17. člen ZSPJS-L

Časovne meje pravnomočnosti opredeljujejo trenutek, ki ga sodišče ob ugotavljanju dejanskega stanja še upošteva pri izdaji sodbe. To je v slovenskem pravu trenutek zaključka glavne obravnave, torej zadnji mogoči čas, v katerem lahko stranki še navajata dejstva in predlagata dokaze, ki nastanejo med postopkom. Pravnomočnost se ne nanaša na tisto in ne zajema tistega, kar se je zgodilo kasneje (po zaključku glavne obravnave). Časovne meje pravnomočnosti se torej nanašajo le na dejansko, ne pa tudi na pravno podlago. Vprašanje mej pravnomočnosti je pravno vprašanje. Če sodišče ne sledi strankinemu pravnemu razlogovanju, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku, katere odraz je tudi dolžnost sodišča, da odgovori na strankine navedbe. Predmet spora je vprašanje, ali je tožena stranka tožniku zakonito, kljub izdanim odločbam predsednika sodišča, kjer tožnik opravlja sodniško službo, po določbah zakona izplačevala nižjo plačo. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na tretji odstavek 3. člena ZSPJS, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti pl

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-15/14-15 z dne 26. 3. 2015, da so v skladu z ZSPJS-L sodniki od 1. 7. 2009 upravičeni do plače v skladu z začasnimi plačnimi razredi iz 17. člena ZSPJS-L. Pravilno je štelo, da poseg ZUI, po katerem je bilo obračunavanje in izplačevanje plač sodnikov na podlagi 17. člena ZSPJS-L podaljšano še za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2010, ni neustaven z vidika drugega, tretjega in 125. člena URS. Pravilno je tudi razlogovalo, da ni mogoče šteti, da je bilo dodatno 4 % znižanje protiustavno, saj je veljalo nediskriminatorno za vse funkcionarje. Plača, ki je bila tožečima strankama (sodnikoma) kljub odločbi sodnega sveta izplačevana v nižjem znesku, kot je to določala odločba o plači, je bila izplačevana zakonito, saj je bila izplačevana v višini, kot jo določa ZIU oziroma ZSPJS-L. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači za sporno obdobje.

Kakor je pojasnilo Ustavno sodišče, je ZSPJS-L plačne razrede sodniških funkcij ponovno na novo ovrednotil, pri čemer je določil, da jih bodo sodniki dosegli v dveh korakih. Z ZSPJS-L je bilo tako predvideno, da so od 1. 7. 2009 sodniki upravičeni do plače v skladu z začasnimi plačnimi razredi iz 17. člena ZSPJS-L, s 1. 12. 2010 pa se uvrstijo v končne plačne razrede iz 16. člena ZSPJS-L. Nato pa je bil pred 1. 12. 2010, ko naj bi se plače sodnikom začele obračunavati in izplačevati po 16. členu ZSPJS-L, sprejet ZIU, po katerem je bilo obračunavanje in izplačevanje plač sodnikov na podlagi 17. člena ZSPJS-L podaljšano še za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011. Taka ureditev ni bila neustavna z vidika 2., 3. in 125. člena URS iz razlogov, kot jih navaja Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-15/14-15 z dne 26. 3. 2015. Iz enakega razloga tudi ni neustavna ureditev tretjega odstavka 9. člena ZIU, ki je plače funkcionarjev in s tem tudi sodnikov od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 znižal za 4%.

Z ZSPJS-L je bilo predvideno, da so od 1. 7. 2009 sodniki upravičeni do plače v skladu z začasnimi plačnimi razredi iz 17. člena ZSPJS-L, s 1. 12. 2010 pa se uvrstijo v končne plačne razrede iz 16. člena ZSPJS-L. Nato pa je bil pred 1. 12. 2010, ko naj bi se plače sodnikom začele obračunavati in izplačevati po 16. členu ZSPJS-L, sprejet ZIU, po katerem je bilo obračunavanje in izplačevanje plač sodnikov na podlagi 17. člena ZSPJS-L podaljšano še za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011. Taka ureditev ni bila neustavna z vidika 2., 3. in 125. člena URS iz razlogov, kot jih navaja Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-15/14-15 z dne 26. 3. 2015. Iz enakega razloga tudi ni neustavna ureditev tretjega odstavka 9. člena ZIU, ki je plače funkcionarjev in s tem tudi sodnikov od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 znižal za 4 %. Znižanje velja enako za funkcionarje vseh treh vej oblasti, ne samo za sodnike, zato slednji niso v slabšem položaju.

Tretji odstavek 9. člena ZIU, ki za omejitev učinkov finančne krize začasno, od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, določa znižanje plač funkcionarjev za znesek v višini 4 % osnovne plače, se za sodnike ne uporablja. Takšna zakonska ureditev je v nasprotju z ZSS kot specialnim zakonom, ki v prvem odstavku 44. člena določa, da ima sodnik pravico do osnovne plače, ki ustreza plačilnemu razredu za sodniški naziv, v katerega je imenovan ali položaju, za katerega je imenovan ter da se sodniku plača v trajanju mandata ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. ZSS v 52. členu določa, v katerih primerih se lahko plača sodnika zmanjša. Tretji odstavek 9. člena ZIU ne predstavlja vsebinsko skladne celote z ureditvijo v ZSS. V primeru kolizije je zato treba uporabiti zakon, ki je ustavno skladen. To pa je ZSS, ki v določbi 44. člena vsebuje pomembni varovali za ohranjanje nespremenljivosti sodnikove plače kot ene od bistvenih predpostavk za neodvisno delovanje sodstva, kot ga zasleduje 125. člen URS. Takšen pristop narekuje tudi zgodovinska razlaga, saj je bilo pred tem znižanje plač sodnikov določeno tudi v 12. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSS (ZSS, Ur. l. RS, št. 91/

Tretji odstavek 9. člena ZIU, ki za omejitev učinkov finančne krize začasno, od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, določa znižanje plač funkcionarjev za znesek v višini 4 % osnovne plače, se za sodnike ne uporablja. Takšna zakonska ureditev je v nasprotju z ZSS kot specialnim zakonom, ki v prvem odstavku 44. člena določa, da ima sodnik pravico do osnovne plače, ki ustreza plačilnemu razredu za sodniški naziv, v katerega je imenovan ali položaju, za katerega je imenovan ter da se sodniku plača v trajanju mandata ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. ZSS v 52. členu določa, v katerih primerih se lahko plača sodnika zmanjša. Tretji odstavek 9. člena ZIU ne predstavlja vsebinsko skladne celote z ureditvijo v ZSS. V primeru kolizije je zato treba uporabiti zakon, ki je ustavno skladen. To pa je ZSS, ki v določbi 44. člena vsebuje pomembni varovali za ohranjanje nespremenljivosti sodnikove plače kot ene od bistvenih predpostavk za neodvisno delovanje sodstva, kot ga zasleduje 125. člen URS. Takšen pristop narekuje tudi zgodovinska razlaga, saj je bilo pred tem znižanje plač sodnikov določeno tudi v 12. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSS (ZSS, Ur. l. RS, št. 91/

Tretji odstavek 9. člena ZIU, ki za omejitev učinkov finančne krize začasno, od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, določa znižanje plač funkcionarjev za znesek v višini 4 % osnovne plače, se za sodnike ne uporablja. Takšna zakonska ureditev je v nasprotju z ZSS kot specialnim zakonom, ki v prvem odstavku 44. člena določa, da ima sodnik pravico do osnovne plače, ki ustreza plačilnemu razredu za sodniški naziv, v katerega je imenovan ali položaju, za katerega je imenovan ter da se sodniku plača v trajanju mandata ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. ZSS v 52. členu določa, v katerih primerih se lahko plača sodnika zmanjša. Tretji odstavek 9. člena ZIU ne predstavlja vsebinsko skladne celote z ureditvijo v ZSS. V primeru kolizije je zato treba uporabiti zakon, ki je ustavno skladen. To pa je ZSS, ki v določbi 44. člena vsebuje pomembni varovali za ohranjanje nespremenljivosti sodnikove plače kot ene od bistvenih predpostavk za neodvisno delovanje sodstva, kot ga zasleduje 125. člen URS. Takšen pristop narekuje tudi zgodovinska razlaga, saj je bilo pred tem znižanje plač sodnikov določeno tudi v 12. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSS (ZSS, Ur. l. RS, št. 91/

Predlagatelj za dopustitev revizije spregleda dejstvo, da sta v konkretni zadevi odločbi Sodnega sveta z dne 16. 6. 2011 in odločba predsednika sodišča z dne 20. 12. 2010 v 2. točki izreka pravnomočni, torej odgovor na postavljena prvo, tretje in delno drugo vprašanje ne more biti relevanten za samo odločitev. Dejstvo pravnomočnih odločb, ob znanih posledicah instituta pravnomočnosti (tudi glede na ustaljeno sodno prakso), namreč ne omogoča presoje navedenih pravnih vprašanj.

Glede na določbo 3. odstavka 17. člena ZSPJS-L je po presoji sodišča tožeča stranka kot višja sodnica, ob upoštevanju nespornega dejstva, da je ob izdaji izpodbijane odločbe že dosegla 53. plačni razred kot višja sodnica in da najvišji plačni razred za višjega sodnika po tabeli iz 1. odstavka 17. člena ZSPJS-L znaša 55, upravičena do uvrstitve v 54. plačni razred.

Ker gre v obravnavani zadevi določitve sodniške plače za odločanje o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi iz področja sodne uprave, sodišče meni, da je izpodbijani akt upravni akt, saj ustreza definiciji upravnega akta, kot izhaja iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Za predsednika okrajnega sodišča IV, to je okrajno sodišče, ki ima do 50 zaposlenih, je določen le en možni plačni razred, in to je 52. plačni razred. Tožnik je hkrati predsednik okrajnega sodišča in obenem okrožni sodnik. Za okrožnega sodnika je sicer določen plačni razred v razponu od 46. do 52. razreda, vendar je 52. plačni razred maksimalen. Po 1. odstavku 17. člena ZSPJS-L bi bil v višji plačni razred uvrščen lahko okrožni sodnik svetnik (53. plačni razred) in okrožni kazenski sodnik svetnik (54. plačni razred), vendar pa iz tožbe, odgovora na tožbo in priložene dokumentacije ne izhaja, da bi bil tožnik okrožni sodnik svetnik.