UPRS Sodba II U 446/2022-23

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Občina Markovci (v nadaljevanju: toženka) je s sklepom št. 444-0022/2022 z dne 17. 10. 2022 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) odločila, da se vlagatelju A. A., s.p. (v nadaljevanju: tožniku) dodelijo nepovratna sredstva namenjena pospeševanju razvoja malega gospodarstva, in sicer za prijavljen ukrep št. 1 - materialne investicije v skupni višini 617,78 EUR (1. točka izreka sklepa). V 2. točki izreka sklepa je bilo odločeno, da se sredstva upravičencu dodelijo po pravilu de minimis, z upravičencem pa se po pravnomočnosti sklepa sklene ustrezna pogodba o medsebojnih pravicah in obveznostih, pri čemer se mu dodeljena sredstva nakažejo na njegov transakcijski račun (3. in 4. točka izreka sklepa). Hkrati je toženka v 5. točki izreka sklepa odločila, da se za ukrep številka 2 - sofinanciranje samozaposlitve vloga tožnika zavrne. Posebni stroški postopka niso nastali (6. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik podal vlogo za dodelitev pomoči za sofinanciranje materialnih investicij in sofinanciranje samozaposlitve na Javnem razpisu za dodeljevanje pomoči za pospeševanje razvoja malega gospodarstva v Občini Markovci za leto 2022 (v nadaljevanju Javni razpis). Vlogo je obravnaval Odbor za gospodarske dejavnosti Občinskega sveta na seji dne 13. 10. 2022 in ugotovil, da je vlagateljeva vloga pravočasna in popolna. V delu, v katerem se je vlagatelj prijavil na Javni razpis za ukrep št. 2 - sofinanciranje samozaposlitve, je bila njegova vloga zavrnjena iz razloga, ker vlagatelj ni bil nepretrgoma šest mesecev prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje. Glede ukrepa številka 1 - materialne investicije je toženka glede na število prispelih vlog, upoštevaje upravičenost prijavljenih stroškov posameznega vlagatelja ter višino razpisanih sredstev v znesku 60.000,00 EUR, ugotovila, da se sredstva med prijavitelje razdelijo sorazmerno, in sicer vsakemu vlagatelju v višini 46,11 % upravičenih stroškov, tožniku pa so bila iz tega naslova odobrena nepovratna sredstva v skupni višini 617,78 EUR.

3Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in iz razloga neobrazloženosti upravne odločbe. O pritožbi je odločal župan Občine Markovci, ki je z odločbo o pritožbi št. 444-0022/2022 z dne 22. 11. 2022 pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno in odločil, da posebni stroški postopka niso nastali (1. in 2. točka izreka odločbe o pritožbi).

Tožbene navedbe

4Tožnik se z odločitvijo upravnih organov ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu. V tožbi za tožnika ostaja sporna odločitev o zavrnitvi sofinanciranja ukrepa št. 2 - sofinanciranje samozaposlitve. Navaja, da iz razpisa ne izhaja, da bi vlagatelj moral biti na Zavodu RS za zaposlovanje prijavljen šest mesecev nepretrgoma, zato je toženka, ko je njegovo vlogo iz tega razloga zavrnila, zmotno uporabila določila Javnega razpisa. Tožnik pred samozaposlitvijo ni bil zaposlen, gre dejansko za njegovo prvo zaposlitev. Na Zavodu RS za zaposlovanje je bil prijavljen osem mesecev, vendar teh osem mesecev ni bil prijavljen nepretrgoma, saj je bil v vmesnem obdobju študent, za kar prilaga potrdilo o šolanju. Sam Javni razpis ne zahteva pogoja nepretrganosti prijavljenosti na Zavodu RS za zaposlovanje, zato drugačna odločitev toženke predstavlja kršitev temeljnega načela pravne države, ki zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako, da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme. V skladu z načelom določnosti mora iz predpisa jasno izhajati, kdaj so izpolnjeni pogoji za pridobitev sredstev, ki so predmet razpisa. Pri tem pa organ v obrazložitvi celo sam potrdi, da ni zahtevan pogoj nepretrganosti, torej je tožnik kot vlagatelj do sredstev za ukrep št. 2 upravičen. Tožnik meni še, da ni dopustno, da organ kot razlog za zavrnitev vloge navaja, da je bila takšna dosedanja praksa, saj ne gre za nobeno sodno prakso, ki bi bila zavezujoč pravni vir. Tožnik ima stalno prebivališče na območju občine, ima registrirano dejavnost na podlagi ZGD-1 in taka dejavnost pomeni edini in glavni poklic. Na območju občine ima tudi poslovni sedež ter je bil najmanj šest mesecev prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot aktivni iskalec zaposlitve, zato izpolnjuje vse pogoje zahtevane v Javnem razpisu in Pravilniku o dodeljevanju pomoči za pospeševanje razvoja malega gospodarstva v Občini Markovci (v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče naj zato tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da je tožnik upravičen do sredstev iz naslova sofinanciranja samozaposlitve.

5V okviru svojih nadaljnjih navedb tožnik izpostavlja še poskus vplivanja zakonodajalca na konkretni primer, saj je Župan Občine Markovci predlagal sprejem obvezne razlage tretjega odstavka 14. člena Pravilnika na način, ki ustreza razlagi, ki jo podajajo v predmetnem upravnem sporu, torej da je pogoj "najmanj šest mesecev prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje" izpolnjen, v kolikor je podana nepretrgana prijava v trajanju najmanj šest mesecev. Takšno pravilo iz prvotne določbe Javnega razpisa po tožnikovem mnenju ne izhaja.

Odgovor na tožbo tožene stranke

6Toženka v odgovoru na tožbo in nadaljnjih navedbah prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo v celoti zavrne. V utemeljitev svojih navedb navaja, da v zadevi ni sporno, da je prišlo do očitne napake, ko je organ pri povzemanju pomotoma navedel, da ne gre za vlagateljevo prvo zaposlitev, saj bi moral navesti, da dejansko gre za vlagateljevo prvo zaposlitev. Vendar pa nastanek takšne očitne napake v predmetni zadevi ni pravno relevanten. Predmet tožbe je namreč zavrnitev vloge tožnika za ukrep št. 2 - sofinanciranje samozaposlitve. Vloga tožnika je bila zavrnjena zato, ker se je organ odločanja soglasno strinjal, da se sredstva iz tega naslova tožniku ne morejo dodeliti, kajti ta ni bil najmanj šest mesecev nepretrgoma prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje. Čeprav iz Javnega razpisa ne izhaja, da bi vlagatelj moral biti na Zavodu RS za zaposlovanje prijavljen šest mesecev nepretrgoma, se je Odbor za gospodarske dejavnosti Občinskega sveta strinjal, da to izhaja iz prvotnega namena določbe in tudi iz dosedanje vsakoletne prakse v zvezi z obravnavo tovrstnih vlog. V tej zvezi je bila na seji odbora podana tudi pobuda, da se za naslednjo redno sejo pripravi ustrezna obvezna razlaga navedene določbe Pravilnika, iz katere bo nedvomno izhajal prvotni namen in dosedanja praksa obravnave tovrstnih vlog. V skladu z 18. členom Pravilnika in Javnim razpisom je namreč za izvedbo Javnega razpisa odgovoren Odbor za gospodarske dejavnosti pri Občinskem svetu občine. Odbor pripravi razpisno dokumentacijo in določi dodatne pogoje razpisa, obravnava pravočasno prispele in popolne vloge, opravlja oglede na terenu in pripravi predlog za razdelitev sredstev. Kot izhaja iz Javnega razpisa in tudi Pravilnika so upravičenci do pomoči v primeru samozaposlitve fizične osebe, ki imajo stalno prebivališče na območju občine ali registrirano dejavnost na podlagi Zakona o gospodarskih družbah, če jim takšna dejavnost pomeni edini in glavni poklic in je tudi poslovni sedež na območju občine, in sicer do 10 minimalnih mesečnih plač za primer samozaposlitve brezposelne osebe, ki je bila najmanj šest mesecev prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje kot aktivni iskalec zaposlitve in do pet minimalnih mesečnih plač za primer samozaposlitve predhodno zaposlene osebe. Nepravilne so navedbe tožnika, da po njegovem mnenju organ sam, torej toženka, potrjuje, da ni potrebno zadostiti pogoju nepretrganosti, saj Javni razpis tega ne zahteva. Toženka namreč ni nikdar potrdila, temveč je ves čas vztrajala na izpolnjevanju pogoja nepretrgane šestmesečne prijave na Zavodu RS za zaposlovanje. Še več, potrebno je izpostaviti, da je bil tožnik na pogoj šestmesečne nepretrgane prijave na Zavodu RS za zaposlovanje opozorjen s strani toženke že pred oddajo vloge na Javni razpis, ko se je osebno zanimal za pogoje razpisa, zato mu je bil znan namen določbe Pravilnika oziroma Javnega razpisa. Toženka se v okviru obrazložitve ni nikdar sklicevala na sodno prakso, temveč na dosedanjo prakso obravnave vlog na Javni razpis, zato so navedbe tožnika v tem oziru neutemeljene. Glede na vse navedeno meni, da je ravnala pravilno in zakonito, zato naj sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne, skupaj s stroškovno posledico.

7S prvo pripravljalno vlogo je toženka sodišče obvestila še, da je Občinski svet Občine Markovci na svoji 3. redni seji dne 26. 4. 2023 po skrajšanem postopku sprejel obvezno razlago tretjega odstavka 14. člena Pravilnika, le-ta pa je bila objavljena v Uradnem glasilu slovenskih občin št. 26/23 dne 28. 4. 2023 in velja od 29. 4. 2023 dalje.

Odločitev brez glavne obravnave

8V predmetni zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je podlaga za sprejem odločitev v konkretni zadevi med strankama ni bilo sporno (med strankama ni sporno, da tožnik pred pričetkom samozaposlitve ni bil nepretrgoma šest mesecev prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje), temveč je sporna zgolj razlaga pogoja iz V. člena Javnega razpisa, po kateri so upravičenci do sofinanciranja v primeru samozaposlitve fizične osebe, ki so bile (ob izpolnjevanju še nekaterih drugih pogojev) pred pričetkom zaposlitve najmanj šest mesecev prijavljene na Zavodu RS za zaposlovanje kot aktivni iskalec zaposlitve. V takšnih situacijah prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču daje izrecno pooblastilo, da odloči brez glavne obravnave.

Sodna presoja

9Tožba ni utemeljena.

10Sodišče je pri presoji izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih in materialnih določb zakona, pri čemer mora preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).¹ Pri tem se skladno z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)) vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke, to je praviloma prvostopenjska odločba, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in pred izdajo odločbe ugotovljenih dejstev in okoliščin (138. člen ZUP). Kasnejše spremembe dejanskega stanja, nastale po izdaji odločbe, na pravilnost oziroma zakonitost odločbe organa prve stopnje ne morejo vplivati.² Za odločitev v predmetni zadevi je zato nerelevantna obvezna razlaga tretjega odstavka 14. člena Pravilnika, ki jo je toženka sprejela 26. 4. 2023 in v času zavrnitve tožnikove prijave na razpis in izdaje izpodbijane odločbe ni obstajala.

11Predmet sodne presoje v konkretni zadevi je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je toženka zavrnila vlogo tožnika na Javnem razpisu za ukrep št. 2 - sofinanciranje samozaposlitve iz razloga, ker tožnik ni bil nepretrgoma šest mesecev prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje.

12Primarno sodišče v zvezi z obsegom sodne presoje v primeru postopkov javnega razpisa pojasnjuje, da gre v postopku javnega razpisa za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani, saj jim mora biti zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev skladno s pogoji razpisa. Uspeh na razpisu je pri vsakem prijavitelju odvisen zlasti od tega, kako je posamezen projekt vrednoten glede na v razpisu vnaprej določene kriterije. Tudi v postopku dodeljevanja sredstev proračuna je namreč treba upoštevati načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS.³ Do različnega obravnavanja kandidatov ne sme priti samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Uspeh prijaviteljev na javnem razpisu mora biti odvisen zgolj od izpolnjevanja v naprej natančno določenih objektivnih kriterijev in meril javnega razpisa, ki pa morajo imeti podlago v veljavnih predpisih.⁴

13Sodna praksa je razvila standarde presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Sodišče presoja le pravilno uporabo materialnega in procesnega zakona, zato bo odločitev odpravljena le v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, očitno nerazumna. Po ustaljeni sodni praksi je sodna presoja zakonitosti izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov torej zadržana in sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje.⁵ To izhaja tudi iz ustaljenih stališč Vrhovnega sodišča RS⁶, ki izpostavljajo, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev, in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, ne presoja pa se primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa.⁷

14V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da se je tožnik prijavil na Javni razpis. Toženka je njegovo vlogo v delu, v katerem se je nanašala na sofinanciranje samozaposlitve zavrnila iz razloga, ker tožnik neprekinjeno šest mesecev pred oddajo vloge na Javni razpis ni bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje. V zadevi je nesporno še, da samozaposlitev predstavlja prvo zaposlitev tožnika, pred tem pa je bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb v obdobju od 1. 10. 2020 do 28. 2. 2021 (4 meseci) in od 28. 1. 2022 do 31. 5. 2022 (4 meseci). V obdobju med prijavama (torej od 1. 3. 2021 do 27. 1. 2022) je imel status študenta. Tudi ta dejstva med strankama niso sporna.

15Nasprotno pa je sporno tolmačenje pogoja iz Javnega razpisa, ki kot pogoj za upravičenost do sofinanciranja samozaposlitve predvideva prijavo na Zavodu RS za zaposlovanje v trajanju najmanj šest mesecev. Toženka zatrjuje, da takšen pogoj zahteva neprekinjeno šestmesečno prijavo na Zavodu RS za zaposlovanje pred oddajo vloge, medtem ko je tožnik mnenja, da nepretrgana prijava na Zavodu ni predvidena, saj to iz Javnega razpisa jasno ne izhaja. Po njegovem mnenju je pogoj za sofinanciranje samozaposlitve izpolnjen, v kolikor je bila oseba na Zavodu RS za zaposlovanje prijavljena vsaj šest mesecev, neodvisno od okoliščine, ali je bila prijavljena nepretrgano ali ne, če gre za prvo zaposlitev brezposelne osebe. Med strankama je torej sporno tolmačenje V. člena Javnega razpisa v delu, ki določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati prijavitelji, zato da so upravičeni do ukrepa št. 2 - sofinanciranje samozaposlitve.

16Javni razpis v V. členu v tem oziru določa, da je namen ukrepa povečanje števila zaposlenih in ustvarjanje novih delovnih mest ter zmanjševanje brezposelnosti. Upravičenci do pomoči v primeru samozaposlitve so fizične osebe, ki imajo stalno prebivališče na območju občine ali registrirano dejavnost na podlagi Zakona o gospodarskih družbah, če jim taka dejavnost pomeni edini in glavni poklic in je tudi poslovni sedež na območju občine, in sicer do 10 minimalnih mesečnih plač za primer samozaposlitve brezposelne osebe, ki je bila najmanj šest mesecev prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje kot aktivni iskalec zaposlitve in do 5 minimalnih mesečnih plač za primer samozaposlitve predhodno zaposlene osebe. Kot dokazilo je v primeru samozaposlitve Javni razpis predvideval predložitev dokazila ZRSZ, da je bil vlagatelj najmanj šest mesecev prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot aktivni iskalec zaposlitve (V. člen Javnega razpisa, str. 4).

17Sredstva iz Javnega razpisa so se podeljevala na podlagi Pravilnika, ki je v 14. členu vseboval isto besedilo kot V. člen Javnega razpisa: da so do pomoči v primeru samozaposlitve upravičene fizične osebe, ki imajo stalno prebivališče na območju občine ali registrirano dejavnost na podlagi Zakona o gospodarskih družbah, če jim taka dejavnost pomeni edini in glavni poklic in je tudi poslovni sedež na območju občine, in sicer do 10 minimalnih mesečnih plač za primer samozaposlitve brezposelne osebe, ki je bila najmanj šest mesecev prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje kot aktivni iskalec zaposlitve.

18Namen Javnega razpisa v okviru ukrepa sofinanciranja samozaposlovanja in odpiranja novih delovnih mest je bil v povečanju števila zaposlenih in ustvarjanju novih delovnih mest ter zmanjševanju brezposelnosti (str. 3 razpisa). Pri tem se, ob upoštevanju Zakona o urejanju trga dela (ZUTD), za brezposelno osebo šteje iskalec zaposlitve, ki je zmožen za delo, prijavljen na zavodu, aktivno išče zaposlitev in je pripravljen sprejeti ustrezno oziroma primerno zaposlitev, ki mu jo ponudi zavod ali drug izvajalec storitve posredovanja ter: - ni v delovnem razmerju, - ni samozaposlen, - ni družbenik in hkrati poslovodna oseba v osebni in kapitalski družbi ter ni ustanovitelj in hkrati poslovodna oseba v zavodu, - ni kmet, - ni upokojenec, - nima statusa dijaka, vajenca, študenta ali udeleženca izobraževanja odraslih, mlajšega od 26. let (prvi odstavek 8. člena). Za brezposelno osebe se šteje tudi oseba, ki ima status dijaka, vajenca, študenta ali udeleženca izobraževanja odraslih, mlajšega od 26 let, če prejema denarno nadomestilo, dokler ga prejema (tretji odstavek istega člena).

19Po presoji sodišča je, ob upoštevanju namena Javnega razpisa in definicije brezposelnih oseb v pozitivni zakonodaji (med katere osebe s statusom študenta razen izjemoma, če prejemajo nadomestilo iz naslova brezposelnosti, ker so že bili zaposleni (in torej ne gre za prvo zaposlitev) ne spadajo), sporni pogoj Javnega razpisa pravilno razlagati na način, da pogoj za pridobitev sofinanciranja samozaposlitve izpolnjuje tista oseba, kateri samozaposlitev pomeni prvo zaposlitev, in ki je bila pred pričetkom samozaposlitve prijavljena kot aktivni iskalec zaposlitve na Zavodu RS za zaposlovanje v trajanju vsaj šest mesecev nepretrgano. Navedena razlaga po presoji sodišča izhaja iz teleološke razlage pravila, torej namena navedene norme,⁸ ki je, kot že obrazloženo, v zmanjšanju brezposelnosti tistih oseb, ki so daljše časovno obdobje (več kot šest mesecev) brez zaposlitve, kljub temu, da aktivno iščejo zaposlitev. Zato sodišče ne more slediti stališču tožnika, da je treba navedeno določbo razlagati ekstenzivno tako, da za pridobitev pravice do sofinanciranja zaposlitve zadošča vsaka prijava oziroma več prijav na Zavodu RS, ki skupaj tvorijo seštevek vsaj šestih mesecev. Takšna razlaga bi namreč vodila do absurdnih situacij, ko bi bila določena oseba prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje zgolj kratek čas pred oddajo vloge na javni razpis (npr. 1 dan, 1 teden), bila pa bi, ker je bila v preteklosti (tudi če pred 10 leti) prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje, upravičena do sofinanciranja iz javnih sredstev, ker bi seštevek njenih prijav na Zavodu RS za zaposlovanje predstavljal obdobje daljše od šestih mesecev. Hkrati bi takšna ekstenzivna razlagala omogočila možnost zlorab in ne bi bila skladna z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS, saj bi v enak položaj postavila osebe v bistveno različnih položajih brez objektivno utemeljenega razloga (dolgotrajno brezposelne in osebe, ki niso dolgotrajno brezposelne pred prijavo na javni razpis), neskladna pa bi bila tudi z namenom Javnega razpisa.

20Pri tem sodišče sicer pritrjuje stališču tožnika, da načelo jasnosti in pomenske določljivosti predpisov zahteva, da so norme opredeljene jasno in pomensko določljivo tako, da je mogoče nedvomno ugotoviti njihovo vsebino in namen, vendar pa to ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago. Z vidika pravne varnosti postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do njegove jasne vsebine, oziroma tedaj, ko se z ustaljenimi metodami razlage ne da ugotoviti vsebine norme (ne pa že tedaj, ko besedilo predpisa ne daje odgovorov na vsa vprašanja, ki se utegnejo pojaviti v praksi).⁹ Pravna norma torej izpolnjuje zahteve po jasnosti in pomenski določljivosti predpisov, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage ugotoviti njeno vsebino in je na ta način ravnanje organov, ki jo morajo izvajati, določno in predvidljivo.¹⁰ Načelo jasnosti in pomenske določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave RS dejansko pomeni prepoved izpostavljanja naslovnikov pravnih norm stopnji nepredvidljivosti in negotovosti pravnih posledic njihovih storitev in opustitev, ki je, upoštevaje vse okoliščine, ustavnopravno nevzdržna in nesprejemljiva. V temelju to načelo pravne države prepoveduje obstoj predpisov, ki že zaradi svoje nejasne ubeseditve v konkretnih primerih omogočajo arbitrarno delovanje javne oblasti.¹¹ Glede na zgoraj obrazloženo, takšna nepredvidljivost in negotovost v konkretnem primeru ni podana, saj je z namensko oziroma teleološko razlago določila Javnega razpisa mogoče ugotoviti njegovo jasno vsebino, tožbene navedbe pa so zato v tem oziru neutemeljene.

21Glede na zgoraj obrazloženo je po presoji sodišča toženka ravnala pravilno, ko je tožnikovo vlogo za za financiranje ukrepa št. 2 - sofinanciranje samozaposlitve zavrnila, zato ker tožnik šest mesecev pred pričetkom samozaposlitve ni bil neprekinjeno prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje. Razlogi za odločitev v izpodbijanem aktu so po presoji sodišča tudi v zadostni meri utemeljeni in obrazloženi, postopek pred izdajo izpodbijane odločbe je bil pravilen in voden v skladu z zakonom, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere bi moralo paziti po uradni dolžnosti.

22Ker je odločitev toženke pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, spoštovana pa so bila tudi pravila postopka, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroški postopka

23Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je odločitev o stroških oprlo na četrti odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. Stroške postopka je v predmetni zadevi priglasil samo tožnik, zato je sodišče odločilo kot izhaja iz II. točke izreka sodbe.

¹ Kerševan E. (ur), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 266, točka 5. in 7.
² VSRS sodba opr. št. X Ips 438/2005 z dne 10. 9. 2009.
³ UPRS sodba opr. št. I U 241/2012 z dne 25. 9. 2012.
⁴ UPRS sodba opr. št. I U 618/2016-8 z dne 4. 10. 2017.
⁵ UPRS sodba opr. št. I U 241/2012 z dne 25. 9. 2012, opr. št. I U 854/2017 z dne 14. 6. 2018, opr. št. I U 1212/2011 z dne 9. 2. 2012, opr. št. I U 1344/2017 z dne 5. 2. 2019 in opr. št. I U 1344/2017 z dne 5. 2. 2019.
⁶ VSRS sodbe opr. št. X Ips 299/2014 z dne 18. 9. 2014, opr. št. I Up 33/2013 z dne 13. 6. 2013, opr. št. X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015 in druge.
⁷ Prim. VSRS sodba opr. št. X Ips 725/2008 z dne 15. 12. 2010 in VSRS opr. št. Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015.
⁸ Namenska razlaga zakona za razliko od jezikovne razlage omogoča razlago, ki se ne drži (do)besednega, iz besedila na prvi pogled izhajajočega pomena, vendar pa tudi ta razlaga ne more ustvarjati novega pravila, ki bi šlo iz okvirov, ki so začrtani s tem, kar je normodajalec (iz)rekel.
⁹ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-29/04 z dne 30. 6. 2005 , 12.točka obrazložitve, odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-277/05 z dne 9. 2. 2006, 45. točka obrazložitve in odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-49/17-24 z dne 28. 3. 2019, 18. točka obrazložitve.
¹⁰ Odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-28/16 z dne 12. 5. 2016, 15. točka obrazložitve.
¹¹ Odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-49/17-24 z dne 28. 3. 2019, 18. točka obrazložitve.