146.g člen ZVO-1B

Sodišče ugotavlja, da le-ta ne določa, da bi moral biti pogoj lastništva izpolnjen ves čas trajanja postopka, kakor zatrjuje toženec. Po presoji sodišča je v skladu z jezikovno razlago pogoja "lahko kot vlagatelj kandidira" bolj pravilen zaključek, da je treba pogoj lastništva izpolnjevati ob oddani vlogi. Relevantno dejansko stanje pri presoji pogoja lastništva v konkretnem primeru je glede na navedeno besedilo Javnega poziva tisto, ki je veljalo v času oddaje vloge; torej v času, ko se presoja, ali je tožnik sploh lahko kandidiral na Javnem pozivu ali ne. Tožnik je bil v trenutku oddaje vloge investitor in lastnik nepremičnine oz. stanovanjske stavbe, kjer so bili izvedeni predmetni ukrepi (kar med strankama ni sporno), s čimer je ta pogoj po presoji sodišča izpolnil. Če bi toženec želel, da mora biti pogoj lastništva izpolnjen ves čas postopka oz. na dan izdaje odločbe, bi to lahko in moral jasno določiti v samem besedilu Javnega poziva.

Tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe o odvzemu pravice do pridobljenih sredstev tožnici ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. To je bistvena kršitev pravil upravnega postopka.

V izpodbijanem sklepu toženka navaja zgolj, da je vlagatelja dne 8. 5. 2019 pozvala k predložitvi kopije odločbe, da ima stavba uporabno dovoljenje po zakonu, ter da te tožnik v postavljenem roku ni predložil. Sodišče tako pritrjuje tožniku, ki izpostavlja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da je toženka tožnika k dopolnitvi vloge pozvala že dne 13. 7. 2018 ter da je tožnik v odgovor na navedeni poziv toženki posredoval stavbno in uporabno dovoljenje (naknadno, na kasnejši poziv, ji je posredoval tudi drugo dokumentacijo). Prav tako pa iz izpodbijanega sklepa v ničemer ne izhaja, zakaj je toženka predloženo dokumentacijo (očitno) štela za neustrezno z vidika zahtev v Javnem razpisu. Izpodbijanega sklepa z vidika tožbenih navedb o ustreznosti predložene dokumentacije tako ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP ter po 1. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom istega člena.

Dokumenti, na katere se sklicuje tožeča stranka (akcijski načrti), ne vzpostavljajo položaja, ko bi naslovljenci ali ciljne skupine ukrepov, določenih v teh programih, pridobili karkoli več od golega pričakovanja, da bodo sprejeti javni razpisi za dodelitev sredstev. Kot navaja prva toženka v odgovoru na tožbo, ti načrti na strateški ravni določajo cilje in ukrepe, za realizacijo pa so potrebni tudi nadaljnji izvedbeni akti. Načrti sami po sebi ne dajejo nobenih pravic. Potrebujejo nadaljnjo izvedbo, preko ustreznih javnih razpisov. Pravico do finančnih spodbud prijavitelji na javne razpise dobijo šele s prijavo na javni razpis in izdajo upravne odločbe v takem javnem razpisu (tako 146.g člen ZVO-1). Zato ni mogoče govoriti o nastanku pričakovane pravice zgolj s predvidenimi ukrepi v akcijskih načrtih. Pogoje za odškodninsko odgovornost države zaradi neimplementacije direktiv je SEU razvilo v sodbi C-6/90-Francovich, kjer je postavilo naslednje pogoje. Prvi pogoj je, da mora cilj, predpisan z direktivo, vsebovati podelitev pravic posameznikom. Drugi pogoj je, da je mogoče opredeliti vsebino teh pravic na podlagi določb direktive. Tretji pogoj je obstoj vzročne zveze med kr

Procesna predpostavka za vložitev tožbe zaradi molka organa ni podana, ker še ni potekel 90-dnevni rok za izdajo odločbe (tretji in drugi odstavek 28. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 146.g člena ZVO-1).

Določbo tretjega odstavka 146.g člena ZVO-1 je treba razlagati tako, da se tako odločba o dodelitvi pravice do sredstev iz prvega odstavka 146. g člena ZVO-1 kot odločba o odvzemu pravice do sredstev izda na podlagi določb ZUP, zoper katero pritožba ni dovoljena, je pa zoper njo dopusten upravni spor. Drugačna razlaga bi bila protiustavna, saj bi bila s tem kršena pravica do pravnega sredstva prosilca iz 25. člena Ustave RS. Da se v postopku odvzema pravic do pridobljenih sredstev po določbah 146.h člena ZVO-1 uporabljajo določbe ZUP, pa smiselno izhaja tudi iz sodne prakse tega sodišča (sodba št. I U 69/2018 z dne 8. 1. 2019). Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožeči stranki ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. Tožeča stranka je imela tako šele v upravnem sporu možnost navajati svoje ugovore in predlagati dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da je bilo dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, v zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

Toženec bo moral v ponovljenem postopku po vsebini presoditi navedbe tožnikov, med ostalimi tudi njuno trditev, da je izvajalec na računu št. 147/16, predloženem k obvestilu o zaključku naložbe, ki ga je toženec štel za verodostojnega, na roke popravil datum ponudbe, s čimer smiselno zatrjujeta, da je s tem vzpostavljen (vsaj) dvom v njegovo verodostojnost in skladno s prej citirano določbo petega odstavka 8. b) točke Javnega poziva podana potreba po izvedbi dodatnih dokazov v zvezi z ugotavljanjem pričetka izvedbe del.

Kot obvezna priloga vlogi se zahteva kopija gradbenega dovoljenja za stavbo, na kateri bo izvedena naložba. Ker gre za ukrep - naložbo v stanovanjsko stavbo, je logično, da se zahteva temu ustrezno gradbeno dovoljenje oziroma njegova kopija, ki pa je tožnik vlogi ni priložil. Priložil je gradbeno dovoljenje za gospodarski objekt, čeprav sicer iz vloge in ostalih prilog sledi, da uveljavlja naložbo v (eno)stanovanjsko stavbo z opredeljenim naslovom in parcelno številko. To pa po presoji sodišča pomeni, da tožnikova vloga ni bila popolna, oziroma da so bili podatki, ki jih vsebuje vloga, v nasprotju s tistimi iz priloženega gradbenega dovoljenja. Gre torej za nepopolno oziroma nerazumljivo vlogo, zato bi bilo potrebno tožnika, še pred poročilom o ugotovitvah v postopku in torej v okviru preizkusa pravilnosti vloge pozvati, da ugotovljene pomanjkljivosti v postavljenem roku odpravi. Ker ni bil pravilno pozvan, pa tožniku ni mogoče očitati, da se na poročilo ni ustrezno odzval, oziroma da je bil s predložitvijo gradbenega dovoljenja za stanovanjsko stavbo (v upravnem sporu) prepozen.

Prava retroaktivnost je dovoljena samo, če je to določeno v zakonu. Dovoljena je, če gre za posamezne določbe zakona, če je to nujno zaradi javne koristi ter če ne posega v pridobljene pravice in obveznosti posameznikov. Prehodne in končne določbe ne določajo, da bi se pravna razmerja med Skladom in upravičencem do pridobljenih sredstev urejala za nazaj po spremenjeni zakonodaji, zato je treba upoštevati veljavno zakonodajo v času sklenitve pogodbe, ki pa ni določala upravnega postopka za odvzem pravice do pridobljenih sredstev.

V konkretnem primeru gre za dela, katerih gradnja nasprotuje pogoju iz točke 4.e Javnega poziva, da morajo biti obstoječa stavba in njeni deli, v katerih bodo izvedeni ukrepi tega javnega poziva, zgrajeni v skladu z gradbenim dovoljenjem oziroma v skladu z veljavno gradbeno zakonodajo. Med ta dela ne sodi samo gradnja garaže, za katero tožnik ni izkazal, da je zgrajena v skladu z priloženo skico, na podlagi postopka priglasitve del, ampak po presoji sodišča predvsem dela rekonstrukcije objekta v smislu 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, katere značilnost je, da se z njo spreminjajo konstrukcijski elementi, v konkretnem primeru strešna konstrukcija.