54. člen ZTuj-2

Glede na določilo 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, po katerem mora upravni organ ugotoviti, ali tujčevo prebivanje v RS utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose RS ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj, tožena stranka navaja, da mora v tej zvezi upoštevati tudi podatke, ki sta jih v okviru svojih zakonskih pristojnosti pridobili tako Policija, kot SOVA.

Jezikovna razlaga zakona jasno napeljuje na sklep, da je treba pojmovno zvezo „najmanj 24 mesecev“ razlagati ob upoštevanju tudi teleološke razlage (razlage po namenu) in sistematične razlage zakona ter ustavi-skladne razlage zakona. V tem smislu ima tožnik prav, da je pomembno, da je imel tožnik dovoljenje za zadrževanje v trajanju 36 mesecev in da so pomembne okoliščine, zakaj je prišlo do dveh prekinitev obakrat v trajanju dveh mesecev. Ker tožena stranka okoliščin in razlogov za prekinitev znotraj skupnega trajanja 36 mesecev ni upoštevala, je napačno uporabila materialno pravo in je nepopolno ugotovila dejansko stanje. Če drži trditev tožnika je do prekinitve prišlo zaradi tega, ker je tožnik v določeni fazi postopka uspel s pravnimi sredstvi v sodnem postopku in je namesto statusa imetnika dovoljenja za zadrževanje v času omenjene prekinitve pridobil status prosilca za mednarodno zaščito.

Tožnica med drugim ni točno vedela, katere osebe vse so pooblaščene za zastopanje njenega podjetja, saj je netočno navedla, da je poleg nje, kot 100% lastnice, ustanoviteljice in edine družbenice podjetja, ter prokuristke Č.Č., za zastopanje navedenega podjetja pooblaščena tudi računovodja. Sodišče zato vse tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, saj je že tožena stranka v izpodbijani odločbi logično in prepričljivo obrazložila svoje razloge za domnevo, da se tožnica ne bo podrejala pravnemu redu RS.

Tožnik je imel v obdobju od 20. 7. 2010 do 12. 2. 2011 prekinitev v bivanju, ki je daljša od 6 zaporednih mesecev. Zato v konkretnem primeru niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS.

Izpodbijana odločba je logično prepričljiva, celovita in natančno obrazložena. Tožena stranka je obstoj razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS zanesljivo ugotovila na podlagi podatkov iz vloge samega tožnika, zapisnika o ustnem zaslišanju tožnika na Veleposlaništvu RS ter podatkov iz uradnih evidenc in izpeljane dokazne ocene, ki jo tožnik z zgolj pavšalnimi navedbami ni uspel omajati.

Tožnik je svoji prošnji priložil delovno dovoljenje in pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sklenil z gospodarsko družbo B. d.o.o., zato ne morejo več obstajati razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj iz navedenega izhaja, da tožnik očitno ni več zaposlen kot direktor pri tisti gospodarski družbi, kjer so bile zaznane kršitve. Tožena stranka pa ni utemeljila, da tožnikovo zdajšnje bivanje v Sloveniji, ko je zaposlen kot pek, vzpostavlja domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Za prvo-tožečo stranko je prošnjo vložil njegov tast, ki je lastnik podjetja, ki ga vodi v Sloveniji in je državljan Republike Slovenije in sicer z namenom, da bi sebe zaradi zdravstvenih razlogov razbremenil in da bi podjetje prevzel družinski član glede na to, da zakoniti zastopnik podjetja nima moških potomcev. Poleg dopisa, v katerem je zastopnik podjetja C.C. prepričljivo opisal ozadje in razloge za prepis lastništva in zaposlitev prvo-tožeče stranke, je zastopnik podjetja (sedaj drugotožeče stranke) v potrditev svojih navedb predložil tudi dokaz, in sicer zaključno odpustnico iz ambulante z dne 26. 10. 2011. Tožena stranka teh dejstev v dokazni oceni ni upoštevala.