UPRS sodba I U 1199/2013

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Davčna uprava RS, Davčni urad Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 42270-336/2012-4 z dne 3. 10. 2012 tožniku za leto 2012 odmeril davek na nepremično premoženje večje vrednosti od davčne osnove 1.335.967,41 EUR po stopnji 0,50 % v znesku 6.679,84 EUR ter mu ob upoštevanju dejstva, da se v letu 2012 davčna obveznost zmanjša za 50 %, naložil v plačilo 3.339,92 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane določbe sledi, da je tožnik na poziv davčnega organa za predložitev dokazov v postopku odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti odgovoril in navedel, da so vrednosti nepremičnin previsoke in napačno ugotovljene. Glede tega prvostopenjski organ pojasnjuje, da so vrednosti nepremičnin določene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičninam v registru nepremičnin na dan 1. 6. 2012 in da je podatkom iz registra možno ugovarjati s postopki, kot jih določajo predpisi o evidentiranju nepremičnin. Nato se prvostopenjski organ sklicuje na določbe Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), in sicer na 191., 192., 193., 194 in 244. člen. Glede na ugotovitve so predmet obdavčitve nepremičnine, navedene v izreku odločbe pod zaporednimi številkami 1, 2, 3, 4, 5, 6 pri katerih je na dan 1. 6. 2012 v registru nepremičnin evidentiran tožnik kot lastnik oziroma solastnik in katerih skupna vrednost kot seštevek posplošene tržne vrednosti nepremičnin znaša 1.335.967,41 EUR. Ta vrednost skladno s prehodno določbo 244. člena ZUJF pomeni davčno osnovo, od katere se odmeri davek po predpisani davčni stopnji, ta pa se v skladu s petim odstavkom 244. člena ZUJF za leto 2012 zmanjša za 50 %.

Tožnik se z odločitvijo prvostopenjskega organ ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-10-52/2012-2 z dne 12. 6. 2013 zavrnilo. Tudi drugostopenjski organ se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na relevantne določbe ZUJF. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede vrednosti premoženja in glede načina ugotavljanja teh vrednosti, saj tožnik meni, da je register nepremičnin zgolj instrukcijske narave, se sklicuje na določbe ZUJF. Podari, da se za določitev premoženja, ki je predmet obdavčitve glede na njegovo vrednost in za določitev zavezanca, sladno z zakonskimi določbami upoštevajo podatki, ki so posamezni nepremičnini pripisani v registru nepremičnin. Register nepremičnin je evidenca o dejanskem stanju nepremičnin, določena na podlagi Zakona o evidentiranju nepremičnin. V registru nepremičnin se za vsako nepremičnino vodijo naslednji podatki: številka parcele, številka stavbe ali dela stavbe, lastnik nepremičnine, upravljalec nepremičnine, podatki o lastnostih nepremičnine in podatek o posplošeni tržni vrednosti. Podatki o nepremičnini se v register nepremičnin pridobivajo iz javnih zbirk podatkov kot tudi z vprašalniki, ki so bili izpolnjeni na podlagi podatkov lastnikov nepremičnin.

Po oceni drugostopenjskega organa je prvostopenjski organ s tem, ko je vrednost nepremičnega premoženja, ki je predmet obdavčitve, določil na podlagi podatkov, kot izhajajo iz registra nepremičnin, ravnal pravilno. Glede na relevantne določbe ZUJF je davčna osnova v postopku odmere davka vezana na seštevek posplošene tržne vrednosti nepremičnin v lasti istega lastnika, ugotovljena s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisana nepremičninam v registru nepremičnin na dan 1. januarja leta, za katerega se odmerja davek oziroma na dan 1. 6. 2012. Davčni organ je tako glede vrednosti nepremičnega premoženja v celoti vezan na podatke, kakršni obstajajo v registru nepremičnin in nima pristojnosti za spreminjanje podatkov o vrednosti v postopku odmere davka. To pomeni, da je potrebno spremembe podatkov v zvezi z nepremičnim premoženjem izvesti s postopki, kot jih določajo predpisi o evidentiranju nepremičnin. Za izvajanje teh postopkov pa je pristojna Geodetska uprava in jih ni mogoče izvajati v davčnem postopku.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Poudarja, da so bile v postopku kršene določbe postopka, saj postopek glede realne vrednosti nepremičnin sploh ni bil izveden, podatki geodetske uprave pa ne odražajo realne vrednosti nepremičnine. Meni, da ni dopustno, da se za potrebe obdavčitve uporabi vrednosti, kot jih je izračunala geodetska uprava. Dodaja, da je del Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin, kolikor vrednost, določena po modelu tega zakona vpliva na obračun davka, neustaven, saj stranka nima možnosti dokazovati nižje vrednosti. Ugovarja tudi da so kršene določbe EKČP. Glede načina posredovanja podatkov meni, da je vrednost nepremičnin dejansko odvisna od sreče, na tak način pa davčni zavezanci niso vsi v enakopravnem položaju. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in ob tem navedla, da vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (2. alinea drugega odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je bil tožniku z izpodbijano odločbo z dne 3. 10. 2012 od davčne osnove 1.335.967,41 EUR za leto 2012 odmerjen in naložen v plačilo davek na nepremično premoženje večje vrednosti v znesku 3.339,92 EUR. Prav tako ni sporno, razvidno pa je tudi iz upravnih spisov, da so bili pri odmeri davka upoštevani podatki, kakršne je vseboval register nepremičnin, in sicer tako tisti, ki se nanašajo na lastništvo nepremičnin kot tudi tisti, ki se nanašajo na (posplošeno tržno) vrednost nepremičnin in njihovo rabo. Tega, da bi bil pri odmeri uporabljeni drugi oziroma drugačni podatki od tistih, ki jih je vseboval register nepremičnin na dan 1. junija 2012 in s tem „na prvi dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je bil ta zakon (ZUJF) uveljavljen“, tudi tožnik ne trdi. V tožbi in pred tem že v pritožbi ugovarja zlasti ustreznosti oziroma pravilnosti uporabe seštevka posplošene tržne vrednosti nepremičnin v lasti istega lastnika, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin, za davčno osnovo. S takšnimi ugovori pa tožnik glede na določbe ZUJF, na katere se pravilno sklicujeta oba davčna organa, tudi po presoji sodišča ne more uspeti. Iz 244. člena ZUJF namreč dovolj jasno sledi, da so v letu 2012 predmet obdavčitve z tem davkom nepremičnine na območju Republike Slovenije, kot so po stanju na prvi dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je ta zakon uveljavljen (1. junij 2012) določene v registru nepremičnin; da je zavezanec oseba, ki je na isti, že omenjeni dan, v registru nepremičnin evidentirana kot lastnik oziroma upravljalec nepremičnin; ter da v letu 2012 davčno osnovo predstavlja posplošena tržna vrednost nepremičnin, ki je na omenjeni datum pripisana nepremičnini v registru nepremičnin. V 191. členu ZUJF pa je (splošno) določeno še, da se za nepremičnine, ki se obdavčijo, štejejo vse nepremičnine, ki pripadajo istemu lastniku in katerih skupna vrednost znaša najmanj 1.000.000,00 EUR, razen nepremičnin za poslovno in industrijsko rabo ter za javni namen, ki so v registru nepremičnin evidentirane s šiframi dejanske rabe, naštetimi v nadaljevanju iste zakonske določbe in med katerimi očitno ni tistih, s katerimi so po podatkih spisov evidentirane tožnikove nepremičnine.

Glede tožbenih ugovorov, da so bile ob izdaji izpodbijane odločbe kršene določbe Ustave RS in EKČP sodišče ugotavlja, da tožnik teh ugovorov ni z ničemer obrazložil ali podrobneje utemeljil. Sodišče zato te tožbene ugovore zavrača kot pavšalne, ker jih v dani obliki ne more preizkusiti.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.