33. člen ZMZ-UPB2

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča samo dejstvo, da na določenem območju poteka oborožen spopad, za podelitev subsidiarne zaščite ne zadostuje, temveč mora biti podano tudi utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje in njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad, kar pomeni realno možnost. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, pa je odvisna od različnih kriterijev. Pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot ne dajejo podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, ki niso bili niti del trditvene podlage tožnika, navedene v tožbi.

Tožnik je hkrati s tožbo predlagal nove dokaze, med katerimi je tudi potni list v fotokopiji. V tem primeru ne gre za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1, saj je tožnik v tožbi prepričljivo obrazložil razloge, zakaj navedenih listin, vključno s potnim listom, ni mogel predložiti že v postopku pred izdajo upravnega akta, oziroma, zakaj ni pravočasno zaprosil za dodatno podaljšanje s strani tožene stranke določenega petnajstdnevnega roka.

Širitev kroga družinskih članov, določenega v ZMZ ni mogoča. Organu, ki o mednarodni zaščiti odloča, namreč v ZMZ ni dana diskrecija, da lahko, pa čeprav še zaradi tako utemeljenih razlogov, razširi krog družinskih članov preko kroga, določenega v 16.b členu ZMZ. Take obveznosti mu ne nalagajo oziroma mu diskrecijske pravice ne dajejo niti pravni akti EU niti EKČP.

Okoliščina, ali je prosilec za mednarodno zaščito državljan države članice, ali pa je državljan tretje države, je ključna za dostop stranke do azilnega postopka in mednarodne zaščite, pri čemer je tožnik v prošnji navajal, da je bil v Kamerunu zaradi političnega udejstvovanja in nemirov zaprt (dvakrat za en mesec) in da je bil v zaporu v nehumanih razmerah tudi mučen z mačeto, za kar je pokazal brazgotine na levi nogi. Ker je tožnik v prošnji navajal okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje v smislu Ženevske konvencije o status beguncev, ali pa kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bi tožena stranka morala kontradiktornost podatka o tožnikovem državljanstvu iz dopisa Policijske uprave in iz tožnikove navedbe v prošnji razčistiti. Izključitev iz vseh pravic, ki jih pravo EU zagotavlja prosilcem za azil, ne glede na to, za koliko dni takšna izključitev učinkuje, je težko popravljiva škoda v smislu 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Koristi nasprotnih strank ni, javni interes pa govori za izdajo začasne odredbe, ker je to v skladu z namenom učinkovitega izvrševanja prava EU, zato je izdaja začasne odredbe ne samo sorazmerna, ampak tudi

Za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku je dovolj že eden od razlogov, določenih v 55. členu ZMZ.