VSL Sodba I Cp 1828/2019

Pritožba se zavrne ter se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženko zavezalo k plačilu odškodnine v višini 9.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in v III. točki izreka toženki naložilo povračilo 3.349,36 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožnik, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izraža svoje nestrinjanje z višino odmerjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izpostavlja dolžino zdravljenja, številne nevšečnosti in intenziteto telesnih bolečin ter poudarja, da ni bil običajni/povprečni poškodovanec, kar vse bi moralo sodišče pri prisoji odškodnine ustrezno upoštevati. Ostale so mu trajne posledice, ki zmanjšujejo njegove življenjske aktivnosti, zaradi česar duševno trpi. Pritožnik opozarja na posledice, ki jih je v izvedenskem mnenju ugotovil izvedenec medicinske stroke. Prisoten je sekundarni strah, da bo prišlo do ponovne poškodbe tetive, zato se izogiba večjim obremenitvam in športnim aktivnostim. Pred poškodbe je bil aktivna oseba, sedaj pa je moral marsikaj opustiti ali zmanjšati obseg aktivnosti. Starejša sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, ni ustrezna in ne omogoča vsebinske primerjave. Izpostavlja sodbo VSC Cp 458/2016 z dne 24. 11. 2016, v kateri je bil tožniku za poškodbo ahilove tetive prisojen bistveno višji znesek. Ker je njegov uspeh višji, ugovarja tudi odmerjenim stroškom postopka, saj je glede na uspeh upravičen do povračila višjih pravdnih stroškov. Napačno so mu bili odmerjeni tudi stroški za prihod na sodišče in k izvedencu, ki jih je sodišče prisodilo le v znesku 91,20 EUR, saj je upoštevalo Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, ki se glede na novejšo sodno prakso ne uporablja več. Sodišče bi v skladu z odločbo II Ips 253/2018 moralo upoštevati priglašeno kilometrino (0,37 EUR/km), kar bi znašalo 281,20 EUR.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter mu prisodi višji znesek odškodnine. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v izpodbijanem delu in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je bila vročena v odgovor toženki, ki pa se nanjo ni odzvala.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je v prometni nesreči utrpel poškodbo leve ahilove tetive. Rano so mu v bolnišnici zašili in ga še istega dne odpustili domov. Po odpustu je opravil več kontrolnih pregledov pri osebnem zdravniku ter vrsto fizioterapij. Štiri mesece je pri hoji uporabljal bergle. Zdravljenje pa je skupno trajalo devet mesecev. Izvedenec v svojem mnenju, ki mu tožnik v pritožbi konkretizirano niti ne ugovarja, ugotavlja, da je tožnik trpel hude telesne bolečine le krajši čas – 30 minut od trenutka poškodbe. Te so nato prerasle v srednje hude in se ob premikanju okončine stopnjevale do hudih bolečin še en dan po poškodbi. Po oskrbi in imobilizaciji noge so bile bolečine pretežno blage intenzitete z občasnimi srednje hudimi bolečinami, ki so se še štiri tedne po poškodbi pojavljale zlasti ob prevezah ter prilagajanju položaja stopala pri pregledih. Sedem tednov po poškodbi so bile tožnikove bolečine občasne in vezane na razgibavanje. Postopoma so se umirjale do 12. tedna po poškodbi. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik večji del zdravljenja trpel le blage bolečine, ki jih je blažil z analgetiki. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je bil priznan znesek v višini 4.000 EUR.

6Pritožnik odmerjeni višini nasprotuje in opozarja, da ni povprečni poškodovanec, kar bi se moralo upoštevati. Temu pritožbeno sodišče ne more slediti, saj tožnik tekom postopka ni izkazal, da bi bila pri njem podana posebna občutljivost. Sodišče je pri svoji odločitvi ustrezno upoštevalo merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, opredeljena v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Izhajalo je iz temeljnega načela individualizacije odškodnine in načela njene objektivne pogojenosti. Pri odločitvi se je oprlo na sodno prakso, ki ji pritožba neutemeljeno očita neustreznost za vsebinsko primerjavo. Tako je v zadevi II Ips 39/2009 oškodovanka utrpela odrgnino desnega kolena, udarnino desne goleni, obtolčenino leve goleni in natrganje mišično-tetivnega prehoda leve triglave golenske mišice na prehodu iz mišičnega dela v ahilovo tetivo na medialni strani ter izliv krvi v mehke dele poškodovanega področja. V okviru nevšečnosti med zdravljenjem so bili upoštevani številni specialistični in kontrolni pregledi, preiskave, uživala je analgetike, imela je 104 fizioterapije, zdravljenje pa je trajalo več mesecev. Zaradi poškodbe je ovirana pri hoji po naravnem terenu, predvsem navkreber, pri globokem čepenju in dvigovanju iz čepenja, pri sunkovitih gibih, poskokih. Zaradi slabšega dviga levega stopala šepa pri bosonogi hoji. Oškodovanki je bilo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznanih 7,4 povprečnih plač, medtem ko je bilo tožniku priznanih osem povprečnih plač.

7Iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila tožniku priznana odškodnina v višini 5.000 EUR. Izvedenec je ugotovil, da ima tožnik trajne anatomske in funkcionalne posledice poškodbe. V funkcionalnem smislu trajno posledico predstavlja spremenjen občutek za dotik v zunanjem delu stopala ter goleni pod nivojem poškodbe. V tem predelu je prisotno mravljinčenje in elektrificirajoči občutki ob prisilnem dvigu stopala, ki pri tožniku izzovejo blažje bolečine. Tožnik bo tudi v bodoče trpel občasne bolečine, zlasti blažje do srednje intenzitete, odvisno od obremenitve stopala. Levo nogo manj obremenjuje, to pa se odraža v blažji oslabelosti mišičja prizadete okončine v primerjavi z zdravo okončino. Gibljivost sklepov je nespremenjena, tudi funkcija tetive je ohranjena, zaradi poškodbe pa pri tožniku ni prišlo do skaženosti in tožnik med hojo ne šepa.

8Sodišče je pri odmeri odškodnine upoštevalo, da je tožnik opustil ukvarjanje s športnimi aktivnostmi, kar mu povzroča blage duševne bolečine. Izvedenec je mnenja, da bodo blažje težave, povezane s poškodbo, (lahko) vztrajale naprej in bodo (lahko) trajne narave, vendar pa bodo za tožnika vedno manj moteče. Obstaja pa tudi verjetnost, da bodo težave v naslednjih dveh letih dokončno izzvenele. Poškodba pri tožniku ni pustila težje funkcionalne nesposobnosti, saj je tožnik še vedno zmožen delati v polnem delovnem času. Sodišče je ocenilo, da poškodba tožniku predstavlja neprijetnost, ki vpliva na kakovost njegovega življenja, vendar ga pri dnevnem življenju in počutju težje ne ovira, pač pa mu povzroča le blažje duševne bolečine.

9Izpostavljene okoliščine pritožbeno sodišče utrjujejo v prepričanju – še posebej ob primerjavi s prej izpostavljeno zadevo, v kateri je oškodovanka prejela nižji znesek odškodnine, čeprav je njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti intenzivnejše – o ustrezni odmeri odškodnine za vtoževano nepremoženjsko škodo.

10Pritožnik v pritožbi opozarja na sodbo v zadevi Cp 458/2016 z dne 24. 11. 2016, v kateri je oškodovanec prav tako utrpel pretrganje ahilove tetive. Vendar pa ne gre za povsem primerljivi zadevi, saj je v izpostavljeni zadevi pri poškodovancu prisotna trajna zavrta gibljivost levega gležnja – upogib stopala navzgor, ki je pomemben gib. Navedeno je povzročilo zmanjšanje splošne in delovne sposobnosti, izboljšanja zdravstvenega stanja levega stopala pa ni pričakovati. Poleg tega je bil poškodovanec ob škodnem dogodku star šele 32 let, zato celoten sklop izpostavljenih okoliščin izkazuje, da gre za težje posledice poškodbe kot pa v pritožbeni zadevi. V zadevi II Ips 680/2007 je oškodovanka utrpela preloma zunanjega dela v desnem skočnem sklepu, kar nedvomno predstavlja težji primer; iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je bilo priznanih 11 povprečnih plač.

11Vse navedeno pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da je prvo sodišče v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo in odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kot tudi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo v skladu z načelom individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin.

12Pritožba se neutemeljeno zavzema za zvišanje pravdnih stroškov v zvezi s tožnikovih prihodom na sodišče in k izvedencu. Pri tem se sklicuje na zadevo II Ips 253/2018, v skladu s katero naj bi se stranki priznala priglašena kilometrina (0,37 EUR/km). Pri tem pa pritožba prezre, da je bilo v izpostavljeni zadevi obravnavano vprašanje premoženjske škode, ne pa stroškov postopka. Tožnik ima pravico biti navzoč na glavni obravnavi, opraviti pa je moral tudi pregled pri izvedencu, zato gre za potrebne stroške postopka. Po četrtem odstavku 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Po drugem odstavku 168. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri stroškov oprlo na ustrezno pravno podlago, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

13Glede na pojasnjeno je pritožba neutemeljena, saj pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

14Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. V odločitvi o zavrnitvi pritožbe je vsebovana tudi odločitev glede pritožbenih stroškov postopka.