sodišča, da samo preverja ničnost pogodbe o zaposlitvi. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti le v okviru trditvene podlage, ki jo ponudijo stranke.

Tožnik ni navedel delovnega mesta in ni pojasnil delovnega časa, v zvezi s katerim uveljavlja obstoj delovnega razmerja. Z listinskimi dokazi tudi ni dokazal svoje vključitve v organiziran delovni proces tožene stranke in dela po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Ker niso podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1, tožbeni zahtevek na obstoj delovnega razmerja ni utemeljen. ZVis v 63. členu določa, da lahko visokošolski zavod, če so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in je treba zagotoviti nemoteno izvajanje pedagoške dejavnosti, sklene pogodbo o delu v skladu z ZVis in zakonom, ki ureja obligacijska razmerja, vendar ne več kot v obsegu ene tretjine z ZVis določene pedagoške obveznosti in največ za obdobje 10 mesecev v študijskem letu. Ta določba omogoča visokošolskemu zavodu sklenitev pogodbe o delu (podjemne pogodbe) v primeru, ko ne more več skleniti pogodbe o zaposlitvi (vsa sistemizirana delovna mesta so zasedena). Vendar pa ta določba ne daje podlage za transformacijo civilnopravnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas.