117. člen ZDR-1

Določba drugega odstavka 116. člena ZDR-1 se od skoraj identične določbe, ki jo je vseboval prej veljavni ZDR, razlikuje v tem, da je bilo v ZDR-1 dodano besedilo "in glede posebnega varstva pred odpovedjo." S tem je ZDR-1 odpravil nejasnosti v zvezi z vprašanjem, ali lahko pride do konkurence varstva pred odpovedjo po različnih zakonskih podlagah v smislu 117. člena ZDR-1 tudi v primeru odpovedi iz razloga nezmožnosti zaradi invalidnosti. Napotitev na uporabo določb, ki v zvezi z varstvom pred odpovedjo veljajo za odpoved iz poslovnega razloga, zato lahko pomeni le to, da določbe o varstvu starejšega delavca pred odpovedjo iz poslovnega razloga veljajo tudi za starejše delavce, ki se jim odpoveduje pogodba o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti zaradi invalidnosti. Če se torej delavcu odpoveduje pogodba o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti zaradi invalidnosti, mora ta tako uživati enako varstvo, kot če bi mu bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik je v času odpovedi užival varstvo pred odpovedjo iz dveh naslovov, in sicer kot delavec invalid po 116. členu ZDR-1 in kot delavec pred upokojitvijo po 114. členu ZDR-1. Nastopila je situacija iz 117. člena ZDR-1 o večkratnem varstvu pred odpovedjo. Tožnik močnejše pravno varstvo uživa po 114. členu ZDR-1, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, saj mu toženka brez njegovega pisnega soglasja ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, da zanj ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da glede na omejitve zaradi invalidnosti toženec ni mogel ponuditi tožnici drugega ustreznega dela. To so potrdile vse priče, ki so tudi pojasnile, da pri tožencu ni več lažjega oziroma enostavnega dela zaradi zamenjave modelov oziroma prevzemanja zahtevnih projektov, ki zahtevajo visoko usposobljene zaposlene. Podobno izhaja iz izpovedi tožnice, ki je pojasnila, da se zaveda svojega zdravstvenega stanja (težko hodi in težko dela) in da je težko ugotoviti, katera druga dela bi sploh lahko opravljala pri tožencu.

Zmotno uporabo materialnega prava tožeča stranka uveljavlja predvsem v zvezi z zaključkom, da je šlo pri obeh spornih kreditih za obnovo že prej odobrenih in porabljenih kreditov in ne za samostojna pravna posla. To bi lahko bilo odločilno vprašanje v tem sporu, če bi izpodbijana sodba v resnici temeljila na stališču, da pri odločanju o obnovi kreditov ni treba upoštevati enakih pravil kot sicer veljajo za odločanje o kreditih. Vendar pa izpodbijana sodba ne temelji na takšnem zaključku, saj sodišče izrecno ugotavlja, da tožencem ni mogoče očitati, da niso upoštevali določb splošnih aktov tožeče stranke, na katere se je ta sklicevala pri utemeljevanju protipravnosti njihovega ravnanja.