VSL sklep II Kp 76292/2010

Pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Radovljici je z izpodbijano sodbo obdolženega M. J. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje oškodovanje tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1. Po drugem in tretjem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovancu kot tožilcu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega po obtožnem predlogu, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3V odgovoru na pritožbo je zagovornik obdolženca predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba je utemeljena.

5Po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje oškodovanje tujih pravic kdor, zato da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Namen storilca pri kaznivem dejanju oškodovanja tujih pravic je posebej motiviran, saj se zahteva posebna oblika direktnega naklepa. V storilčevi zavesti je, da zoper njega teče izvršilni postopek, pa kljub temu z namenom preprečitve plačila upnika, s katerim od alternativno naštetih izvršitvenih dejanj, oškoduje njegovo premoženje. Kaznivo dejanje ni podano, če se oškodovanec v izvršbi lahko poplača s preostalim storilčevim premoženjem, saj v takem primeru ne gre za dejansko preprečitev izvršbe in s tem oškodovanje upnika. Zakon izrecno ne dopušča takšne razlage zakonske norme, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in sicer, da je to kaznivo dejanje podano le v primeru, če storilec razpolaga z zarubljenim premoženjem (premoženjem, ki je že predmet izdanega sklepa o izvršbi) in ne tudi, če razpolaga s katerimkoli drugim delom svojega premoženja. Zakon tako ozke razlage ne dopušča glede na dikcijo, da je do preprečitve plačila upnika prišlo med prisilno izvršbo zaradi uničenja, poškodovanja, odtujitve ali skrivanja delov premoženja dolžnika.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v času, ko je obdolženec sporne nepremičnine prepisal z darilno pogodbo na svojo ženo, že obstajal pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi, ki je glasil na rubež dolžnikovih (obdolženčevih) denarnih sredstev in premičnih stvari. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje štelo, da bi moral upnik (oškodovanec kot tožilec) že takoj predlagati izvršbo na vsa zakonsko možna izvršilna sredstva (na denarna sredstva, premičnine in nepremičnine...). Upnik lahko povsem prosto izbira, kdaj in če bo predlagal izvršbo oziroma s kakšnim izvršilnim sredstvom, tako da mu ta okoliščina ne more biti v škodo. Zato dejstvo, da je obdolženec s svojo ženo darilno pogodbo za nepremičnine podpisal prej, kot pa je bila kasneje dovoljena izvršba na novo izvršilno sredstvo na te iste nepremičnine, ki so bile predmet darilne pogodbe, ne pomeni, da je lahko prosto razpolagal s svojim premoženjem. Je pa ta okoliščina tesno povezana s presojo, ali je s sklenitvijo darilne pogodbe in s tem prenosom lastništva na nepremičninah na svojo ženo, dejansko preprečil izvršbo in s tem oškodoval upnika.

7V konkretnem primeru sodišče prve stopnje niti ni posebej ugotavljalo, ali je obdolženec v trenutku odtujitve spornih nepremičnin imel še kakšno premoženje, iz katerega bi se upnik lahko poplačal ali ne. Poleg tega je sodišče prve stopnje sklepalo, da obdolžencu ni dokazan namen preprečitve plačila upnika s sklenitvijo darilne pogodbe iz njegovih časovno kasnejših ravnanj, ko si je prizadeval dolg do upnika poplačati s ponujanjem osebnega dela za kompenzacijo, z verižnimi kompenzacijami oziroma z možnostjo sklenitve dogovora o obročnem plačilu. Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je obtoženec imel določene zdravstvene težave v letu 2008, torej pred uvedbo izvršbe na njegovo premoženje, zato ni prepričljivo stališče sodišča prve stopnje, da je bil to glavni razlog, da je celotno dejavnost s.p. in tudi sporne nepremičnine prenesel na ženo zaradi bojazni, da bo umrl zaradi zdravstvenih težav. Utemeljeno pritožnik graja takšno stališče kot neprepričljivo, saj bi bila žena v prvem dednem redu pri dedovanju po obdolžencu v primeru njegove smrti. Kolikim upnikom je v kritičnem času obdolženec dolgoval, niti ni bistveno pri presoji kazenske odgovornosti v zvezi s konkretnim kaznivim dejanjem, saj se obdolžencu očita namen preprečitve plačila povsem konkretnega upnika S. d.o.o., ki si je prizadeval v izvršilnem postopku priti do poplačila svoje terjatve. Za obstoj tega kaznivega dejanja ne zadošča, da je obdolženec vedel za svoj dolg, ampak je potrebno ugotoviti njegov namen preprečitve plačila upnika s katerim od alternativno naštetih izvršitvenih dejanj in s tem oškodovanje njegovega premoženja.

8Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno izvede vse potrebne dokaze, predvsem pa naj ugotovi, ali bi se lahko v kritičnem času oškodovanec kot tožilec kot upnik poplačal tudi s kakšnim drugim obdolženčevim premoženjem in ponovno presodi, kaj je bil pravi razlog sklenitve darilne pogodbe, s katero je obdolženec svoji ženi podaril nepremičnine med izvršilnim postopkom. Nato pa naj presodi, ali je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano ali ne.