VSC Sodba II Kp 20702/2020

I. Pritožbi zagovornikov obt. T.V. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazni spremeni tako, da se obt. T. V. za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 217 KZ-1 določena zaporna kazen zniža na 1 (en) mesec, posledično pa se zniža izrečena enotna zaporna kazen na 6 (šest) mesecev zapora.

II. V preostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba v nespremenjenih delih potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obt. T. V. pod točko 1.a) spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka člena 205 KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204 KZ-1 in drugim odstavkom člena 20 istega zakona, pod točko 1.b) kaznivega dejanja tatvine v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1 in drugim odstavkom člena 20 istega zakona in pod 2. točko izreka kaznivega dejanja prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 217 KZ-1.

B. B. pa je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka člena 205 KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1 in drugim odstavkom člena 20 KZ-1 (točka 1.a) izreka izpodbijane sodbe) in pod točko 1.b) kaznivega dejanja tatvine v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1 in drugim odstavkom člena 20 KZ-1.

Obt. T. V., ki vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo, je za kaznivo dejanje, opisano pod točko 1.a) izreka na podlagi prvega odstavka člena 205 KZ-1 določilo zaporno kazen štiri (4) mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko 1.b) izreka dva (2) meseca zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2) izreka pa mu je na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom člena 217 KZ-1 določilo zaporno kazen dva (2) meseca zapora. Ob upoštevanju določenih zapornih kazni za vsako izmed storjenih kaznivih dejanj na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom člena 53 KZ-1 pa mu je nato izreklo enotno zaporno kazen sedem (7) mesecev zapora. Obt. T. V. je po določbah členov 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje, opisano pod točko 1.a) izreka določilo zaporno kazen štiri (4) mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko 1.b) izreka dva (2) meseca zapora, ob upoštevanju določene zaporne kazni v pogojni obsodbi Okrožnega sodišča v Celju (opr. št. III K 37719/2019 z dne 4. 2. 2020) pa mu je nato določilo enotno kazen eno (1) in pet (5) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi štirih (4) let, šteto od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obema obtožencema je še naložilo, da mora plačati (nerazdelno) obema oškodovancema (U. P. 150,00 EUR in M. V. 100,00 EUR) priglašena PPZ, s preostankom pa je oba oškodovanca napotilo na pravdo. Oba obtoženca je ob upoštevanju četrtega odstavka člena 95 ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka (razen za krivdno povzročene stroške).

2Zoper tako odločitev vlaga pritožbo obt. T. V. po svojih zagovornikih, medtem ko B. B. pritožbe ni napovedal. Zagovornika obt. T. V. izpodbijano sodbo napadata zaradi kršitve zakona in odločbe o kazenski sankciji in predlagata, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na obt. T. V. spremeni tako, da se obtožencu namesto enotne kazni sedem (7) mesecev zapora izreče enotno kazen štiri (4) mesece zapora.

3Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta oba obtoženca na predobravnavnem naroku 23. 9. 2020 ob predhodno podanih pravnih poukih s strani predsednice senata krivdo za očitana kazniva dejanja priznala. Nato je bil opravljen javni narok za izrek kazenske sankcije, na katerem je državna tožilka podala svoj predlog za kaznovanje obeh obtožencev, sodišče pa je izvedlo še ostale dokaze, ki so potrebni za izrek kazenske sankcije in sicer ga zaslišalo oba obtoženca, ki sta storitev očitanih kaznivih dejanj iskreno obžalovala, pripoznala sta premoženjskopravna zahtevka obeh oškodovancev. Prvo sodišče je, kot je obrazložilo v točki 5) izpodbijane sodbe, sledilo predlogu okrožne državne tožilke za kaznovanje obeh obtožencev, pri čemer je obt. T. V. za vsako izmed storjenih kaznivih dejanj določilo zaporno kazen tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe in mu nato izreklo enotno zaporno kazen sedem (7) mesecev zapora, medtem ko je obt. T. V. izreklo pogojno obsodbo z enotno določeno zaporno kaznijo enega (1) leta in pet (5) mesecev zapora s preizkusno dobo štirih (4) let.

6Pritožba pa v okviru pritožbenega razloga glede odmere kazenske sankcije (ne pa zaradi kršitve zakona) izpostavlja, da je sodišče prve stopnje za obt. T. V. v zvezi s kaznivim dejanjem prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 217 KZ-1 kot okoliščino, ki vpliva na višino izrečene sankcije napačno upoštevalo, da naj bi za to kaznivo dejanje KZ-1 predpisoval zaporno kazen do treh let zapora, kajti zakon za to kaznivo dejanje predpisuje denarno kazen ali zapor do enega leta, prav tako pa je po prepričanju pritožbe sodišče ravnalo napačno, ko je upoštevalo pri obtoževalnih okoliščinah direktni naklep kot najvišjo obliko krivde, kajti kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217 KZ-1 je bilo storjeno iz malomarnosti, ne pa z naklepom. Navedene nepravilnosti pa po prepričanju pritožbe utemeljujejo sorazmerno nižjo kazen za kaznivo dejanje prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 217 KZ-1, ki bi bila primerna le v trajanju enega meseca zapora.

7Drži trditev pritožbe, da se obt. T. V. za kaznivo dejanje, opisano pod točko 2) izreka izpodbijane sodbe na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom člena 217 KZ-1 očita storitev kaznivega dejanja prikrivanja iz malomarnosti, ne pa z direktnim naklepom, kar je inkriminacija po prvem odstavku člena 217 KZ-1, zato je sodišče prve stopnje (točka 5 izpodbijane sodbe) pri tehtanju vseh okoliščin storitve tega kaznivega dejanja napačno štelo, da je obt. T. V. vsa kazniva dejanja, ki se mu očitajo z izpodbijano sodbo storil z direktnim naklepom, kot najvišjo obliko krivde. Zato je utemeljen pritožbeni predlog, da se obt. T. V. za storitev kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 217 KZ-1 določena zaporna kazen zniža za en (1) mesec, tako določena zaporna kazen pa je ob upoštevanju vseh ostalih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer obtoženčevo priznanje, obžalovanje, kritičen pogled na svoja ravnanja, resna pripravljenost, da spremeni svoj način življenja, pripravljenost za delno povrnitev premoženjskopravnega zahtevka in na drugi strani upoštevaje pri tem obtoženčevo predkaznovanost primerna in ustrezna kazen. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov ob upoštevanju prvega odstavka člena 394 ZKP poseglo v odločbo o kazni tako, da je v tem delu zaporno kazen znižalo za en (1) mesec, posledično pa je poseglo tudi v izrečeno enotno kazen, ki se zniža iz prvotnih sedem (7) mesecev zapora na šest (6) mesecev zapora, ki je po prepričanju pritožbenega sodišča ob upoštevanju prej navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin za obt. T. V., ki je specialni povratnik glede storitve tovrstnih kaznivih dejanj, primerna in ustrezna sankcija, skladna z načelom o individualizaciji kazenskih sankcij.

8Pritožba sicer tudi za preostali dve kaznivi dejanji (točka 1.a) in 1.b) predlaga določitev nižjih zapornih kazni in posledično tudi znižanje enotne zaporne kazni za štiri (4) mesece zapora, kar utemeljuje z minimalno premoženjsko škodo, ki je nastala obema oškodovancema in pri tem izpostavlja, da je bila navedena vrednost odvzetih predmetov pretirana, če pa bi sodišče upoštevalo še pri tem obtoženčevo priznanje in pripoznavo premoženjskopravnega zahtevka, pa bi po prepričanju pritožbe moralo slediti predlogu pritožbe za znižanje tudi preostalih dveh določenih zapornih kazni in znižanju enotne zaporne kazni. Tak pritožbeni razlog pa ni utemeljen.

9Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, pri katerih izstopa predvsem obdolženčeva predkaznovanost glede istovrstnih kaznivih dejanj v krajšem časovnem obdobju, vse tako ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine pa so se po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno odrazile v določenih in v izrečeni enotni zaporni kazni šest (6) mesecev ,tudi sicer nizko ugotovljena premoženjska škoda, ki pa jo pritožba neutemeljeno minimalizira in posledično neuspešno utemeljuje s predlogom za znižanje določenih in enotne zaporne kazni, ki po prepričanju pritožbenega sodišča razen v delu, ko je pritožbeno sodišče poseglo v določeno zaporno kazen za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 217 KZ-1, ustreza vsem ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam, zato v preostalem delu poseg v določene in izrečeno enotno zaporno kazen po pritožbenem sodišču, ki ocenjuje, da je v tem delu pritožba neutemeljena, ni potreben.

10Iz teh razlogov je bilo potrebno tako, kot je bilo obrazloženo ob upoštevanju prvega odstavka člena 394 ZKP sodbo sodišča prve stopnje v delu glede določene zaporne kazni glede kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 217 KZ-1 spremeniti tako, da se v tem delu določena zaporna kazen zniža na en (1) mesec zapora, posledično pa se zniža tudi izrečena enotna kazen zapora iz prvotnih sedem (7) mesecev zapora na šest (6) mesecev zapora, v preostalem delu pa je bilo potrebno pritožbo obtoženčevih zagovornikov, ki je v tem delu neutemeljena, zavrniti (člen 391 ZKP) in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrditi, saj v tem delu pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP.

11Ker je z odločitvijo pritožbenega sodišča bilo delno odločeno v obtoženčevo korist, se sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ne določi (drugi odstavek člena 98 ZKP).