43. člen ZUPJS

Ker sta tožnica in pokojna zavarovanka živeli ločeno mora biti za priznanje pravice do družinske pokojnine v takšnem primeru izpolnjen pogoj določen v petem odstavku 56. člena ZPIZ-2. To je, ali je pokojna zavarovanka do svoje smrti, v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera, tožnici redno mesečno dajala denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu. Tožnica ni dokazala, da je izpolnjen dejanski stan iz petega odstavka 56. člena ZPIZ‑2.

Ali v konkretnem primeru dejanski stan omogoča uporabo 43. člena ZUPJS ne izhaja niti iz izpodbijane sodbe niti iz izpodbijanih upravnih odločb. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo tudi glede na različne posledice enega in drugega procesnega položaja (prvi in tretji odstavek 43. člena ZUPJS). Za sprejem pravilne odločitve bo moralo sodišče presojati ali je obnova postopka po določbah ZUPJS dopustna za vsako izpodbijano upravno odločbo posebej, tudi upoštevaje vsebino odločbe, ki je predmet obnove postopka. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je upravni organ z izpodbijanimi odločbami posegel v že realizirano pravico. Zaradi priznanja pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek za mld. hči za nazaj, s sodbo sodišča (sodba VI Ps 1488/2017 v zvezi s sodbo Psp 258/2020) je bila naknadno ukinjena že priznana in realizirana pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek za delo družinske pomočnice drugo tožniku. Drži, da ni dopustno istočasno prejemanje dajatev iz naslova pravic iz sistema socialne varnosti, ki "pokrivajo" ista socialna tveganja. Vendar pa je v konkretnem primeru to vprašanje treba presoditi tudi z vidika restutucije v primeru, ko se je tožeča st

V primeru, ko je med vložitvijo predloga za taksno oprostitev in odločanjem sodišča preteklo daljše obdobje in so se prejemki predlagatelja v tem času občutno spremenili, je ob upoštevanju temeljnih določb ZST-1, ZUPJS ter ZBPP kot tudi samega namena instituta oprostitve plačila sodne takse po presoji pritožbenega sodišče edino pravilno, da se upoštevajo tekoči dohodki predlagatelja iz zadnjih treh koledarskih mesecev pred odločanjem o predlogu za taksno oprostitev.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilno stališče pritožbenega sodišča, da bi tožena stranka morala postopek voditi po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se nanašajo na obnovo postopka, ne pa odločati na podlagi 43. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS).

V tem primeru ni podanih okoliščin, ki bi vplivale na samo upravičenje do denarne socialne pomoči. Drži, da je tožnik 6. 11. 2018 (tj. ob izdaji odločbe) postal lastnik osebnega vozila, letnik 2005 v vrednosti 3.700,00 EUR. Vendar pa se po 2. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS osebni avtomobil do vrednosti 28-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka ne šteje v premoženje. Kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje, lastništvo vozila na samo pravico do denarne socialne pomoči ni imelo vpliva. Ker eden od kumulativno določenih pogojev ni podan, odprava odločbe ne more biti dopustna.

Tožena stranka je vodila postopek iz razloga, ker naj bi tožnica v postopku izdaje odločbe z dne 21. 5. 2015 zamolčala podatek o dohodkih, ki jih dobiva iz Švice. Navedeni dohodki pa so vplivali na samo odločitev. ZUPJS v tretjem odstavku 43. člena določa primer, ko je oseba podatke prikazovala lažno ali pa jih je zamolčala oziroma sporočila neresnične podatke že pred izdajo oziroma ob izdaji odločbe in je bila tej osebi kasneje priznana pravica iz javnih sredstev, do katere ni bila upravičena oziroma je bila upravičena v nižjem znesku. Vendar pa tudi ZUP v 5. točki 260. člena, ki se nanaša na obnovo postopka, določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb. V primeru, ko je zavarovanec posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih so odvisni pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila, pride v poštev odprava odločbe o tej pravici v okviru obnove postopka po ZUP.

Pomoči, ki preseže obseg, ki je običajen in še pričakovan od družinskih članov, ti niso dolžni opravljati brezplačno. Zato se je v sodni praksi uveljavila rešitev, po kateri se v takem primeru vzpostavi domneva, da je bila taka storitev plačana po običajni ceni. Stroški za potrebno tujo pomoč so lastna premoženjska škoda oškodovanca. Tožnica, ki je tetraplegičarka in se nahaja v domski oskrbi, je v okviru odškodninskega zahtevka za povnitev stroškov za kritje povečanih potreb, zahtevala povrnitev kilometrine za obiske staršev, stroškov za 48 ur dodatne fizioterapije mesečno in stroškov za pomoč osebnega asistenta dve uri dnevno. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da svojci z različnimi aktivnostmi ob obiskih krepijo tožničine zaznave in izboljšujejo njeno odzivnost ter z dodatno nego preprečujejo preležanine in kontrakture. Zato stroški njihovih obiskov predstavljajo tožničino lastno premoženjsko škodo. Enake dejavnosti izvaja tudi domsko osebje v okviru redne skrbi za tožnico, poleg tega po ugotovitvi sodišča druge stopnje tožnica v okviru domske oskrbe prejme tudi eno uro razgibavanja tedensko. Zato je po oceni Vrhovnega sodišča razumna presoja, da bo z 48

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker se izpodbijane odločbe z dne 12. 12. 2017, posledično pa tudi ne dokončne odločbe z dne 13. 3. 2019, ne da preizkusiti, ker je sama s seboj v nasprotju, kar uveljavlja tudi pritožba, in ker dejansko stanje ob uporabi citiranih določb v predsodnem postopku ni bilo ugotavljano in ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v skladu z določbo 355. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. V ponovljenem postopku bo upravni organ v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovil, na kakšni podlagi in iz katerih razlogov je bila tožnici priznana subvencija za tržno najemnino z odločbo z dne 10. 3. 2017 in ali je od tedaj prišlo do spremenjenih okoliščin ali ne in ali obstajajo razlogi za odpravo ali razveljavitev na podlagi 43. člena ZUPJS.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo ključno dejstvo za presojo in to je, da tožeča stranka do 30. 9. 2018, ni uspešno zaključila izobraževanja, zaradi česar je podan razlog iz 97. člena ZŠtip-1 za prenehanje štipendijskega razmerja. V določilu 8. odstavka 99. člena ZŠtip-1 je določena obveznost dodeljevalca štipendije, da o vračilu sredstev zaradi prenehanja štipendijskega razmerja izda odločbo, čemur je pristojni CSD sledil ter v zakonitem roku 13. 5. 2020 izdal takšno odločbo. Nenazadnje tudi opredelitev iz prvega odstavka 43. člena ZUPJS „da CSD lahko v treh letih po prenehanju pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti začne postopek“, izkazuje, da začne rok treh let teči po prenehanju pravice. Pristojni CSD je imel dejansko in pravno podlago za izdajo odločbe o prenehanju pravice do državne štipendije z dne 13. 5. 2020 in v posledici prenehanja pravice zahtevati vračilo zneskov štipendije za študijsko leto 2016/2017 v višini 1.900,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je v istovrstnih sporih kot je obravnavani in za katere novela ZŠtip-1B še sploh ni veljala niti ni bila uporabljiva štelo, da je v 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 šlo za pravno praznino, in jo zapolnilo z teleološkimi razlagalnimi argumenti ter uporabo analogije legis in argumenta a simili ad simile, ko sta si urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je glede na 3. člen ZS uporabljalo 240. člen OZ. Pri tem je upoštevalo 3. člen ZŠtip-1, po katerem je višja sila vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščina zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni mogoče pričakovati, predvideti, nanj računati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Stališča pritožbenega sodišča iz dosedanje sodne prakse morajo toliko bolj veljati in biti uporabljiva v konkretnem primeru, za katerega je že uporabljiv novelirani 5. odstavek 99. člena ZŠtip-1B. Torej tudi pri upoštevanju ekskulpacijskega razloga nemožnosti izdelave praktičnega dela diplomske naloge pred

Elementarna nesreča 15. 8. 2016, ki je po pritožnikovih navedbah onemogočala zaključiti študij, ne izpolnjuje definicije višje sile opredeljene v 3. členu ZŠtip-1. Sodišče je pravilno in življenjsko logično pojasnilo, da mora biti podana neposredna povezava med izjemnim dogodkom in nezmožnostjo izpolnitve. Ob izkazanosti enkratnosti dogodka, v posledici katerega je nastala premoženjska škoda, ne moremo slediti zaključku tožeče stranke, da mu je sporni dogodek preprečeval izpolniti študijsko obveznost. Seveda je navajana okoliščina tožeči stranki otežila redni zaključek izobraževanja, pa vendar, kot je pravilno izpostavilo sodišče, bi lahko tožeča stranka letnik ponavljala, ne pa se zaposlila. Nenazadnje je tožeča stranka toženi stranki obljubila, da bo študij skušala končati, pa se je premislila in se raje zaposlila.

Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi, kot je obravnavana, že zavzelo stališče, da je v 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 šlo za pravno praznino, in jo zapolnilo z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teleološke razlagalne metode je uporabilo analogijo legis in argument a simili ad simile - sklepanje od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v skladu s 3. členom ZS uporabilo 240. člen OZ. Upoštevalo je, da je v 3. členu ZŠtip-1 višja sila definirana kot vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščina zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvideti ali nanj računati ali se mu izogniti ali ga odvrniti. To mora logično veljati tudi glede nemožnosti pravočasnega pridobivanja merodajnih podatkov za magistrsko raziskovalno nalogo zaradi potekajoče reorganizacije in združevanja koncerna v obdobju priprav

Pri ugotavljanju materialnega položaja družine je treba upoštevati tudi prejeto odškodnino.

Po splošni določbi 2. člena ZŠtip-1, so štipendije namenjene spodbujanju izobraževanja in doseganju višje ravni izobrazbe štipendistov, vzpostavljanju enakih možnosti za izobraževanje za deficitarne poklice, spodbujanju mednarodne mobilnosti, doseganju izjemnih dosežkov, odgovornosti študentov za izobraževanje in izbiro izobraževalnega programa, krajšanju dobe in izboljšanju zaposljivosti. Za doseganje namena štipendiranja so z zakonom predpisane obveznosti študenta. Če zakon ne določa drugače, mora štipendist v skladu z 92. členom ZŠtip-1 vsako leto uspešno zaključiti posamezni letnik, za katerega je prejemal štipendijo, razen v primerih, ki jih določa zakon. Po 1. odstavka 87. člena ZŠtip-1 se namreč štipendijsko razmerje in prejemanje štipendije podaljša, če štipendist ponavlja letnik zaradi starševstva, opravičljivih zdravstvenih razlogov, izjemnih družinskih in socialnih okoliščin in neizpolnjenih študijskih obveznosti zaradi višje sile. Kljub temu navedeni razlogi niso vgrajeni v 5. odstavek 99. člena ZŠtip-1, ki ga je potrebno uporabiti za razsojo predmetne zadeve. Določba 5. odstavka 99. člena je dopolnjena šele z novelo ZŠtip-1B z dne 4. 5. 2018, ki je začela veljati 15

Določbe 6. odstavka 36. člena ZSVarPre torej ni mogoče uporabljati in razlagati tako, da se o socialno varstvenih prejemkih, ko je nova odločba izdana šele po 1. 4., o pravicah iz javnih sredstev pa je že odločeno z veljavno in pravnomočno odločbo, lahko odloča za nazaj, vse od 1. 4. dalje, temveč le za naprej, od izdaje nove odločbe dalje. Ker ZSVarPre v 6. odstavku 36. člena ne daje zakonske podlage za poseg v pravnomočno odločbo, posledično ni mogoče uporabiti 44. člena ZUPJS, ki določa dolžnost vrnitve neupravičeno prejetih javnih sredstev. Po tej določbi ZUPJS so javna sredstva, ki jih je oseba prejela na podlagi odločbe centra za socialno delo, ki je bila na podlagi 43. člena tega zakona ali na podlagi določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, ali zakona, ki ureja posamezno pravico iz javnih sredstev, odpravljena oziroma razveljavljena, v višini razlike med prejeto višino javnih sredstev in višino javnih sredstev, do katerih je upravičena na podlagi odločbe, izdane v postopku odprave oziroma razveljavitve, neupravičeno prejeta javna sredstva in jih je oseba dolžna vrniti. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, v obravnavanem primeru ne gre niti za stanj

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tudi v primeru, ko pride do poračuna dolga iz naslova neupravičeno prejetih javnih sredstev z drugo pravico iz javnih sredstev, ki je zakon izrecno ne izključuje, mogoče ob za to izpolnjenih pogojih dolg odpisati. Vendar o tem odloča upravni organ po prostem preudarku, zato je nezakonito dolg tudi odpisalo.

Ker je v konkretnem primeru tožnik prejel denarno socialno pomoč na podlagi odločbe Centra za socialno delo z dne 7. 10. 2015, ki je bila na podlagi zakona, ki ureja to pravico, razveljavljena, je v višini razlike med prejeto višino denarne in socialne pomoči in višino denarne socialne pomoči, do katere je tožnik upravičen na podlagi odločbe z dne 14. 1. 2016, izdane v postopku razveljavitve, neupravičeno prejeta javna sredstva dolžan vrniti. Gre za razliko med zneskom 346,65 EUR (odločba z dne 7. 10. 2015) in zneskom 30,36 EUR (odločba z dne 14. 1. 2016), tako da znaša razlika 316,29 EUR, kolikor je dolžan tožnik vrniti, kot je pravilno odločeno z izpodbijanima upravnima odločbama.

Tožničina sestra je 8. 1. 2015 dopolnila starost 26 let, s čimer je dolžnost staršev preživljanja prenehala. Posledično je ni več mogoče šteti med tožničine družinske člane po 10. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, kar predstavlja spremembo, ki lahko vpliva na upravičenost do pravice iz javnih sredstev. Ker dohodek na družinskega člana tožnice, ki je po odločbi z dne 24. 10. 2014 prejemala štipendijo, od 8. 1. 2015, ko je prišlo do spremembe števila družinskih članov po ZUPJS, presega cenzus za dodelitev štipendije, od 1. 2. 2015 dalje pravica do državne štipendije po 5. alineji 95. člena ZŠtip-1 miruje in se ne izplačuje.