VSRS Sodba I Ips 39925/2021

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo za kaznivo dejanje po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 kazen osem mesecev zapora in za vsako od kaznivih dejanj po prvem odstavku 135. člena KZ-1 kazen dva meseca zapora, nato pa mu je določilo enotno kazen enajst mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je določilo tudi ukrep varstvenega nadzorstva za čas šestih mesecev, v okviru katerega mu je določilo navodilo prepovedi navezovanja neposrednih ali posrednih stikov z oškodovanko, vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 39925/2021 z dne 19. 4. 2023 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili povrnitve stroškov postopka in plačila sodne takse, obsojenec pa je po sodbi sodišča prve stopnje dolžan povrniti potrebne izdatke oškodovanke in potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke.

2Obsojenčev zagovornik je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

3Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala njeno zavrnitev. Poudarila je, da je glede opredelitve pojma „zalezovanje“ potrebno izhajati neposredno iz kazenskopravne norme, ne pa iz slovarske opredelitve tega izraza.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke posredovalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v svoji izjavi smiselno ponavlja navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta obsojenec in oškodovanka ves čas komunicirala brez kakršnihkoli groženj, da je šlo pri obravnavanih dogodkih za nesporazume med partnerjema in ne za zalezovanje, da oškodovanka nikoli ni odklonila komunikacije z obsojencem in da številna elektronska sporočila, vključno z zadnjim, kažejo na to, da je oškodovanka sprejemala obsojenca. S temi navedbami vložnik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč po vsebini izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, česar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more storiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6Težišče zahteve za varstvo zakonitosti je v uveljavljanju kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi s kaznivim dejanjem, ki je opisano v točki I. 1. izreka izpodbijane pravnomočne sodbe. Vložnik v zvezi z navedeno kršitvijo trdi, da opis kaznivega dejanja v nobenem delu ne ustreza slovarski opredelitvi pojma „zalezovanje“, ki pomeni, da si storilec prizadeva skrivoma, pritajeno z določenim namenom priti dovolj blizu drugega ali ga skrivaj pritajeno opazovati ali spravljati drugega v kako neugodno, nezaželeno stanje.

7Vložnikovo stališče je napačno. Pri presoji, ali konkretni opis kaznivega dejanja ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja, je potrebno izhajati neposredno iz razlage abstraktnega dejanskega stanu. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 je mogoče izvršiti v treh alternativno določenih izvršitvenih oblikah zalezovanja in sicer s ponavljajočim se (i) opazovanjem, (ii) zasledovanjem ali (iii) vsiljivim prizadevanjem vzpostavitve neposrednega stika ali stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev. Slednja izvršitvena oblika zajema neželeno komunikacijo in prizadevanje za vzpostavitev stika, s katerim storilec ne preneha, ko mu oškodovanka nedvoumno pokaže, da z njim ne želi komunicirati,¹ njegovo ravnanje pa pri oškodovanki povzroči prestrašenost ali ogroženost. Ravnanje, ki sodi v sfero kaznivega, je tisto, ki sega onkraj običajne (socialno sprejemljive) komunikacije med posamezniki, je ponavljajoče in vsiljivo ter občutno posega v oškodovankine osebnostne pravice (35. člen Ustave RS).² Takšno ravnanje, ki je v nasprotju z oškodovankino voljo, že po naravi stvari izključuje skrivno oziroma pritajeno naravo zalezovanja, za katero se smiselno zavzema vložnik.³

8V obravnavani zadevi je obsojenec glede na opis dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe v času od 13. 3. 2021 do 23. 7. 2021 oškodovanki kljub njeni večkratni izrecni navedbi, da ne želi imeti stikov z njim, skoraj vsakodnevno po elektronskih komunikacijskih sredstvih pošiljal sporočila in ji v času od 19. 3. 2021 do 3. 5. 2021 poslal okrog 1500 elektronskih sporočil, v času od 19. 7. 2021 do 23. 7. 2021 ji je poslal vsaj 22 elektronskih sporočil in SMS sporočil, od sredine maja 2021 pa je prihajal pred njeno delovno mesto v UKC Maribor, s čimer ji je povzročil dlje časa trajajoč občutek strahu in ogroženosti.

9Obsojenčevo ravnanje, ki je opisano v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe, glede na zgoraj navedeno razlago abstraktnega dejanskega stanu (zakonskega opisa) izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja zalezovanja po 134.a členu KZ-1. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno navaja, da bi opis dejanja moral vsebovati tudi navedbo konkretnih datumov zalezovanja ter vsebine elektronskih sporočil. Namen konkretizacije zakonskih znakov v opisu dejanja je v tem, da (i) opredeli ugotovitveni⁴ zahtevek državnega tožilca, (ii) obdolžencu omogoči seznanitev z očitkom in učinkovito obrambo ter (iii) preprečuje, da bi v isti zadevi prišlo do ponovnega sojenja (ne bis in idem).⁵

10Konkretni opis dejanja tem zahtevam v celoti ustreza. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 je kolektivni trajajoči delikt, ki se odraža v ponavljajočih se ravnanjih, s katerimi storilec vzdržuje protipravno stanje.⁶ Konkretizaciji zakonskega opisa kaznivega dejanja je zato zadoščeno z navedbo, da je obsojenec v natančno časovno opredeljenem obdobju oškodovanki poslal preko 1500 posameznih sporočil in večkrat zahajal tudi pred njeno delovno mesto. Za kaznivost ravnanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 je odločilno, da je komunikacija vsiljiva, ni pa odločilno, kakšna je vsebina te komunikacije.⁷ Opis dejanja v obravnavani zadevi je zato v zadostni meri določen s časovno opredelitvijo in navedbo izjemno velikega števila sporočil, ki jih je obsojenec v tem času kljub izraženemu nasprotovanju pošiljal oškodovanki, kot tudi z navedbo njegovih vsiljivih prihodov na oškodovankino delovno mesto. Opisano izjemno intenzivno prizadevanje obsojenca za vzpostavitev stika z oškodovanko pa je glede na njuno predhodno razpadlo intimno zvezi pri oškodovanki sposobno ustvariti dalj časa trajajoč občutek strahu in ogroženosti. Povzemanje vsebine vseh elektronskih sporočil bi po presoji Vrhovnega sodišča opis kaznivega dejanja pretirano obremenilo in bi bilo v nasprotju z zahtevo, da je opis kaznivega dejanja jasen, pregleden in razumljiv.⁸

11Vložnik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, pri čemer smiselno navaja, da je oškodovanka umaknila predlog za pregon. Vložnik trdi, da navedeno izhaja iz dogovora v zadevi V N 1225/2021 z dne 23. 11. 2021, oškodovanka pa naj bi umik predloga za pregon potrdila tudi na naroku za glavno obravnavo dne 10. 11. 2022, prav tako naj bi v zadevi I K 49243/2021 Okrajnega sodišča v Mariboru izrazila pripravljenost za umik obtožb.

12Vložnikove navedbe so protispisne. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, se dogovor v nepravdni zadevi V N 1225/2021, ki se nahaja v prilogi B10 spisa, ne nanaša na obravnavano kaznivo dejanje, pač pa na predlog za izrek ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Tudi iz zapisnika o naroku z dne 10. 11. 2022 (red. št. 56) ne izhaja nikakršen umik predloga za pregon, kot to želi prikazati vložnik, pač pa zgolj oškodovankina izjava, da je že na policiji povedala, da bi umaknila obtožbe, če bi ji obsojenec dal mir, vendar so temu sledile nove grožnje in žalitve. Da je oškodovanka skozi celoten kazenski postopek vztrajala pri podanem predlogu za pregon, pa nasprotno jasno izhaja iz njene izjave na naroku za glavno obravnavo dne 7. 4. 2022 (red. št. 22) in vloge njene pooblaščenke z dne 5. 4. 2022 (red. št. 21).

C.

13Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve niso podane, zato je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

14Vrhovno sodišče je obsojenca glede na njegovo premoženjsko in socialno stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

15Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

¹ K. Filipčič in D. Korošec: 134.a člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Lexpera, Ljubljana 2018, str. 596 in naslednja.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 3140/2017 z dne 30. 12. 2021 (točki 11 in 13).
³ Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da vložnikovo razumevanje pomena glagola „zalezovati“ in iz njega izpeljanega glagolnika (gerundija) „zalezovanje“ zajema le del njune slovarske opredelitve, ki med drugim zajema tudi prizadevanje priti v stik s kom. Gl. Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si (19. 10. 2023).
⁴ Prim. K. Šugman Stubbs, P. Gorkič in Z. Fišer: Temelji kazenskega procesnega prava, Lexpera, Ljubljana 2020, str. 494.
⁵ Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 5268/2010 z dne 20. 2. 2014 in I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023.
⁶ Tako K. Filipčič in D. Korošec, navedeno delo, str. 595 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 65747/2019 z dne 25. 8. 2021 (točka 8).
⁷ Prim. K. Filipčič in D. Korošec, navedeno delo, str. 597.
⁸ Prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 600.