35. člen ZMZ-UPB2

Samo na podlagi splošnih in pavšalnih navedb prosilca o položaju neke narodnosti (katere pripadnik je prosilec) v prosilčevi izvorni državi, tožena stranka ni dolžna ugotavljati situacije v tej državi.

Strah zaradi kršitve verskih prepovedi ter strah zaradi maščevanja družine, dekleta, s katero je prosilec imel razmerje, očitno ni okoliščina, ki bi lahko predstavljala preganjanje po Ženevski konvenciji. Zato je bilo pravilno odločeno v pospešenem postopku.

Istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave. Glede tožnikove identitete se pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o sebi. Prosilec za mednarodno zaščito je tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete, in prosilec nosi tudi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (glej zlasti 21. do 23. člen ZMZ). Po določbi 35. člena ZMZ mora tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. Tega pa tožnik ob svojem prvem bivanju v Sloveniji od 20. 4. 2012 do 7. 9. 2012 ni storil. Zato je sum, da je tožnik dne 31. 1. 2013 vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, utemeljen.

Tožnik je navajal, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Italiji oziroma takoj po prihodu v Slovenijo zato, ker ni bil seznanjen, da za tako zaščito lahko zaprosi. Ta izjava je bila po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenjena kot neverodostojna, saj bi tožnik v treh mesecih po odhodu iz matične države lahko poizvedel o možnosti mednarodne zaščite pred zatrjevano diskriminacijo s strani hrvaških pravosodnih organov. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz druge alineje 51. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožnikovo ravnanje kaže, da Republika Slovenija zanj ni bila ciljna država, na kar kaže tudi njegova navedba, da je prišel v Republiko Slovenijo le zato, da bi si uredil dokumente, nato pa odšel nazaj v Italijo, kjer je že bival tri mesece. Zato je utemeljeno sklepanje tako tožene stranke kot tudi sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji po nastanitvi v centru za tujce, zaprosil za zaščito zato, da iz države ne bi bil prisilno odstranjen in izročen Republiki Hrvaški. S tem pa je po presoji Vrhovnega sodišča podan tudi razlog za omejitev gibanja i

Iz ravnanja prosilca (izročitev osebnega dokumenta organizatorju poti, da mu priskrbi „ilegalni“ potni list) izhaja upravičen dvom o istovetnosti prosilca. Ravnanje prosilca, ki je zaprosil za mednarodno zaščito po treh mesecih bivanja v Republiki Sloveniji, pred tem pa je namen vložitve prošnje dvakrat umaknil, kaže na sum zavajanja in zlorabe postopka.

Po določbi 55. člena ZMZ pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno zavrne (med drugim), če prosilec brez utemeljenega razloga ne izrazi namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je to možnost imel (5. alineja). Tožnik je (kot to izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja) prošnjo vložil šele po treh dneh.

Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko začasno omeji gibanje, če je podan kateri od razlogov iz 1. odstavka 51. člena v zvezi s 55. členom ZMZ ali kateri od razlogov iz 1. odstavka 59. člena ZMZ.

Ker tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, kot mu nalaga 2. odstavek 35. člena ZMZ, čeprav je to možnost imel in tudi ni pojasnil razlogov, zaradi katerih ni ravnal skladno z navedeno določbo, je tožena stranka s tem, ko je tožniku omejila gibanje, pravilno uporabila pooblastilo, ki ji ga daje zakon.