VSM Sodba IV Kp 726/2021

I. Pritožba okrajnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika bremenijo proračun.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 124. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika, proračun.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na tožilsko pritožbo je podal odgovor zagovornik obdolženega, s katerim pritožbenemu sodišču predlaga, da tožilsko pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe tožilca dodaja:

6Tožilec v pritožbi navaja, da je obdolženi s tem, ko je trčil z viličarjem v oje prikolice tako, da se je ta začela premikati in posledično trčila v pregradni panel, ta pa v kovinsko konstrukcijo, ki je ob padcu hudo poškodovala oškodovanca, storil očitano mu kaznivo dejanje iz malomarnosti. Po oceni tožilca se obdolženi ni s potrebno skrbnostjo prepričal, ali lahko varno zapelje in tako ni ravnal s potrebno pazljivostjo.

7Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo. Izveden dokazni postopek je namreč pokazal, da poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, ni mogoče pripisati krivdi obdolženca. Iz izvedenskega mnenja izvedenca za varnost in zdravje pri delu C. C. namreč izhaja, da je obdolženi v kritični situaciji ravnal pravilno, saj je pred premikom viličarja stopil z viličarja in preveril, ali bo lahko odpeljal tovor na odrejeno mesto, razen tega pa ga je pri prevozu spremljal tudi B. B. z namenom, da obdolženca usmerja in ga opozarja na morebitne ovire, saj je obdolženi moral biti pozoren na tovor in manevriranje. Ker je obdolženi z viličarjem moral zapeljati skozi transportno pot, ki je bila delno omejena s prikolico, se je vse skupaj dogajalo na zelo tesnem prostoru, saj je v bistvu prikolica blokirala transportno pot in bi obdolženi moral voziti mimo nje. B. B. bi na vse te okoliščine moral opozoriti obdolženca kot voznika viličarja, razen navedenega pa obdolženi sploh ni mogel videti oškodovanca, ki je delal za pregradnim panelom - paravanom. Prav tako pa obdolženi ni mogel predvideti, da se bo prikolica, v kolikor bo zadel z viličarjem vanjo, premaknila tako, da bo zadela pregradni panel, ta pa v kovinsko konstrukcijo in bo zato prišlo do nesreče. Izvedenec je sicer ugotovil, da je obdolženi z viličarjem z majhno silo, in sicer z blažjim trkom zadel v prikolico, ki se je premaknila tako, da je zadela pregradni panel, ta pa v kovinsko konstrukcijo, ki je padla na oškodovanca, v posledici česar je ta utrpel posebno hude telesne poškodbe, kot izhajajo iz izreka napadene sodbe. Spregledati namreč ni, da prikolica, v katero je zadel obdolženi, ni bila tehnično brezhibna, postavljena je bila na transportno pot in ni bila zavrta z ustrezno zavoro, pač pa le z leseno klado, pri čemer pa ni spregledati, da oškodovanca nihče ni opozoril na navedeno prikolico, niti se ga ni odstranilo z delovnega mesta, kar pa bi se moralo storiti. Oškodovanec je namreč povedal, če bi bil seznanjen z navedenim, ne bi delal na kritičnem delovnem mestu. Prav tako je izveden dokazni postopek pokazal, da obdolženi oškodovanca ni mogel videti, niti ni mogel predvideti, da se bo prikolica, če bo zadel vanjo, premaknila tako, da bo prišlo do nesreče, kakršna se je zgodila. Navedeno so razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe, saj v dani situaciji niso bila upoštevana osnovna pravila varnosti, ki bi preprečila nastanek nezgode, kot so zavarovanje prikolice pred premikom, razmejitev transportnih poti in delovnih mest ter njihovo jasno označevanje, kakor tudi drugi ukrepi, ki zagotavljajo varnost pri delu, ki v obravnavani zadevi niso bili upoštevani, krivdo za to pa nikakor ni pripisati obdolžencu. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, ki pravilno zaključuje, da poškodbo oškodovanca ni mogoče pripisati krivdi obdolženega, niti mu ni mogoče očitati malomarnega odnosa, saj je izveden dokazni postopek pokazal, da je obdolženi pred premikom viličarja ravnal odgovorno, ko je stopil iz viličarja in tako preveril, ali bo lahko varno odpeljal tovor na odrejeno mesto, pri čemer pa ga pomočnik ni opozoril na kakšno oviro. V obravnavani zadevi niso bili zagotovljeni vsi ukrepi varnosti pri delu, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, saj oškodovanec ni bil odstranjen z delovnega mesta, ko se je v halo pripeljala tehnično neizpravna prikolica, obdolženi pa oškodovanca sploh ni mogel videti, saj se je ta nahajal za panelom. Zato očitek, ki izhaja iz izreka napadene sodbe, da se je obdolženi zavedal, da lahko stori očitano mu dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo, ne vzdrži, kot to pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje. Glede na obrazloženo je pritrditi sodišču prve stopnje, da obdolžencu krivda za očitano kaznivo dejanje ni dokazana, saj mu ni moč očitati nobeno obliko krivde, niti zavestne malomarnosti, ki se mu sicer očita, saj je vzročna zveza med ravnanjem obdolženca zaradi zgoraj navedenih okoliščin, in sicer tehnično neizpravne prikolice, ki je bila postavljena na transportno pot in ni bila ustrezno zavrta, pretrgana. Izvedenec je namreč tudi ugotovil, da pri opravljanju dela v okoliščinah, v katerih je kritičnega dne delal obdolženi, lahko večkrat pride do blažjih trkov, kot je bil obravnavani, pa se nič ne zgodi. Zato tožilec, ki skuša prepričati, da obdolženi ni ravnal s potrebno skrbnostjo in da bi lahko trk viličarja s prikolico preprečil ter da je zato podana vzročna zveza med obdolženčevim ravnanjem in nastalo posledico, glede na zgoraj obrazloženo ne more biti uspešen. Pritožnik namreč s podajo lastne ocene izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, skuša prepričati, da je obdolženi ravnal malomarno in da je njegovo ravnanje vzrok za nastanek prepovedane posledice, ne da bi pri tem navedel konkretne okoliščine, ki jih ne bi pravilno ugotovilo in ocenilo že sodišče prve stopnje, ne more omajati razlogov sodišča prve stopnje, zaradi katerih je obdolženca oprostilo obtožbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju v preostalem sklicuje pritožbeno sodišče.

8Iz navedenih razlogov, in ker pritožnik niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost prvostopnega oprostilnega izreka, je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (člen 383/I ZKP), o tožilski pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

9Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP.