VSK sodba I Cp 960/2015

Pritožba tožeče stranke se zavrne.
Pritožbama toženk se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:
„Toženki sta solidarno dolžni plačati tožnici 21.222,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2012 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v petnajstih dneh pod izvršbo.“
Tožeča stranka je dolžna v roku petnajstih dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje prvi toženki povrniti stroške postopka v znesku 1.530,50 EUR in drugi toženki v znesku 520,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dneva dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženki solidarno zavezalo k plačilu odškodnine v znesku 4.317,66 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2012 do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in tožečo stranko zavezalo k plačilu stroškov pravdnega postopka toženk (III. točka izreka). Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost toženk za škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku z dne 27.4.2011, ko je pri hoji po javni občinski cesti, ki je v lasti prve toženke padla in se poškodovala. Ugotovilo je tudi tožničin soprispevek k nastali škodljivi posledici in sicer v višini 40%.

2Zoper sodbo se je pritožila tožnica in obe toženki.

3Tožnica se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper tisti del sodbe, v katerem je bila ugotovljena njena soodgovornost za nastanek škode v višini 40%. Meni, da ji soodgovornosti ni mogoče očitati, saj je prehajala lokacijo kot zelo skrbna oseba in je tako zadovoljila ravnanju povprečno skrbnega človeka. Tudi ne drži, da je imela neprimerno obutev, saj je bila obuta v poletne ortopedske natikače in gre za obutev, ki se kot varna in zdrava prodaja v specializiranih ortopedskih trgovinah. Poleg navedenega je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev novega izvedenca medicinske stroke, saj je izvid izvedenca, ki ga je v tem postopku pridobilo prvostopenjsko sodišče, nejasen, nepopoln in sam s seboj v nasprotju. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščenki pritožuje prva toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži v plačilo vse stroške postopka oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Meni, da kot upravljavka oz. lastnica ceste, na kateri se je zgodil škodni dogodek ni stvarno pasivno legitimirana, saj ni povzročiteljica škode. Obveznost vzdrževanja občinskih cest je namreč prenesla na drugo toženko in s tem po svojih najboljših močeh poskrbela za to, da je opravljanje vzdrževalnih del zaupala strokovno in tehnično usposobljenemu izvajalcu. Sicer pa prvostopenjsko sodišče obstoj odgovornosti prve toženke za škodni dogodek sploh ni ugotavljalo in tega ni posebej obrazložilo, saj je zaključilo le, da je prva toženka odgovorna za nastalo škodo, kar skladno s 53. členom Zakona o gospodarskih javnih službah koncendent subsidiarno odgovarja za škodo, ki jo povzroči koncesionar, ne da bi sploh obrazložilo, v čem je podana njena odgovornost. Nepopolno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi dejansko stanje, saj višinske razlike med asfaltom in bankino na način, da je vpogledalo v fotografijo, prvostopenjsko sodišče ni moglo ugotoviti in se tudi ni opredelilo, za koliko točno naj bi višinska razlika odstopala od dovoljene. Napačno je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi soprispevek tožnice, saj bi glede na ugotovljena dejstva in izvedene dokaze moralo zaključiti, da je njen prispevek višji od 40%, pri čemer ni upoštevalo povečanega prispevka tožnice v tem, da je že predhodno imela težave s hrbtenico in da je do poškodbe očitno prišlo zaradi neprimerne obutve, saj tožnica pete ni imela vpete. Prva toženka uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5Iz vseh pritožbenih razlogov se po pooblaščenki pritožuje tudi druga toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zato narobe uporabilo materialno pravo, ko je razsodilo, da je tožnica uspela dokazati nastanek škodnega dogodka in krivdno odgovornost prvotoženke za nastali škodni dogodek ter zaključilo, da tožničino bolezensko stanje ni v ničemer prispevalo k nastanku škodnega dogodka. Prvostopenjsko sodišče je zmotno oz. nepravilno ugotovilo višinsko razliko med bankino in asfaltom, pavšalno in neprepričljivo je zaključilo, da so bila pregledniška in vzdrževalna dela, ki jih na tej cesti izvaja zavarovanec druge toženke izvedena površno in malomarno. Tožničin padec tudi sicer ne more biti v vzročni zvezi z opustitvijo zavarovanca druge toženke, temveč je v celoti nastal zaradi posledic več dejavnikov, ki izvirajo iz tožničine sfere, ki jih prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo. Tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnica s prispevala le v višini 40% zaradi nepazljivosti pri hoji in neprimerne obutve ni prepričljiv. Sicer pa se sodišče tudi ni ukvarjalo z bolezenskimi težavami tožnice, ki vplivajo na njene gibalne zmožnosti in ovirajo pri hoji in športnih aktivnostih. Pritožnica uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

6Na pritožbi toženk je odgovorila tožnica, ki meni, da so njune navedbe neutemeljene, predlaga zavrnitev obeh pritožb in ugoditev njeni pritožbi. Na tožničino pritožbo je po pooblaščenki odgovorila prva toženka. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Meni, da ni utemeljen tožničin zahtevek po postavitvi novega izvedenca. Prav tako ne drži, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo tožničin soprispevek k nastanku škode v višini 40%, saj je po mnenju druge toženke ta prispevek lahko kvečjemu bistveno višji.

7Pritožbi toženk sta utemeljeni, pritožba tožnice pa ne.

8Upoštevaje tožbene trditve in v tem obsegu izvedene dokaze je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo pravno pomembna dejstva, napravilo pa je napačen materialnopravni zaključek, da sta toženki odgovorni tožnici za nastalo ji škodo. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je bila na kraju, kjer je tožnica padla in se poškodovala, višinska razlika med asfaltom in bankino nedvomno večja od 3 cm, kar je več kot določa 16. člen Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Ur. l. RS, št. 62/1998, v nadaljevanju: Pravilnik), kar pomeni, da bankina ni bila vzdrževana na način, kot to določa Pravilnik in bi bila na njej za zagotovitev varnega prometa potrebna vzdrževalna dela. Ravnanje toženk je zato protipravno. Tožničin padec (nastanek škode) pa je v vzročni zvezi z opustitvijo dolžne skrbnosti toženk.

9Po presoji pritožbenega sodišča, drugače kot je to presodilo prvostopenjsko sodišče, pa pravno relevantna vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženk in nastalo škodljivo posledico ni podana. Glede vzročne zveze velja več teorij, prevladujoči teoriji v našem času, prostoru in torej tudi sodni praksi sta ratio legis teorija in teorija adekvatne vzročnosti. Po teoriji ratio legis vzročnosti, ki v tem primeru pride v poštev (povzročitelju škode se namreč očita opustitev), so v pravu upoštevni samo tisti vzroki, ki obenem pomenijo kršitev pravne norme in jih pravna norma glede na svoj cilj šteje za vzroke. Ugotoviti je zato potrebno, ali določeno stanje predstavlja eno od posledic, ki jih kršena pravna norma želi preprečiti. Namen norme (16. člen Pravilnika) po kateri kota bankine ne sme biti višja od kota roba vozišča, niti ne nižja več kot 3 cm, ni v tem, da bi na ta način omogočila pešcem varno hojo po cesti in varno sestopanje iz površine ceste na bankino, ampak v tem, da se omogoča varna vožnja vozil zlasti v primeru, ko je cesta ozka in se mora vozilo pri morebitnem srečanju z drugim vozilom umakniti delno tudi na bankino. Do navedenega zaključka pridemo upoštevaje tudi vsebino 83. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, zlasti prvih treh odstavkov, kjer je izrecno navedeno, da morajo pešci uporabljati prometne površine namenjene hoji peščev in da ne smejo hoditi po vozišču ali se zadrževati na njem, prav tako ne smejo nanj nenadoma stopiti. Izjema določena v četrtem odstavku citiranega člena na drugačno razlago ne more vplivati. Zato samo dejstvo o neustrezni višinski razliki med cesto in bankino ne zadošča za zaključek, da obstoji pravno relevantna vzročna zveza med tem dejstvom in škodo, ki jo je tožnica v tem škodnem dogodku utrpela. Materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je očitano opustitveno ravnanje zavarovanca druge toženke v vzročni zvezi z nastalo škodo, je zato zmoten. Ker morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjeni vsi štirje elementi civilnega delikta - poleg škode in nedopustnosti ravnanja tudi vzročna zveza med nastalo škodo in med nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode, in ker v obravnavani zadevi ni podana pravno relevantna vzročna zveza, je potrebno tožničin zahtevek zavrniti. Pritožbeno sodišče je po povedanem pritožbama toženk ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Ker ni podana odškodninska odgovornost toženk, je odveč vsako razpravljanje o višini tožničine škode in njeni soodgovornosti. Pritožbeno sodišče zato ni odgovarjalo na njene pritožbene trditve, saj se izkažejo za neodločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP), tožničina pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (353. člen ZPP).

10Ker je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopenjsko sodbo, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo še o stroških postopka. Ker je tožnica v pravdi v celoti propadla, je toženkama dolžna povrniti njima nastale stroške postopka. Stroške postopka na prvi stopnji je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, in sicer v točki 43 razlogov izpodbijane sodbe (v pritožbah ugotovitve o višini stroškov niso bile izpodbijane), iz katerih izhaja, da stroški prve toženke znašajo 1.240,50 EUR, stroški druge toženke pa 61,14 EUR. Ker sta toženki v celoti uspeli s pritožbo, jima je tožnica dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 290,03 EUR za prvo toženko in znesek 459,00 EUR za drugo toženko. Stroški za prvo toženko predstavljajo nagrado za pritožbo v znesku 545,60 EUR, administrativne stroške v višini 20,00 EUR in 22% DDV; stroške za drugo toženko pa predstavljajo stroške sodnih taks v znesku 459,00 EUR. Pritožbeno sodišče prvi toženki ni priznalo stroškov nastalih v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj z njim ni prispevala k razjasnitvi zadev in zato ne gre za potrebne stroške.