VSL Sodba VII Kp 11254/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in ukrep varstvenega nadzorstva, ob katerem je obdolžencu za čas preizkusne dobe na podlagi 7. točke tretjega odstavka 65. člena KZ-1 določilo navodilo prepovedi približevanja B. B., C. C. in Č. Č. stanujočim na naslovu ... Odločilo je še, da varstveno nadzorstvo opravlja svetovalec, ki ga določi Enota za probacijo in ki pomaga obdolžencu ter nadzira izpolnjevanje navodila. Obdolženca je opozorilo, da enota za probacijo obvesti sodišče, če obdolženec med preizkusno dobo ne izpolnjuje navodil v okviru varstvenega nadzorstva ali se izmika stiku s svetovalcem. Opozorilo ga je tudi, da sme sodišče v primeru, če obdolženec med preizkusno dobo ne izpolnjuje navodil v okviru varstvenega nadzorstva ali se izmika stiku s svetovalcem, obdolženca opozoriti, spremeniti navodilo ali preklicati pogojno obsodbo. Nadalje je odločilo še, da se obdolženca po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP, kar bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, ter podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik primarno uveljavlja kršitev kazenskega zakona z zatrjevanjem, da opis kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zalezovanja po 134.a členu KZ-1. Po njegovem mnenju iz opisa ne izhaja natančno, koliko naj bi bilo dogodkov, ki naj bi izkazovali očitano kaznivo dejanja, in kdaj ter na kakšen način so se ti dogodki manifestirali v realnosti. Poleg tega ni konkretiziran zakonski znak prestrašenosti in ogroženosti. Nadalje pritožnik zatrjuje, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj so pričevanja oškodovancev usklajena, neresnična in podana z namenom izogibanja plačila dolga, ki ga ima oškodovanec. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je nekritično sledilo pričevanjem oškodovanca in njegovih družinskih članov, čeprav njihove izpovedbe niso bile podprte z nobenim drugim dokazom. S tem pa je po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje kršilo načela in določbe ZKP. Poleg tega pritožnik meni, da je nedokazan obstoj prestrašenosti in ogroženosti pri B. B., C. C. in Č. Č., ter krivda obdolženca.

5Pritožbeno sodišče nasprotno pritožniku ocenjuje, da opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 134.a členu KZ-1. Prav tako so vsi zakonski znaki konkretizirani in omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, določitev predmeta postopka oziroma dokazovanja in obrambi sporočajo, kaj je predmet obtožbe¹. Ne drži očitek pritožnika, da iz opisa ne izhaja, katera ravnanja se očitajo obdolžencu in na kakšen način ter kdaj so se manifestirala v realnosti. Iz opisa dejanja kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno časovno obdobje, znotraj katerega se obdolžencu očita izvrševanje kaznivega dejanja, in sicer od maja 2018 do 10. 5. 2019. Nadalje so opredeljena ravnanja, ki se očitajo obdolžencu, in sicer vožnja z vozilom za oškodovancem; vožnja okoli bloka, v katerem stanuje oškodovanec z družino; parkiranje pred blokom, v katerem stanuje oškodovanec z družino, in strmenje v blok; vožnja z vozilom za oškodovancem, ko se je oškodovanec vozil na obisk k svojemu očetu; vožnja mimo bivališča oškodovančevega očeta; vložitev dokumentacije, ki se nanaša na osebni stečaj oškodovanca, skupaj s fotografijo zunanjosti bloka, v katerem stanuje oškodovanec, v nabiralnik očeta oškodovanca. Pogostost navedenih ravnanj znotraj inkriminiranega obdobja je opisana z besedami „zelo pogosto“, „večkrat“ in podobno. Navedeno po oceni pritožbenega sodišča zadostuje standardu konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj je iz opisa mogoče razbrati, da se obdolžencu očita stalnost oziroma utečenost njegovega ravnanja znotraj inkriminiranega obdobja in ni potrebna datumska opredelitev vsakega ravnanja posebej, tako kot to meni pritožnik. Inkriminirano obdobje pa je določeno z začetnim (maj 2018) in končnim datumom (10. 5. 2019). Konkretiziran je tudi nadaljnji zakonski znak, to je prestrašenost oškodovanca in njegovih bližnjih. V izreku izpodbijane sodbe je prestrašenost oškodovanca, njegove žene in hčere opisana z navedbo, da je obdolženec s svojim ravnanjem zoper oškodovanca in njegove bližnje vršil psihični pritisk, zaradi česar niso bili sproščeni in jih je bilo strah za njihovo varnost. V zvezi z C. C. pa dodatno še z navedbo, da jo je z vozilom večkrat zasledoval, ko je bila na poti iz službe proti domu, hodil v ... bolnišnico, kjer je bila zaposlena, in tudi po tri ure sedel v avli, kadar je šla mimo njega, pa jo je ozmerjal s kurbo. Na podlagi opisa kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, je po oceni pritožbenega sodišča razvidno, katera ravnanja se očitajo obdolžencu, v katerem obdobju in na škodo katerega oškodovanca. Prav tako je v celoti konkretizirana tudi prestrašenost oškodovanca in njegovih bližnjih kot posledica obdolženčevih ravnanj. Z opisom kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, je torej zadoščeno standardu konkretizacije zakonskih znakov, s tem pa obdolžencu omogočeno uresničevanje njegove pravice do obrambe.

6Nadaljnje pritožbene navedbe izražajo pritožnikovo stališče, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo neresničnim izpovedbam oškodovanca, njegove žene in hčere, kljub temu da njihovih izpovedb ni preverilo z zaslišanjem drugih prič in izvedbo drugih dokazov. Pritožbeno sodišče se s stališčem pritožnika ne strinja in meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno. Sodišče prve stopnje je namreč vestno pretehtalo zagovor obdolženca in izpovedbe oškodovanca ter prič, tako vsako zase kot tudi v medsebojni povezavi ter na tej podlagi sprejelo zaključek o dokazanosti kaznivega dejanja obdolžencu (drugi odstavek 355. člena ZKP).

7V okviru pritožbenega očitka nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik pavšalno navaja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič oziroma izvedlo drugih dokazov za preverjanje izpovedb oškodovanca, njegove žene in hčere². Svojih trditev pritožnik ne podkrepi s konkretnimi navedbami. Prav tako ni v kazenskem postopku pred sodiščem prve stopnje podal konkretnih dokaznih predlogov, ki jih sodišče prve stopnje ne bi sprejelo. Pritožbeno sodišče zato ne deli pritožnikovega stališča in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka dejansko stanje v zadostni meri razčistilo. Zaslišalo je oškodovanca, njegove družinske člane, D. D., policista, ki sta obravnavala spore med obdolžencem in oškodovancem, in se seznanilo z listinsko dokumentacijo v zvezi s predhodnim poslovnim odnosom obdolženca in oškodovanca, ter si na tej podlagi ustvarilo prepričanje o dokazanosti obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Izvedba drugih dokazov ni bila predlagana oziroma ni bila možna. Oče oškodovanca, ki je bil vsaj delno seznanjen z dogajanjem, je pokojni. C. C. in Č. Č. pa sta izpovedali, da se o ravnanju obdolženca zunaj družinskega kroga niso pogovarjali. Č. Č. je v svoji izpovedbi sicer omenjala, da je obdolženec pristopil tudi do njenih prijateljic in jih spraševal, kje je zaposlena in kje živi, vendar ni želela povedati njihovih imen, saj jih ni hotela dodatno izpostaviti nevšečnostim obdolženčevega ravnanja. Zagovornik zaslišanja prijateljic Č. Č. ni predlagal ne tekom kazenskega postopka ne v pritožbi. Tudi sicer pa je po oceni pritožbenega sodišča njihovo zaslišanje nepotrebno, saj predmet kazenskega postopka ni zalezovanje Č. Č., temveč njenega očeta. Glede na predstavljeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne vzdržijo očitki pritožnika o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

8Prav tako je neosnovano stališče pritožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je nekritično sledilo izpovedbam oškodovanca, njegove žene in hčere. Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo zagovor obdolženca in izpostavilo, da je obdolženec posamezna ravnanja (vožnja in hoja za oškodovancem, vožnja okoli bloka, v katerem stanuje oškodovanec, vožnja okoli bloka, v katerem je stanoval oče oškodovanca, fotografiranje bloka, v katerem stanuje oškodovanec, in predložitev fotografije skupaj z drugim pisanjem v nabiralnik očeta oškodovanca) priznal. Pri tem je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je obdolženec zanikal le pogostost ravnanj in povedal, da se je okoli bloka oškodovanca zapeljal le enkrat do dvakrat na mesec in okoli bloka, v katerem je stanoval oče oškodovanca, le okoli trikrat do štirikrat na teden. Zanikal pa je zasledovanje in zalezovanje C. C. in Č. Č.

9Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo izpovedbe oškodovanca, njegove žene in hčere ter jih ocenilo v točkah 16, 19, 20, 22, 23 in 29 obrazložitve izpodbijane sodbe. Oškodovanca C. C., Č. Č. je ocenilo kot prepričljive in odkrite. Zaradi skladnosti njihovih izpovedb in odsotnosti razloga, da jim ne bi verjelo, je ocenilo, da so njihove izpovedbe verodostojne. Takemu stališču sodišča prve stopnje se pridružuje pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da so oškodovanec, njegova žena in hči vsak zase opisali ravnanje obdolženca, pri čemer niso zgolj ponavljali izpovedb drugega, temveč so o ravnanjih obdolženca izpovedali vsak s svojega vidika in na podlagi lastnih zaznav. O ravnanju obdolženca je primarno izpovedal B. B., ki je kot zalezovana oseba tudi oškodovanec konkretnega kaznivega dejanja. Posamezne njegove navedbe je potrdila njegova žena, in sicer da se je obdolženec res vozil okoli njihovega bloka in bloka, v katerem je stanoval oče oškodovanca. Tako žena kot tudi hči oškodovanca sta potrdili izpovedbo oškodovanca, da je obdolženec posedal pred njihovim blokom in strmel v blok. Nenazadnje pa njihovih izpovedb, razen glede pogostosti in glede zasledovanja C. C. in Č. Č., obdolženec niti ni zanikal. Skladno in prepričljivo so oškodovanec, C. C. in Č. Č. izpovedali glede svojih občutkov ob ravnanju obdolženca. B. B. je izpovedal, da je ravnanje obdolženca psihično uničevalo njegovo družino, enako sta izpovedali tudi C. C. in Č. Č.. C. C. je izpovedala, da jo je bilo zaradi ravnanja obdolženca strah iti zvečer sama domov iz službe. Tako njeno izpovedbo je potrdil tudi B. B., ki je izpovedal, da je zvečer pogosto hodil iskat ženo v službo, saj je bila zaradi ravnanja obdolženca prestrašena. Podobno je izpovedala tudi Č. Č., in sicer da se ob stiku z obdolžencem prične tresti in da se ga boji, ker ne ve česa je sposoben. B. B. in C. C. sta skladno izpovedala še, da se zaradi ravnanja obdolženca najbolj bojita za hči. To je potrdila tudi Č. Č., ki je izpovedala, da sta starša zaskrbljena za njo in jo tudi telefonično pogosto preverjata. Po oceni pritožbenega sodišča so tako neutemeljeni očitki pritožnika v smeri nekritičnosti pri presoji izpovedb prič, zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in neobrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo oškodovanca, C. C. in Č. Č. kot verodostojne, njihove izpovedbe vzelo kot podlago za zaključek o dokazanosti ravnanj obdolženca kot tudi prestrašenosti oškodovanca in njegovih bližnjih ter svoje zaključke primerno obrazložilo (točke 16, 19, 20, 22, 23 in 29 obrazložitve izpodbijane sodbe).

10Nadalje ne držijo trditve pritožnika, da obdolžencu krivda tekom kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje ni bila dokazana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj direktnega naklepa pri obdolžencu in svoje zaključke obrazložilo v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zaključkom sodišča prve stopnje se v celoti pridružuje pritožbeno sodišče. O obstoju direktnega naklepa se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi zagovora obdolženca in izpovedbe oškodovanca. Obdolženec je povedal, da je hodil, se vozil in podobno za oškodovancem, ker je želel doseči, da mu oškodovanec vrne dolgovan znesek. Enako je izpovedal tudi oškodovanec. Tako je na podlagi zagovora obdolženca in izpovedbe oškodovanca mogoče napraviti sklep o tem, da se je obdolženec zavedal svojega ravnanja in da je ravnal hoteno, pri čemer je bilo njegovo ravnanje motivirano z željo po dosegu izpolnitve obveznosti, ki naj bi jo imel oškodovanec do njega. Vse navedeno po oceni pritožbenega sodišča izkazuje obstoj direktnega naklepa in tako ni mogoče pritrditi stališču pritožnika o nedokazanosti krivde obdolžencu.

11Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, po 386. členu ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče presojalo tudi zakonitost in pravilnost izrečene kazni ter pri tem kršitev in nepravilnosti ni zaznalo. Sodišče prve stopnje je obdolžencu, ob upoštevanju teže kaznivega dejanja ter ugotovljene pozitivne prognoze (kljub že izrečenim pravnomočnim obsodbam), pravilno izreklo sankcijo opominjevalne narave. Glede na okoliščine storitve kaznivega dejanja, torej glede na obdolženčevo stališče, da mu oškodovanec še vedno dolguje denar in da je oškodovanec odgovoren za njegove zdravstvene težave, ter njegovo odločenost, da bo navedeni dolg izterjal, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se obdolžencu izreče pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom ter navodilom prepovedi približevanja oškodovancu, njegovi ženi in hčeri na naslovu prebivanja, na ... v ..., v času trajanja preizkusne dobe. Sodišče prve stopnje je v okviru izrečene pogojne obsodbe obdolžencu določilo kazen šest mesecev zapora, ki po oceni pritožbenega sodišča odraža težo storjenega kaznivega dejanja, vztrajnost obdolženca pri izvršitvi kaznivega dejanja ter vse olajševalne in obteževalne okoliščine primera, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno zaznalo in izpostavilo v točkah 33 in 35 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče nadalje kot primerno ocenjuje tudi dolžino preizkusne dobe. Obdobje treh let je namreč glede na vse okoliščine primera obdobje, v katerem bo obdolženec lahko pokazal, da je sposoben in pripravljen živeti brez nadlegovanja oškodovanca in njegovih bližnjih ter izvrševanja drugih kaznivih dejanj.

12Ker razlogi in kršitve, ki jih navaja pritožnik, niso podani, prav tako tudi ne kršitve, ki jih pritožbeno sodišče presoja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13Pritožbeno sodišče je obdolženca zaradi slabih premoženjskih in socialnih razmer³ oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Ocenilo je, da bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka v obliki sodne takse ogroženo njegovo preživljanje (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

¹ Tako Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 101/2008 z dne 26. 6. 2008.
² Pritožnik v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita kršitev načel in pravil kazenskega postopka, a gre po vsebini le za očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.
³ Obdolženec je invalid I. kategorije in prejema invalidsko pokojnino v višini 600,00 EUR, kar je razvidno iz osebnih podatkov obdolženca in odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 9. 6. 2008 v prilogi B4.