51. člen ZVZD-1

Čeprav je tožnica pred tem delala za toženko skoraj 40 let, že en tovrsten dogodek (opravljanje dela v visoko alkoholiziranem stanju) predstavlja hujšo kršitev pravil in obveznosti iz delovnega razmerja. Ravnanja tožnice ne spremeni dejstvo, da ni pila na delovnem mestu, ampak večer prej. Delo je opravljala v skladišču, kjer viličarji vozijo palete, sodelovala je pri pripravi izdelkov in palet, prisotna je bila ob natovoru, zato je obstajala velika nevarnost, da pride do poškodb. Poleg tega je morala skrbeti za pravilno oznako blaga, ob napačni oznaki blaga pa bi toženki lahko nastala premoženjska škoda v obliki penalov. Toženka je tako dokazala, da je bilo izjemno pomembno, da so tožnica in ostali delavci spoštovali pravilo, da dela ne opravljajo pod vplivom alkohola, saj bi lahko prišlo do hudih poškodb, nastala pa bi lahko tudi materialna škoda.

Pri tožniku je alkotest pokazal vrednost kar 1,43 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kot pomožni komunalni delavec pa se je veliko gibal in svoje zadolžitve opravljal po celotnem območju centra za ravnanje z odpadki, kjer vozijo težki, veliki delovni stroji in tovornjaki, ki odvažajo odpadke, zaradi česar je moral biti pri delu še posebej pazljiv in pozoren, zato je njegovo alkoholizirano stanje predstavljalo potencialno ogrožanje oziroma nevarnost tako zase kot za druge zaposlene ter za premoženje toženke.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izredna odpoved po vsebini nedoločna in nekonkretizirana. Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. Toženka je v izredni odpovedi z dne 28. 9. 2023 (listina A 1) to tudi storila, iz tožnikovih trditev in izpovedi v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi pa je razvidno, da mu je jasno, na kateri historični dogodek se izredna odpoved nanaša ter kaj mu je toženka očitala po vsebini. Sodna presoja utemeljenosti očitkov iz izredne odpovedi je bila torej mogoča. V pritožbi tožnik nasprotuje pravnemu stališču, da lahko delodajalec ugotavlja alkoholiziranost delavca tudi drugače kot z alkotestom ali odvzemom krvi. Sodišče prve stopnje se j

Tožnica s tem, ko se ni želela testirati, niti ni izpolnjevala drugih pogojev za vstop v vojašnico A., po lastni krivdi ni imela dostopa do prostorov toženke in posledično po lastni krivdi, brez upravičenega razloga, ni opravljala dela več kot tri zaporedne delovne dni, s čimer so bili izpolnjeni pogoji za podajo odpovedi po 2. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV. Toženka tožnici glede na takrat veljaven Odlok, ki jo je pravno zavezoval in ga je morala spoštovati, ni smela omogočiti dostopa do delovnega mesta brez izpolnjevanja pogoja PCT, tožnica pa je morala takšno navodilo upoštevati, vendar tega ni želela. Posledično so navedbe, da je šlo za izostanek tožnice po navodilih delodajalca in ne za neupravičeno odsotnost kot tudi navedbe o tem, da je bilo ugotovljeno, da se posameznika ne more kaznovati za prekršek, če ni spoštoval odloka glede nošenja maske in obveznega testiranja, neutemeljene.

Zakon ne predvideva sodnega varstva zoper opozorilo in tudi ne določa, da je delodajalec delavcu pred opozorilom dolžan zagotoviti zagovor. Opozorilo je namreč opredeljeno zgolj kot pogoj za morebitno kasnejšo podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če bo delavec ponavljal kršitve, in za delavca nima drugih samostojnih pravnih posledic. Ker je tožnik spornega dne užival alkohol na delovnem mestu in je preizkus alkoholiziranosti pokazal 0,09 mg/l izdihanega zraka alkohola v organizmu, mu je tožena stranka utemeljeno podala opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Oba zakonita zastopnika sta izpovedala, da so že večkrat domnevali, da tožnik uživa alkohol med delovnim časom in da ima težave z alkoholom, o tem sta se s tožnikom večkrat pogovarjala in obljubil je, da se bo alkohola vzdržal, vendar je obljubo vsakič prelomil. Izpovedala sta tudi o povzročeni prometni nesreči, ki jo je povzročil pod vplivom alkohola sicer izven delovnega časa, a s službenim avtomobilom. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje izpovedbama direktorjev glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ne bi smelo verjeti, ker je na drugi strani za neresnični ocenilo njuni izpovedbi glede delovnega časa tožnika. Ker sta direktorja natančno izpovedala o opažanjih alkoholiziranosti tožnika in je to podkrepljeno tudi z zgoraj omenjeno prometno nesrečo, pri čemer tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal navedb o tem, da jo je povzročil pod vplivom alkohola, je sodišče prve stopnje njunima izpovedbama v zvezi z izgubljenim zaupanjem v tožnika in nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja utemeljeno verjelo.

Pri opravljanju tožnikovega dela se zahteva posebna pozornost in zbranost, potrebno je zelo hitro reagirati, saj je od reakcije operaterja lahko odvisno tudi življenje posameznika. Glede na to ni mogoče dopustiti, da bi tožnik delo opravljal pod vplivom (tudi le 0,13 mg) alkohola. Morda v konkretnem primeru tožnikovo delo pod vplivom alkohola ni imelo posledic, bi jih pa lahko imelo, pri čemer se je skladno s 37. členom ZDR-1 delavec dolžan vzdržati tudi ravnanj, ki bi glede na naravo dela, ki ga opravlja, lahko škodovala interesom delodajalca. Po presoji pritožbenega sodišča delavcu tudi ni mogoče prepustiti ugibanja, pri kolikšni vrednosti alkohola je toliko vinjen, da za delo ni sposoben.

Izvedba preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ni opravilo, ki bi ga po zakonu veljavno lahko izvedla le detektivska agencija oziroma detektiv. Zato je revizijsko sodišče v sklepu VIII Ips 90/2019 poudarilo, da izvedba alkotesta s strani osebe, ki ni detektiv, pomeni le, da ni bila opravljena v skladu s pravili detektivske dejavnosti, ne pomeni pa, da je tak preizkus nezakonit. Preizkus alkoholiziranosti namreč lahko zakonito opravi katerakoli za to usposobljena oseba. Tožena stranka je ravnala v skladu z internim Navodilom, ki določa, da preizkus alkoholiziranosti opravi pooblaščeni detektiv pogodbene detektivske agencije v skladu z ZDD-1. Šele v sodnem postopku se je izkazalo, da stranska intervenientka ni imela zaposlenega detektiva, sporni, ki je test opravil, pa ne statusa detektiva, torej je dejansko zaupala izvedbo preizkusa osebi, ki ni bila detektiv, oziroma detektivski agenciji, ki ni izpolnjevala pogojev za opravljanje detektivske dejavnosti. Vendar pa tudi to samo po sebi ne pomeni, da je tako pridobljen dokaz, to je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, nezakonit oziroma brez dokazne vrednosti. Čeprav tožena stranka pri ugotavljanju alkoholiziranosti ni do

Pri preizkusu alkoholiziranosti gre že v načelu za poseg v zasebnost, vendar se ob sumu, da je pod vplivom alkohola, delavec nanjo ne more sklicevati. Skrb za zdravje in varno delovno okolje, v katerem ni prostora za delavca, ki je pod vplivom alkohola, saj na ta način spravlja v nevarnost sebe in druge, daje delodajalcu v primeru suma na alkoholiziranost pravico do preizkusa z alkotestom. Med opravila, ki jih sme opravljati detektiv v skladu s 26. členom ZDD-1, sodi tudi izvedba preizkusa alkoholiziranosti. Vendar določba, da detektiv lahko opravlja neko dejavnost, ne pomeni, da je ne sme opravljati nihče drug. Izvedba preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ni opravilo, ki bi ga po zakonu veljavno lahko izvedla le detektivska agencija oziroma detektiv (podobno, kot ni takšno opravilo npr. vročanje pošiljk). Zato izvedba alkotesta s strani osebe, ki ni detektiv, pomeni le, da ni bila opravljena v okviru detektivske dejavnosti, ne pomeni pa, da je tak preizkus nezakonit.

Če detektiv ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje detektivske dejavnosti, mora prenehati z opravljanjem dejavnosti in v osmih dneh od prenehanja izpolnjevanja pogojev pristojnemu organu vrniti certifikat o licenci in detektivsko izkaznico. Izvedba preizkusa alkoholiziranosti s strani nepooblaščene osebe in nadaljnja uporaba rezultata alkotesta za dokazovanje v sodnem sporu štejeta kot zbiranje in obdelava osebnih podatkov tožnika, ki ne temelji na zakonu in pomeni kršitev njegove pravice do zasebnosti po 35. členu URS. Glede na vse okoliščine primera v tem sporu o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja kljub dobrovernosti tožene stranke o zakonitosti detektivskega dela ob predložitvi dokazov veliko močnejši interes izkazuje tožnik z varstvom zasebnosti. Zato po presoji pritožbenega sodišča zapisnika o alkoholiziranosti (enako pa velja za poročilo in vsebino izpovedi upokojenega detektiva) ni dopustno uporabiti v tem sporu in nanj opreti sodne odločitve. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Dejstvo, da je bila tožeča stranka za svoje delo zmožna, pri ugotavljanju odpovednega razloga v predmetnem sporu ni bistveno. Tožeči stranki je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, ne pa redno iz razloga invalidnosti. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka prišla na delo pod vplivom drog ali drugih prepovedanih substanc in bila na delu prisotna pod vplivom drog ali prepovedanih substanc, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti po drugem odstavku 11. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi in je to storila najmanj iz hude malomarnosti, saj je bila prepričana, da se kršitev ne bo ugotovila, ker bo ob pregledu uporabila urin druge osebe. S tem je kršila tudi prvi odstavek 51. člena ZVZD-1 in 33., 34., 35., 36. in 37. člen ZDR-1.

Tožnik je bil določenega dne na delovnem mestu močno vinjen, kar je potrdil tudi rezultat alkotesta. S tem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja iz 35. in 37. člena ZDR-1 ter 51. člen ZVZD-1, ki določa, da delavec ne sme delati in biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zaradi izgube zaupanja tožene stranke do tožnika pa nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1).

Tožnik je bil na delovnem mestu pod vplivom alkohola (v času preizkusa je imel 1,15 promila alkohola v izdihanem zraku). S tem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (določbe 31, 32, 33. čl. ZDR, ki med drugim delavcu nalagajo upoštevanje delodajalčevih navodil in spoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu in prvi odstavek 51. čl. ZVZD-1, ki določa, da delavec ne sme delati na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc), kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Delodajalec mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti odpovedni razlog ter opozoriti delavca na pravno varstvo in njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zakon druge obličnosti ne predpisuje. Okoliščina, da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi v izreku niso vsebovani razlogi za odpoved, zato ne predstavlja nobene kršitve. Okoliščina, da delodajalec nima opredeljenega postopka in načina ugotavljanja dejstva ali je delavec na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc, ne pomeni, da delavcu iz tega razloga ne more prepovedati dela oziroma mu iz tega razloga odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Alkoholiziranost se lahko ugotavlja tudi s pričami.