VSM Sodba II Kp 44630/2015

I. Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 14. 3. 2017 obdolženega P.G. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je bila oškodovana gospodarska družba T., d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kakor tudi potrebni obdolženčevi izdatki ter potrebni izdatki in nagrada obdolženčevega zagovornika pa po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo proračun. Navedeno je vsebina izreka, izdanega z obrazložitvijo v sodbi I K 44630/2015.

2Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega storitve zgornjega kaznivega dejanja ter mu izreče kazensko sankcijo, kot jo je predlagal na glavni obravnavi 14. 3. 2017 ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik v pritožbeni obrazložitvi po povzetku zanj odločilnih razlogov sodbe nasprotuje zlasti ugotovitvi sodišča prve stopnje o odvisnosti obdolženčeve izpolnitve obveznosti oškodovani gospodarski družbi kot podizvajalcu, od izpolnitve naročnikove obveznosti gospodarski družbi L.G., d.o.o. kot izvajalcu naročila. Lesena fasada je bila namreč za naročnika s strani podizvajalca v celoti izdelana, medtem ko izvajalec naročnikovega dolga ni niti poskušal izterjati. Zato po njegovem ni bilo nobenega razloga, kot ni bilo ovire, da ne bi sklenil pogodbe o odstopu terjatve (cesije). Razen tega izvajalčeva izpolnitev obveznosti podizvajalcu ni bila nikoli pogojena z naročnikovo izpolnitvijo obveznosti izvajalcu, ki bi nenazadnje, glede na stanje sredstev, podizvajalca lahko poplačal tudi mimo te obveznosti. Pomembno je še, da izvajalec nasproti podizvajalcu ni imel nobenih reklamacijskih zahtevkov, da je izvajalec zavračal plačilo izdanega računa iz tehničnih ozirov, samo gospodarsko družbo pa je izčrpal, bodisi s posojili, ki jih ni vračal, ali tako, da je zavlačeval izvršilni postopek, kar je pripeljalo do stečaja družbe in v končnem do podizvajalčevega oškodovanja.

5Podobno kot sodišče prve stopnje v 7. in naslednjih točkah obrazložitve sodbe, tudi pritožbeno sodišče opozarja na razkorak med opisom dejanja, po katerem bi naj obdolženi dejansko od sprejete zaveze naprej ravnal z namenom, da obveznosti do podizvajalca ne bo izpolnil in dokazi, ki takšnega opisa ne potrjujejo, ampak kažejo na nasprotno obdolženčevo ravnanje, kar mimogrede v pritožbeni obrazložitvi ni bilo ocenjeno. Ne sme ostati prezrto, da sta v obravnavanem primeru izvajalec in podizvajalec nasproti naročniku nastopila skupno ter da ta nosilnega dela svoje obveznosti v višini 60 % izvedenega dela ni izpolnil, niti ga je bil pripravljen izpolniti. V takšnem položaju je vpliv naročnikovega ravnanja na razmerje med izvajalcem in podizvajalcem oziroma na medsebojna izpolnjevanja obveznosti iz tega razmerja, očiten, po sodišču prve stopnje ugotovljena odvisnost izvajalčeve izpolnitve obveznosti od naročnikove izpolnitve obveznosti pa v zadostni meri izkazana. Logično in izkustveno je potemtakem verjetneje, da izvajalec svojega dela obveznosti nasproti podizvajalcu ni izpolnil zato in ne morebiti zato, ker tega že od vsega začetka ter neodvisno od naročnikovega ravnanja ne bi hotel storiti. Nenazadnje je bil tudi izvajalcu zgolj plačan avans v višini 40 % za nabavo materiala, kar prej govori za ugotovitev, da je ta delil podizvajalčevo usodo, kot za ugotovitev, da obveznosti do podizvajalca v nobenem delu ne bi hotel izpolniti. V nasprotnem njegova kasnejša prizadevanja za naročnikovo izpolnitev obveznosti, prav posebej še do podizvajalca (l. št. 134) niso videti smiselna, kot brez posebej dokazanega vzgiba (kaprice) ni smiselno, da obveznosti do podizvajalca ni hotel izpolniti samo zato, ker niti naročnik svojega dela obveznosti ni izpolnil.

6Pritožnikova navajanja, ki gredo v smeri obdolženčeve opustitve učinkovite izterjave obveznosti od naročnika na eni strani in izmikanja izpolnitve obveznosti do oškodovanca na drugi, ugotovljenega ne spreminjajo. So najprej v nasprotju z, v pritožbeni obrazložitvi nakazano možnostjo obdolženčeve privolitve v prepovedano posledico, kot prvino eventualnega naklepa, ki je ne gre enačiti s hotenjem, kot prvino direktnega naklepa in nato še z omenjenimi prizadevanji po izpolnitvi naročnikove obveznosti, ki takšnega hotenja, po že obrazloženem ne potrjujejo. Sploh pa ob navedenem opisu dejanja predpostavljajo, da je obdolženi od začetka do konca posla vedel, da naročnikova obveznost ne bo izpolnjena ter da je potemtakem hotel oškodovanca ves čas oškodovati. Gre kot rečeno za predpostavko, vendar brez vsakršne podlage ter je bilo pritožnika še v tem delu zavrniti.

7Po zgornjem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrožnega državnega tožilca odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

8Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica odločbe o pritožbi.