VSC Sklep II Kp 95317/2023

I. Pritožba zagovornika se zavrže kot nedovoljena.

II. Pritožbi zastopnice se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

1Z izpodbijanim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju na podlagi tretjega odstavka 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločil, da se odvzame vozilo znamke VW Transporter, reg. št. KT 3763G (Poljska), ki je bilo zaseženo obsojenemu A. A., v lasti družbe D. D.

2Zoper sklep sta se pritožila:

- obsojenčev zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZKP in napačne uporabe KZ-1. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se predmetno vozilo ne odvzame;

- zastopnica družbe D. D. "iz vseh pritožbenih razlogov". Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da se zaseženo vozilo vrne lastniku D. D., podrejeno pa, da ob razveljavitvi sklepa zadevo vrne v ponovno odločanje (sodišču prve stopnje).

3Pritožba zagovornika ni dovoljena, pritožba zastopnice pa je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo na podlagi tretjega odstavka 498. člena ZKP, pri čemer je kombinirano vozilo odvzelo lastniku predmeta, ne pa obsojencu. V takšnem položaju obsojenec v okvirih petega odstavka 498. člena ZKP, ki ureja pravico do pritožbe zoper odločbo (tudi) iz tretjega odstavka 498. člena ZKP, ni prepoznan kot upravičeni vlagatelj pritožbe.¹ Do enakega sklepa privede presoja pravnega interesa. Pravni interes za izpodbijanje sodne odločbe je procesna predpostavka za dovoljenost pravnega sredstva. V tu obravnavanem primeru se odloča o vprašanju, ali se zaseženo vozilo odvzame družbi D. D., kar ni v ničemer povezano s procesnopravnim položajem obsojenca, katerega bodisi pozitivna bodisi negativna odločitev ne zadeva. Niti sklicevanje na "plačilo odškodnine" ni utemeljeno, saj se tovrstna opcija nanaša na primere iz drugega odstavka 73. člena KZ-1, tj. kadar se predmeti, ki niso storilčeva last, odvzamejo zaradi splošne varnosti ali iz moralnih razlogov, vendar ne iz krivdnih razlogov v sferi lastnika predmeta v luči specialnejše določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1 (če je lastnik prevoznega sredstva vedel ali bi bil mogel vedeti, da bo vozilo uporabljeno za prevoz tujcev). Lastnik predmeta ne more razumno pričakovati odškodninskega zahtevka zoper obsojenca, če je sam ravnal krivdno. Zato višje sodišče zaključuje, da izid tega pritožbenega postopka nima vpliva na obsojenčev procesnopravni položaj, posledično pa zagovornik za vložitev pritožbe ne izkazuje pravnega interesa. Njegovo pritožbo je bilo treba zavreči kot nedovoljeno, ne da bi se pri tem pritožbeno sodišče izreklo glede pritožbenih navedb tega pritožnika.

5Za odvzem prevoznega sredstva (tj. ki ni posebej prirejeno ali predelano oziroma prilagojeno za prevoz migrantov) po osmem odstavku 308. člena KZ-1 mora biti lastniku predmeta dokazano, da je dopustil ali se je najmanj zavedal dejstva, da se bo njegovo prevozno sredstvo uporabljalo za izvrševanja kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1. V takšnem krivdnem odnosu (v razponu od malomarnosti do eventualnega naklepa) temeljijo specifični razlogi, ki izkazujejo nevarnost, da bi se s tem predmetom, kolikor bi se vrnil lastniku, tudi v bodoče izvrševala kazniva dejanja, kar bi torej utemeljevalo odvzem predmeta. Na ta način bi bil upravičen tudi poseg v lastninsko pravico tretjega, vse v skladu z načelom sorazmernosti.

6Utemeljena so izvajanja zastopnice v pritožbi, da nosilni razlogi za odvzem vozila, ki jih je senat navedel v točki 9 izpodbijanega sklepa, ne dovoljujejo zaključka, da naj bi družba D. D. oziroma njen predstavnik C. C. vedel oziroma moral in mogel vedeti, da bo vozilo, ki ga je obsojenec najel pri tej družbi kot rent-a-car podjetju, uporabljeno za prevoz tujcev. Če je bilo taisto vozilo že v oktobru 2023 uporabljeno za prevoz migrantov, tj. ko je bil pri tem početju v R Nemčiji zasačen B. B., še s tem ni dokazano, da so predstavniki družbe D. D., kjer je vozilo najel B. B. vedeli za njegovo nelegalno početje, povsem razumljivo pa je, da je predstavnik družbe D. D. šel prevzet vozilo v Nemčijo. Prav tako v goli okoliščini, da po nakupu vozila od E. E. v juniju 2023 predstavniki družbe D. D. formalno niso uredili prenosa lastništva v prometnem dovoljenju, ni mogoče utemeljevati zavedanja oziroma možnosti zavedanja, da bo obsojenec kot stranka družbe s tem vozilom prevažal tujce. Sicer drži stališče senata, da bi se prenos lastništva v polletnem časovnem obdobju lahko uredil, ker pa na ravni dokazov ali vsaj trdnih indicev ni izkazana nobena povezava med družbo D. D. in nelegalnimi migracijami, to dejstvo ne utemeljuje odvzema vozila na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1. V nasprotju z naziranjem senata je za pritožbeni senat kvečjemu razumno, da se številnim najemnikom vozil ne izročajo originali prometnih dovoljenj, zato niti ta okoliščina ne prispeva k prepričljivosti izpodbijane argumentacije, še zlasti pa ni jasno, kako bi se z neizročanjem originala prometnega dovoljenja "poskušal preprečiti" odvzem vozila. Iz izpovedbe C.C. ne izhaja, kot povzema senat, da naj bi predmetno vozilo "spremljali preko GPS lokatorja", saj je C. C. le povedal, da je po GPS lokatorju izvedel, kje se vozilo nahaja; že sicer pa v dejstvu, če rent-a-car družba ob nevrnitvi vozila po izteku najemne pogodbe preveri GPS lokator, ni nič neživljenjskega ali nelogičnega. Naposled pa (čeprav se senat v tč. 9 napadenega sklepa te okoliščine niti ne dotakne) v ničemer ni dokazano, da naj bi inicialke "A. R." v obsojencu zaseženem mobilnem telefonu pomenile B. B., ki je tujce prevažal po Nemčiji; a tudi, če bi bila izkazana povezava med obsojencem in B. B., še s tem ne bi bila dokazana tudi vključenost družbe D. D. v kriminalno dejavnost oziroma ne bi bile podane tehtne sumljive okoliščine, ki bi kazale na krivdni odnos njenih predstavnikov.

7Prav ima zastopnica, da niso podane nobene dovolj prepričljive okoliščine, ki bi izkazovale krivdni odnos lastnika predmeta, kar je temelj za izrek izpodbijanega varnostnega ukrepa. Medtem ko pritožba pokaže, da gre pri družbi D. D. za večje in profesionalno rent-a-car podjetje, so prepričljiva pritožbena izvajanja, da tovrstna družba pred oddajanjem vozil ne more ter ne sme natančno preveriti, za kaj naj bi se najeto vozilo uporabilo, razumno pa je tudi stališče, da najemniki, ki nameravajo izvajati kriminalno dejavnost, tega pač ne bi razkrili. Posledično je očitno, da bi se zoper družbo, v sferi katere, kot pojasnjeno, ni dokazana nobena povezava ne z obsojencem niti z B. B., pravzaprav uveljavila objektivna odgovornost, pri kateri bi vsako rent-a-car podjetje v vsakem primeru moralo prevzeti nase tveganje, da se bo oddano vozilo uporabljalo v kriminalne namene, kar pa glede na predpisane pogoje za odvzem vozila v osmem odstavku 308. člena KZ-1 ni sprejemljivo. Po presoji pritožbenega sodišča organ pregona, torej državno tožilstvo, ni zmogel dokaznega bremena, ki bi utemeljeval izrek obravnavanega varnostnega ukrepa. Zgolj pripomniti je, da je skrajno nenavadna in v neskladju z načelom ločenosti procesnih funkcij okoliščina, da je predlog za odvzem vozila dodatno utemeljeval kar sam razpravljajoči sodnik (red. št. 341).

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zagovornika, kot že obrazloženo, kot nedovoljeno zavrglo, pritožbi zastopnice družbe D. D. pa je ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Po pravnomočnosti tega sklepa bo moralo sodišče prve stopnje poskrbeti, da se bo zaseženo vozilo vrnilo lastniku.

¹ Šepec M. (ur.): Zakon o kazenskem postopku s komentarjem - 3. knjiga; Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2023, str. 455, tč. 22.