99. člen ZPrCP

Ker je storilec v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal poseg v zasebnost, se je sodišče prve stopnje soočilo s kolizijo dveh sobivajočih pravic, katerih nasprotje je uskladilo z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco. Iz pristopa, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo za razlago te metode, in iz dejanskih ugotovitev v konkretnem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da D. D. snemanje ni bilo usmerjeno v zasebnost storilca, temveč v način njegove drzne vožnje, ki je predstavljala grožnjo za varnost udeležencev v cestnem prometu, zaradi česar se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, ki je dalo prednost pravici do varnosti udeležencev v cestnem prometu in presodilo, da storilčeva pravica do zasebnosti ni bila kršena ter je zato posnetek uporabilo kot dovoljen dokaz. Način izročitve in pridobitve posnetka še ne pomeni njegove nezakonitosti, temveč lahko odpira vprašanje, ali je zaradi prenosa posnetka iz sfere zasebnika na policijo lahko prišlo do njegove kontaminacije.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je zavarovanka toženke objektivno odgovorna kot imetnica in voznica avtomobila za škodo, ki je ob trku nastala tožniku, da pa je tudi tožnik zaradi opustitve dolžne skrbnosti soprispeval k nastanku škodnega dogodka, kar je sodišče prve stopnje ovrednotilo v višini 20 %.

Ob po sodišču prve stopnje ugotovljenem, da je v času prekrška trajal interval rdeče luči na semaforju neobičajno dolgo, da semafor deluje na podlagi zanke, pri čemer vozniki na to niso opozorjeni, storilec pa se je na glavno cesto vključil previdno in počasi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za prekršek neznatnega pomena, saj je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, pri njem pa ni nastala nobena škodljiva posledica. Ob tem, ko iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je semafor v času prekrška pravilno deloval, pa se pritožbeno sodišče pridružuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da posebne okoliščine kažejo na to, da postopek zoper storilca ne bi bil smotrn.

Storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da je zapeljal skozi rdečo luč v križišču ter v zvezi s tem zatrjuje, da policista s kraja in smeri, kjer sta stala, to sploh nista mogla videti. Zatrjuje, da je bila v vozilu sopotnica, ki jo v pritožbi tudi predlaga za pričo. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.

Storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da je zapeljal skozi rdečo luč v križišču ter v zvezi s tem zatrjuje, da policista s kraja in smeri, kjer sta stala, to sploh nista mogla videti. Prilaga slike kraja prekrška. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato teh pritožbenih navedb vsebinsko ne more presojati.

Zagovornik se ne le na načelni ravni, temveč tudi v svojih pritožbenih navedbah s tem, (-) ko najprej graja dokazno oceno obdolženčevega zagovora, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, prav tako (-) dokazno oceno izpovedb obeh zaslišanih policistov A. A. in B. B. ter neposredne očividke in priče C. C., giblje v polju očitkov o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, kar pa je nedopusten pritožbeni razlog, kajti pritožbeno sodišče je v hitrem postopku o prekršku na dokazno oceno, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, vezano.

Dokazni postopek pa je, kot izhaja iz ugotovitev prvega sodišča pokazal, da je pri obdolžencu bil s strani poslujoče policistke v preliminarnem postopku zaznan vertikalni drget oči in vertikalni drget oči v končnih položajih, pri čemer pa je bil njegov izgled oči normalen. Obramba je tekom postopka ves čas dokazovala, pri tem pa vztraja tudi v pritožbi, da sta oba simptoma posledica predpisane terapije z zdravili Dexamono in Maxitrol. Zato je v skladu s pritožbenimi napotki v tej smeri prvo sodišče to temeljito raziskalo in na podlagi dopolnitev izvedenskih mnenj izvedenca oftalmologa dr. S. T. zanesljivo izključilo, da bi obe, s strani policistke zaznani okoliščini, ki sta bili podlaga za sklep o obstoju suma vožnje pod vplivom prepovedanih substanc, bili posledica predpisane terapije obdolžencu z navedenima zdraviloma. Zato se tudi ni mogoče strinjati s pritožbo, da policistka P. M. ni imela zakonite podlage za odreditev strokovnega pregleda, čeprav pa se je strinjati s pritožbo, da pa je policistkino poslovanje že ob samem začetku (posnetki s Provido) in tudi glede hitrega testa bilo nedosledno. Vendar pa ne do te mere, kot trdi pritožba, da bi njeno nadaljnje poslovanje, ko

Če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo storilca, Vrhovno sodišče le ugotovi kršitev.