247. člen ZUJF

V skladu s sedmim odstavkom 2. člena Evropske socialne listine (spremenjene) – MESL morajo države pogodbenice delavcem, ki delajo ponoči, zagotavljati posebne ugodnosti. Po tretjem odstavku 150. člena ZDR (oziroma sedaj veljavnem 151. členu ZDR-1) mora delodajalec zagotoviti nočnim delavcem ustrezno prehrano med delom. Že ZDR-1 upošteva dejstvo, da si delavec ponoči težko priskrbi malico, zato delodajalcu nalaga, da delavcu omogoči ustrezno prehrano med delom. Skladno s šestim odstavkom 106.a člena ZVNDN pa je javnim uslužbencem na področju zaščite in reševanja, ki opravljajo delo v izmenah ali turnusu, priznan dodatek za prehrano v odstotkih glede na višino, ki se je znižala z uveljavitvijo 166. člena ZUJF od 31. 5. 2012 dalje. Po tem datumu je tožnik upravičen do manjšega zneska iz naslova povračila stroškov prehrane za nočno delo, s čimer je zadoščeno tudi namenu ZUJF, to je zmanjšanju izdatkov proračunov. Navedeno pomeni, da se tudi po 31. 5. 2012 uporablja šesti odstavek 106. a člena ZVNDN in da je pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim vprašanjem ter na tej podlagi sprejeta odločitev. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se zavzema

Pravno podlago za povračilo stroškov prehrane med delom tožniku v vtoževanem obdobju so predstavljale določbe ZPSDP, ki v skladu z določbo 1. člena tega zakona velja tudi za zaposlene v javnih podjetjih. Določbe ZPSDP za zaposlene pri toženi stranki so veljale tudi po uveljavitvi ZUJF, ki v drugem odstavku 247. člena ZUJF sicer določa, da ZPSDP za javni sektor preneha veljati. Tožena stranka se namreč ne uvršča v javni sektor v smislu določbe drugega odstavka 247. člena ZUJF, zato so določbe ZPSDP za zaposlene pri toženi stranki veljale tudi po uveljavitvi tega zakona.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-15/14-15 z dne 26. 3. 2015, da so v skladu z ZSPJS-L sodniki od 1. 7. 2009 upravičeni do plače v skladu z začasnimi plačnimi razredi iz 17. člena ZSPJS-L. Pravilno je štelo, da poseg ZUI, po katerem je bilo obračunavanje in izplačevanje plač sodnikov na podlagi 17. člena ZSPJS-L podaljšano še za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2010, ni neustaven z vidika drugega, tretjega in 125. člena URS. Pravilno je tudi razlogovalo, da ni mogoče šteti, da je bilo dodatno 4 % znižanje protiustavno, saj je veljalo nediskriminatorno za vse funkcionarje. Plača, ki je bila tožečima strankama (sodnikoma) kljub odločbi sodnega sveta izplačevana v nižjem znesku, kot je to določala odločba o plači, je bila izplačevana zakonito, saj je bila izplačevana v višini, kot jo določa ZIU oziroma ZSPJS-L. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači za sporno obdobje.