140. člen ZNPPol

Pritožbeni postopek po določbah ZNPPol ne pomeni upravne zadeve v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek. To pomeni, da se ta postopek ne zaključi z upravnim aktom v smislu 2. člena ZUS-1 ter da upravni spor zoper odločitev o pritožbi ni dovoljen.

Pisni odgovor, ki ga je toženka sprejela v zvezi s tožnikovo pritožbo, vloženo na podlagi določb Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) zoper postopke oziroma dejanja imenovanih policistov, ni upravni akt iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1 niti drug javnopravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Pisnega odgovora, v katerem pritožbeni senat zavzame stališča do dela policistov, tudi ni mogoče izpodbijati v subsidiarnem upravnem sporu. Pomembno namreč je, da je v takem primeru v okviru 4. člena ZUS-1 zagotovljeno neposredno sodno varstvo že zoper dejanja policistov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Poleg tega niti okoliščina, da izpodbijani pisni odgovor toženke ni upravni akt, sama po sebi ne vzpostavlja temelja za tožbo v 4. členu ZUS-1. Na navedeni pravni podlagi je namreč mogoče uperiti tožbo zoper posamično dejanje ali akt organa le v primeru, če je s tem posamičnim aktom ali dejanjem samim po sebi oseba ovirana ali onemogočena v izvrševanju svoje človekove pravice, kar mora biti v tožbi tudi zatrjevano.

Za odločitev o tožbi v konkretnem primeru je bistven drugi odstavek 140. člena ZNPPol, ki izrecno določa, da pritožbeni postopek ne pomeni upravne zadeve v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Do s tem povezanih vprašanj, ki so relevantna tudi za obravnavani primer, se je že opredelilo Vrhovno sodišče, in sicer je v sklepu I Up 25/2015 z dne 6. 4. 2016 ponovilo svoje stališče iz sklepa I Up 69/2015 z dne 10. 12. 2015, da se postopek s pritožbo na podlagi ZNPPol ne zaključi z upravnim aktom (torej tudi ne z upravno odločbo, kot navaja tožnik), pač pa s posredovanjem pisnega odgovora, za katerega ZNPPol ne določa, da bi bil upravni akt. Sodišče pa ne more na podlagi 4. člena ZUS-1 obravnavati niti tistega dela tožbe, ki bi se ga lahko razumelo kot izpodbijanje samih nezakonitih ravnanj policista, saj je tožba v tem delu prepozna.

Postopka po ZNPPol in upravni spor zaradi varstva ustavne pravice, v katero naj bi bilo poseženo z istim dejanjem, sta dve medsebojno ločeni zadevi. To pomeni, da nista povezani tako, kot sta sicer povezani pritožba v dvostopenjskem upravnem postopku in tožba v upravnem sporu. Pritožbeni postopek po ZNPPol niti po določbah tega zakona niti po določbah ZUS-1 ni obvezno procesno dejanje in ni pogoj za sodno varstvo ustavne pravice v upravnem sporu, pač pa le fakultativna možnost, ki jo je zakonodajalec dal posamezniku. Na podlagi določb ZP-1 je zoper plačilni nalog zagotovljeno sodno varstvo, tožnik pa bo lahko v tem postopku uveljavljal tudi zatrjevane kršitve njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To pomeni, da plačilni nalog ni akt, zoper katerega bi bil dopusten upravni spor, s tem pa niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora glede take odločitve policista.

Postopek pritožbe po ZNPPol – čeprav samostojno ne pomeni učinkovitega pravnega sredstva za varstvo človekovih pravic – vendarle pomeni pomemben instrument, ki k temu lahko prispeva. Navedeno izhaja tako iz poročil Varuha človekovih pravic kot tudi iz zakonodajnega gradiva ob sprejemanju ZNPPol, ki izkazujejo cilj Vlade in Državnega zbora „zagotoviti neodvisno, objektivno, strokovno in kakovostno reševanje oziroma obravnavo pritožb zoper policiste“. Izrecna zakonska ureditev možnosti pritožbe zoper delo policistov ter njenega obravnavanja v ZNPPol vzpostavlja specifičen postopek, ki že po svojem obstoju – in ne le zaradi svojega rezultata – pomeni posebno vrednoto tako za sistemsko ureditev kot tudi za prizadetega posameznika. Nezakonita zavrnitev dostopa do meritorne presoje zatrjevanih kršitev v pritožbenem postopku po ZNPPol s posamičnim aktom tožene stranke zato pomeni poseg v pravni interes pritožnika, ki ga vzpostavlja sam ZNPPol z uvedbo navedenega postopka. Zakonska ureditev, ki bi dajala toženi stranki pooblastilo, da brez upoštevanja konkretnih okoliščin samovoljno odreče pravico do navedene pritožbe zoper delo policista, bi bila sama po sebi neustavna, saj

30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi posamičnega dejanja – v obravnavani zadevi dejanja policista – začne teči takrat, ko je posamično dejanje storjeno in ne šele z vročitvijo obvestila ministrstva o zaključku pritožbenega postopka zoper delo policista, kot zmotno zatrjuje tožnik v pritožbi. Pri postopku po ZNPPol in pri upravnem sporu zaradi varstva ustavne pravice, v katero naj bi bilo poseženo z istim dejanjem gre za dve medsebojno ločeni zadevi, ki nista povezani tako, kot sta sicer pritožba v dvostopenjskem upravnem postopku in tožba v upravnem sporu. Pritožbeni postopek po ZNPPol niti po ZNPPol niti po določbah ZUS-1 ni obvezno procesno dejanje prizadetega posameznika in ni pogoj za sodno varstvo njegove ustavne pravice v upravnem sporu, temveč je le njegova fakultativna možnost.

Odločanje o pritožbah po ZNPPol ne predstavlja upravne zadeve v smislu 2. člena ZUS-1. Z obvestilom, kot se izpodbija v tem upravnem sporu, ne gre za poseg v nobeno človekovo pravico in temeljno svoboščino, saj gre zgolj za obvestilo o tem, da se določena pritožba ne bo obravnavala v smislu ZNPPol. Pogoj za to, da se nek akt ali dejanje obravnava po 4. členu ZUS-1, pa je tudi ta, da mora biti s takim aktom ali dejanjem poseg sploh podan.