146.h člen ZVO-1B

Tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe o odvzemu pravice do pridobljenih sredstev tožnici ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. To je bistvena kršitev pravil upravnega postopka.

Pogodba je sklenjena, ko se stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah pogodbe, to pa je bilo v obravnavani zadevi dne 29. 9. 2020, ko se je tudi tožnica strinjala z nabavnimi pogoji trgovca o prodaji vozila in pogodbo s takimi pogoji podpisala. Namreč, kolikor bi bila pogodba z dne 29. 9. 2020 dejansko podpisana 1. 10. 2020, bi imela klavzule o komercialnih popustih, kot različica pogodbe z dne 1. 10. 2020. Ker pa je bila podpisana 29. 9. 2020, potrebe po tem ni bilo, saj so bili popusti vezani na datum 30. 9. 2020.

Javni poziv EKO Sklada, ki ni (niti podzakonski) predpis in je namenjen le informiranju strank o vsebini predpisov, ne more biti neposredna pravna podlaga za odločanje in naknadno upravno sodno presojo zakonitosti zavrnitve revidentove prijave za dodelitev nepovratne finančne spodbude. Za to presojo je relevantna določba prvega odstavka 146. h člena ZVO-1. V obravnavani zadevi je bila prijava zavrnjena, ker je revident vlogo za dodelitev nepovratne finančne spodbude za nakup vozila na električni pogon oddal isti dan kot je kupil vozilo, zato je za presojo relevantna predvsem 6. točka prvega odstavka 146. h člena ZVO-1 in na tej podlagi tudi besedilo drugega dela 4. a točke Javnega poziva, ki dodelitev spodbude pogojuje s tem, da ob oddaji vloge „vozilo ni bilo kupljeno“. To besedilo pa je treba razlagati tako, da pred oddajo vloge za dodelitev nepovratne finančne pomoči prosilec ne sme začeti naložbe in tako skleniti niti nobenega zavezujočega dogovora o izvedbi naložbe (na primer podpisati prodajne pogodbe, pogodbe o finančnem leasingu, plačati predujem za vozilo in podobno). Seveda pa ob oddaji vloge nakup vozila tudi ne sme biti dokončan in torej ne sme biti preneseno l

Tožnici je bila odvzeta pravica do pridobljenih sredstev, ker za opravljeno blago in dobavljene storitve ni bil izdan račun iz davčne blagajne in tudi ne račun iz vezane knjige računov, gotovinsko plačilo pa ni skladno z veljavno zakonodajo in tudi ne z določili javnega poziva. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ne navede, kateri predpis je tožnica kršila, prav tako ne, kakšna kršitev se tožnici očita. To pa je v zadevi bistveno, saj tudi javni poziv določa v tem delu le, da mora biti naložba v skladu "z drugimi veljavnimi predpisi". Izpodbijana odločba je tako pomanjkljiva in nezadostna.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 6. točke prvega odstavka 146.h člena ZVO-1, ko je razlagalo, da navedena določba določa, da je treba pogoje javnega poziva razlagati v skladu z namenom javnega poziva?

Ker tožena stranka ni dokazala, da je bila leasing pogodba sklenjena pred vložitvijo vloge, to pomeni, da tožeče stranka ni kršila določil točke 4.a Javnega poziva.

Po presoji sodišča tožeči stranki ni mogoče očitati kršitve določb javnega poziva glede na namen dodeljenih sredstev.

Določbo tretjega odstavka 146.g člena ZVO-1 je treba razlagati tako, da se tako odločba o dodelitvi pravice do sredstev iz prvega odstavka 146. g člena ZVO-1 kot odločba o odvzemu pravice do sredstev izda na podlagi določb ZUP, zoper katero pritožba ni dovoljena, je pa zoper njo dopusten upravni spor. Drugačna razlaga bi bila protiustavna, saj bi bila s tem kršena pravica do pravnega sredstva prosilca iz 25. člena Ustave RS. Da se v postopku odvzema pravic do pridobljenih sredstev po določbah 146.h člena ZVO-1 uporabljajo določbe ZUP, pa smiselno izhaja tudi iz sodne prakse tega sodišča (sodba št. I U 69/2018 z dne 8. 1. 2019). Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožeči stranki ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. Tožeča stranka je imela tako šele v upravnem sporu možnost navajati svoje ugovore in predlagati dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da je bilo dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, v zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

Tožnica ugotovitvam ogleda polnilne postaje (tj. da polnilna postaja ni delovala in da so kabli na polnilni postaji prekratki za polnjenje na za to določenem parkirnem prostoru) med postopkom ni oporekala, navajala je le, da odpravlja napako z dobavo nove polnilnice z daljšimi kabli ter da je nedelovanje postaje pripisati prekinjeni wifi povezavi. Že to pa zadošča, da sodišče more pritrditi zaključku toženca, da tožnica pogojev iz javnega poziva glede na citirane določbe 4. d) in 9. točke javnega poziva ne izpolnjuje in se ji pravica do dodeljene finančne spodbude more odvzeti. Tožnica se tudi brez uspeha sklicuje, da prekratki kabli pomenijo zgolj oteženo uporabo (uporabnik je ''moral zgolj zapeljati čez robnik na priključno mesto''), kot tudi, da ni bila naložba pogojevana z oddaljenostjo vozila. Namen naložbe je delovanje polnilne postaje, kar po oceni sodišča nedvomno vključuje ustrezen (dejanski) dostop do te postaje, zaradi česar sta med drugim kot pogoj določena tudi (poleg izgradnje priključno merilnega mesta, če nimajo obstoječega) 2 (dva) parkirna prostora za polnjenje dveh vozil hkrati.

Izjava o zaključku naložbe in druga izjava sta različni, gre za različna obrazca, kljub temu obe kot datum zaključka naložbe navajata datum 10. 7. 2017. Težko je verjetno, da bi se tožnik in izvajalec trikrat zmotila glede datuma zaključka naložbe (na računu, na Izjavi o zaključku naložbe in na drugi Izjavi). Glede na navedeno in glede na določila Javnega razpisa, ki določajo, da se za datum izvedbe naložbe praviloma upošteva datum izdaje računa, drug datum pa le, če je razviden iz podatkov na računu ali iz drugih verodostojnih listin, ki jih je potrebno predložiti ob zaključku naložbe, tudi ni bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje.

Glede na to, da predmetno vozilo tri leta po sklenitvi pogodbe ni bilo prijavljeno v promet, je toženka pravilno zaključila, da naložba ni bila izvedena v skladu s pogoji iz javnega poziva in da v opisanem smislu sredstva niso bila namensko porabljena.

Pri obeh obravnavanih vozilih je prišlo do spremembe lastništva pred potekom treh let od prve registracije. Prepoved odtujitve vozila pred potekom treh let od prve registracije izhaja tako iz določb (točke 4f) Javnega poziva kot iz 4. člena pogodbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči. Izjema je v Javnem pozivu oziroma v pogodbi določena in torej prenos lastništva dovoljen le za primer, če se prekine pogodba o finančnem lizingu na način, da postane prejemnik pomoči lastnik vozila. Kar pa se v primeru obravnavanih dveh vozil ni zgodilo in je zato zadevno transakcijo sale and lease back, ki je pripeljala do spremembe lastništva vozil in do njihove ponovne registracije, šteti za kršitev pogojev poziva in pogodbenih določil. Določbe poziva so jasne in že omenjene ne dopuščajo nobene izjeme: do odtujitve vozila ne sme priti prej kot po treh letih od prve registracije. Kar po eni strani preprečuje preprodajo vozil in po drugi strani možnost zlorabe, zlasti morebitnega izigravanja pogojev, ki jih mora izpolnjevati prejemnik pomoči za udeležbo v postopku poziva.

Prava retroaktivnost je dovoljena samo, če je to določeno v zakonu. Dovoljena je, če gre za posamezne določbe zakona, če je to nujno zaradi javne koristi ter če ne posega v pridobljene pravice in obveznosti posameznikov. Prehodne in končne določbe ne določajo, da bi se pravna razmerja med Skladom in upravičencem do pridobljenih sredstev urejala za nazaj po spremenjeni zakonodaji, zato je treba upoštevati veljavno zakonodajo v času sklenitve pogodbe, ki pa ni določala upravnega postopka za odvzem pravice do pridobljenih sredstev.

Glede na to, da obveznost toženca temelji na pogodbeni podlagi (in sicer Pogodbi z dne 24. 2. 2011), ne drži stališče sodišča prve stopnje, da navedena zadeva predstavlja upravno zadevo, saj določilo 146h. člena ZVO-1, ki po 10. 5. 2016 ureja zakonsko pristojnost tožnice izdati odločbo o odvzemu dodeljenih sredstev, v času dodelitve nepovratne finančne spodbude tožencu februarja 2011, ni veljalo.