197. člen ZPIZ-2

V predmetni zadevi je tožena stranka prišla v zamudo že tedaj, ko bi v primeru izdaje pravilne in zakonite prvostopenjske odločbe, ob upoštevanju 197. člena ZPIZ-2, bila tožniku dolžna začeti izplačevati priznane zneske invalidske pokojnine. Tožena stranka je tako prišla v zamudo po poteku 60 dni od dneva, ko bi prej navedena prvostopenjska odločba zavoda, ki je bila izdana zavarovancu (če bi bila pravilna) postala izvršljiva.

Zaradi pravne neurejenosti zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti, spremenjene ureditve obrestovanja občasnih denarnih dajatev (3. odst. 279. člena ZOR), opustitve plačila odškodnine v višini zamudnih obresti, (276. člen prej veljavnega ZPIZ-1) itd., sodna praksa ni bila enotna, niti dosledna. To je veljalo tudi za odločitve revizijskega sodišča, v katera je že leta 2000 in 2002 poseglo Ustavno sodišče RS. Kljub temu je bilo še 9. 5. 2016 (VIII Ips 308/2016) zavzeto stališče, da do zamude v izpolnitvi dajatve (pokojninske) ne more priti, dokler ni priznana z izvršljivim posamičnim upravnim aktom ali z izvršljivo sodno odločbo. Na ostalih področjih socialne varnosti, npr. povračilu stroškov zdravljenja v tujini, pravicah iz javnih sredstev, štipendijah, denarnih dajatev v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin itd., pa so bili zahtevki o zakonskih zamudnih obrestih praviloma presojani ob uporabi določb OZ. Vendar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019 odstopilo od stališča, zavzetega v sodbi VIII Ips 308/2016. Gre za spremembo sodne prakse glede sojenja o zakonskih zamudnih obrestih pri denarnih dajatvah iz ob

Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ uporabiti tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana, ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini oz. v višjem znesku. Potrebno je šteti, da do zamude v izpolnitvi dosojene denarne dajatve pride s potekom 60-ih dni od izvršljivosti prvostopenjske upravne odločbe, če bi bila odločba pravilna in zakonita.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da se v primeru, ko zavod izda neustrezno odločbo, ki je v sodnem postopku odpravljena in pravica zavarovancu priznana za nazaj, glede zakonskih zamudnih obresti smiselno uporabi določba 378. člena OZ v povezavi s 197. členom ZPIZ-2. Slednji vprašanje zamude oziroma zakonskih zamudnih obresti na področju pokojninskih prejemkov (čeprav zgolj deloma) ureja na poseben način, zato je treba navedeno določbo v skladu z načelom enakega obravnavanja smiselno uporabiti tudi glede zamude v izplačilu pokojninskih prejemkov v ostalih primerih. Za nastanek zamude zavoda se zato kot ključen upošteva trenutek, ko bi morala biti zavarovancu denarna terjatev izplačana, če bi bila že v predsodnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini. To pomeni, da v primeru, ko sodišče v sodnem postopku odpravi upravne odločbe zavoda in zavarovancu prizna pravico do pokojninske dajatve za nazaj (tožencu pa naloži odločitev o odmeri in izplačevanju te dajatve), zamuda nastane po poteku 60 dni od dneva, ko bi prvostopenjska odločba zavoda, ki je bila izdana zavarovancu (če bi bila pravilna), postala izvršljiva.

Po sodni praksi pritožbenega sodišča je specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, potrebno v povezavi s 378. členom OZ, po katerem dolžnik, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini. Potrebno je šteti, da do zamude v izpolnitvi dosojene denarne obveznosti pride s potekom 60-ih dni od izvršljivosti prvostopenjske upravne odločbe, ko bi morala biti izplačana denarna dajatev v celoti, če bi bila že v predsodnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini.

ZPIZ-2, niti ostali zakoni s področja socialne varnosti ne urejajo vprašanje zamude in upravičenosti do zakonskih zamudnih obresti, ko zaradi nezakonitosti in nepravilno pride do odprave posamičnih upravnih aktov in priznanja denarne dajatve ali dajatve v višjem znesku šele s sodno odločbo. Gre za popolno pravno praznino, ki jo je potrebno napolniti z ustreznimi razlagalnimi metodami in argumentacijo. Navedbe tožene stranke, da zadevo ureja 197. člen ZPIZ-2 ni mogoče tolmačiti v smislu pritožbenih navedb. 197. člen ZPIZ-2 ureja le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo odločbo, ki je pravilna in zakonita. Ne ureja pa zamude in plačila zakonskih zamudnih obresti, ko je celotno denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku dolžan plačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča. Tako je potrebno to določilo uporabiti v povezavi s 378. členom OZ, smiselno tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni priznana, ali je priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celo ali delno odpravljena, ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini.

V konkretnem primeru je ob smiselni uporabi 197. člena ZPIZ-2 potrebno o vtoževanih zakonskih zamudnih obrestih šteti, da je tožena stranka po izteku 60-ih dni od vročitve nezakonitega prvostopenjskega posamičnega upravnega akta zašla v zamudo z izplačilom razlik med dodatkom za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb in dosojenim višjim dodatkom za zadovoljevanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Za razlike mesečnih zneskov, zapadlih v plačilo do 2. 10. 2017 je dolžna obračunati in plačati zakonske zamudne obresti od 3. 10. 2017 dalje do plačila, od vseh vnaprej dospevajočih razlik pa od zapadlosti vsakokratne mesečne razlike dodatka v plačilo do plačila.

Če je zavarovanec na podlagi dokončnih in pravnomočnih preplačilnih odločb, preplačilo vrnil tožencu, pa so bile kasneje preplačilne odločbe pravnomočno odpravljene, je odpadla pravna podlaga za vrnitev preplačila. Torej je toženec neupravičeno pridobitev ob smiselni uporabi 194. člena ZPIZ-2 in 190. člen OZ dolžan vrniti zavarovancu. Obseg vrnitve neupravičene pridobitve pa določa 193. člen OZ. Toženec je postal nepošten z vročitvijo sodbe, s katero sta bili odpravljeni oziroma spremenjeni sicer izvršljivi in dokončni odločbi o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine, 25. 10. 2013. Takrat je namreč izvedel, da je odpadla pravna podlaga za tožničino vrnitev preplačila, ki je bilo plačano že 22. 11. 2011. Pomeni, da je tožnici poleg samega preplačila, kot je bilo odločeno v obravnavanem predsodnem upravnem postopku, dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 25. 10. 2013 dalje do plačila.

Po ustaljeni sodni praksi je prenehanje pravice oziroma, ustavitev izplačevanja pravnomočno priznane pravice načeloma dopustna le ob sočasnem priznanju in odmeri nove denarne dajatve. Toženec sicer pravilno opozarja na učinke razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe ob uporabi izrednega pravnega sredstva iz 183. člena ZPIZ-2, vendar je že sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da za nazaj, torej za čas pred prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi, odločba izdana na temelju neprave obnove postopka ne more učinkovati. Po 3. odstavku 183. člena ZPIZ-2 učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Razveljavitev lahko torej učinkuje samo ex nunc oziroma za naprej in se pravne posledice, ki so iz razveljavljene odločbe že nastale, ne morejo odpraviti. Enak učinek je v 3. odstavku 183. člena ZPIZ-2 določen tudi za spremembo dokončne odločbe.

Pravno praznino glede zakonskih zamudnih obresti na področju socialne varnosti je pri sojenju potrebno zapolnjevati z ustreznimi razlagalnimi metodami in argumenti. Specialno ureditev s področja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (197. člen ZPIZ-2), ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude pri izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primerih, ko denarne dajatve v predsodnem postopku na istem ali drugih področjih sploh niso priznane, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini, ali odrejeno ponovno upravno odločanje.

Pravno praznino zakonskih zamudnih obresti, ko je pokojninska dajatev priznana šele v sodnem postopku in jo je potrebno izplačati za nazaj, je mogoče pravilno zapolniti z analogijo legis ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini. Potrebno je šteti, da do zamude v izpolnitvi dosojene denarne obveznosti pride s potekom 60-ih dni od izvršljivosti prvostopenjske upravne odločbe, ko bi morala biti izplačana denarna dajatev v celoti, če bi bila že v predsodnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini.

Čeprav je toženec z odločbo z dne 22. 5. 2012 tožnici priznal nadomestilo za invalidnost za nazaj, to je skladno z določbo 161. člena v zvezi s 94. členom ZPIZ-1, vse od 1. 11. 2006, to je od dneva pričetka dela na drugem delovnem mestu, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zamude, ki je nastala pri izdaji odločbe o odmeri nadomestila za invalidnost, ni mogoče očitati tožencu in mu posledično v njegovo breme naložiti plačilo zamudnih obresti na podlagi določbe 197. člena ZPIZ-2 v zvezi s 378. členom OZ.

Pravno praznino ZPIZ-2, ki dolžnosti vrnitve neupravičene pridobitve zavoda ne ureja, je po stališču pritožbenega sodišča potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno. Neposredno pravno urejeni primer in analogni primer imata enako pravno vrednost, zaradi česar je potrebno sklepati, da za oba velja enaka pravna posledica. Že po načelu enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS je potrebno enake primere obravnavati enako. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Če se zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva po 3. členu ZS predpise, ki urejajo podobne primere. Ker je zavod upravičen do vračila neupravičeno izplačanih denarnih zneskov, je po analognem sklepanju tudi zavarovanec upravičen do vračila brez podlage že vrnjenih denarnih zneskov. Če je torej zavarovanec na podlagi dokončnih in pravnomočnih preplačilnih odločb, preplačilo vrnil tožencu, pa so bile kasneje preplačilne odločbe odpravljene, je odpadla pravna podlaga za vrnitev preplačila. Torej je toženec neupravičeno pridobitev ob smiselni uporabi 194. člena ZPIZ-2 in 190. člen OZ do

Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini. Potrebno je šteti, da do zamude v izpolnitvi dosojene denarne obveznosti (celotne ali le delne) pride s potekom 60-ih dni od izvršljivosti prvostopenjske upravne odločbe, ko bi morala biti izplačana denarna dajatev v celoti, če bi bila v predsodnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini.

V 197. členu ZPIZ-2 je urejen le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo ustrezno, torej v dejanskem, materialnem in procesnem smislu pravilno ter zakonito odločbo. V določbi 197. člena niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 pa ni urejen primer, ko je zavod denarno dajatev (ali dajatev v višjem znesku) dolžan izplačati za nazaj na podlagi upravne odločbe o priznanju pravice ali po odločbi sodišča. Po uveljavitvi ZPIZ-2 je nastalo pravno praznino potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite, torej tudi pravočasne upravne odločbe, potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko je dajatev s prepozno prvostopenjsko upravno odločbo priznana za nazaj, tako da od dajatev, ki bi v primeru izdaje ustrezne oziroma pravočasne odločbe zapadle pred potekom 60-dnevnega roka, zakonske zamudne obresti tečejo od po

ZPIZ-2 v 197. členu ureja le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo odločbo, ki je pravilna in zakonita. ZPIZ-2 ne ureja zamude in plačila zakonskih zamudnih obresti, ko je zavod celotno denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku dolžan plačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča. Pravno praznino ZPIZ-2 je potrebno zapolniti z analogijo legis, in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ, smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni priznana ali je priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini.

Ker so bile odločbe tožene stranke v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnine, izdane na podlagi ZUJF in ZOPRZUJF odpravljene, so se odpravile tudi vse pravne posledice, ki so iz njih nastale. Vzpostavilo se je pravno stanje, kakršno je obstajalo pred izdajo odpravljenih odločb. V veljavi je ostala pravnomočna odločba toženca o višini priznane pokojnine (brez znižanja) in se je tožnici pokojnina od 1. 6. 2012 dalje izplačevala v prenizkem znesku. Razlike do polne pokojnine je dobila izplačane kasneje, torej z zamudo in ji iz tega naslova gredo zakonske zamudne obresti.

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njim kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je tožencu, izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Zakonodajalec je sicer z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med prehodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 52/2016 zavzelo stališče, da odločbe Ustavnega sodišča RS ni mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev in da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Takšni zavarovanci so v različnih pravnih položajih glede na citirano določbo 44. člena ZUstS in se zato lahko drugače obravnavajo

Odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 je potrebno razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj po določbi 44. člena ZUstS postavlja zavarovance, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločbe tožene stranke, ker so ti zavarovanci v različnih pravnih položajih glede na določbo 44. člena ZUstS in se lahko zato drugače obravnavajo. Pravica do plačila razlike pokojnine zavarovancu je bila sicer že realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa zavarovanec z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb, od njihovega obstoja pa je odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi ponovne odločitve o tožnikovi pravici oz. višini starostne pokojnine in ob predhodno že odpravljenih odločb toženca o zmanjšani pokojnini na podlagi ZUJF, je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od posamičnih obračunanih zapadlih razlik mesečnih zneskov pokojnin v plačilo do plačila. Ne glede na to, da je bila razlika v pokojnini zaradi negativne uskladitve že realizirana in razlika izplačana, je v obravnavani zadevi ključnega pomena za odločitev o za