VDSS Sodba Pdp 453/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo premalo plačanih potnih stroškov v višini 3.189,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2016 do plačila in 3.408,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2018 do plačila ter zahtevek za obračun 248 ur preko polnega delovnega časa v višini 2.388,24 EUR ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2016 do plačila in 292 ur preko polnega delovnega časa v višini 3.737,60 EUR ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2018 do plačila. Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 672,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške.

2Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je toženka z odločbama enostransko spremenila kraj opravljanja dela, kot je bil določen v pogodbi o zaposlitvi. Odločbi sta bili izdani na podlagi 67. člena ZODPol, ki ureja začasno napotitev. Začasna napotitev je drugačen institut, kot je začasna premestitev. Namen začasne napotitve je, da se spremeni (dejanski) kraj opravljanja dela. Ne posega se v pogodbo o zaposlitvi. O zakonitosti začasne napotitve je odločalo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 27/2020. Skladno s pogodbo o zaposlitvi jo toženka lahko enostransko spremeni le v skladu z določbami ZJU. Začasne napotitve ZJU ne ureja, ureja le premestitev, pri čemer so določene omejitve, ki pri tožniku niso bile spoštovane. Tako je šteti, da je bil tožnik napoten na delo v drug kraj, torej na službeno pot. Stališče sodišča prve stopnje izključuje institut službene poti, saj bi toženka, namesto da bi izdala nalog za službeno pot, z odločbami spreminjala pogodbe o zaposlitvi. Policisti bi bili postavljeni v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci. Službeno pot definirata 171. člen ZJU in sodna praksa. Gre za opravljanje dela izven kraja, določenega kot kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je opravljal delo izven tako določenega kraja, izven PU A.. Tam niti ni opravljal rednega dela, kot ga je v PU A., kar pa niti ni bistveno. Napoten je bil na službeno pot, pri čemer ni bistveno, da toženka z njim ni sklenila dogovora o uporabi lastnega vozila v službene namene in da mu ni izdala potnega naloga. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo določb direktiv EU in sodne prakse Sodišča EU. Izvzetje iz direktiv pride v poštev le ob izrednih dogodkih (sklep SEU C-52/04, sodba SEU C-132/04). Sicer se direktive, konkretno Direktiva 2003/88/ES uporabljajo tudi za dejavnosti javnih služb, vključno s policijo. Pri toženki ni šlo za izredne dogodke, saj se že desetletja zagotavlja varovanje objektov na način, da se v Center B. napotuje delavce s celotne države. S tem so ti delavci prekomerno obremenjeni. Izpostavljeni so tveganjem za nastanek nesreč. Sodišče prve stopnje se do tožnikovih navedb, povezanih z direktivami EU in sodno prakso SEU, ni opredelilo. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o za odločitev bistvenih dejstvih so tudi sicer nejasni in sami s seboj v nasprotju. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sprejelo je materialnopravno utemeljeno odločitev.

5Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano odločitev je ustrezno in pravilno obrazložilo, pri čemer se je opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnika, vključno z navedbami, ki se nanašajo na ureditev delovnega časa v direktivah Evropske unije in sodno prakso Sodišča EU (točka 26 obrazložitve).

6Sodišče prve stopnje je kot bistveno pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo premalo plačanih potnih stroškov in obračun ter plačilo nadur za čas poti pravilno izpostavilo, da je bil tožnik v spornem obdobju kot (višji) policist začasno napoten z odločbama toženke na podlagi 67. člena Zakona o organiziranosti in delu v Policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadalj.). Ta zakon na poseben način ureja določena vprašanja delovnega prava za uslužbence policije (policiste), kar je odraz specifičnosti delovnega področja (sodba VIII Ips 27/2020). V tem okviru ureja institut začasne napotitve, pri čemer v četrtem odstavku 67. člena ZODPol ureja višino stroškov prevoza na delo in z dela. Stroške v tej višini je toženka tožniku plačala, kar je pravilno. Prav tako pravilno ni štela časa vožnje v delovni čas, za kar ni nobene podlage, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je zavrnilo tožnikovo prizadevanje, da bi se štelo, da je bil napoten na službeno pot. V spornem obdobju ni bil napoten na službeno pot, ampak je bil začasno napoten na podlagi 67. člena ZODPol.

7Pritožbene navedbe, da se v primeru začasne napotitve ne posega v pogodbo o zaposlitvi, ampak se spremeni le dejanski kraj opravljanja dela, so za odločitev nebistvene. Bistveno je, da je bil tožnik začasno napoten na podlagi 67. člena ZODPol, ki ureja ta institut, in da ni bil napoten na službeno pot. Za začasno napotitev je višina stroškov prevoza na delo in z dela urejena, nikjer pa ni določeno, da bi se čas vožnje štel v delovni čas. Drugačno stališče, da bi se v primeru, kot je tožnikov, čas vožnje štel v delovni čas, ni podprto niti s stališči Sodišča EU v sodbi C-266/14, ki razlaga določbe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UR L 299), da je v primeru delavcev, ki nimajo stalnega ali občasnega kraja opravljanja dela, čas, ki ga namenijo za vsakodnevni prevoz med svojim prebivališčem in prostori prve ter zadnje stranke, delovni čas.

8Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, po načelu uspeha (154. člen ZPP) sam krije svoje stroške.